Na igrišču se razlike razblinijo

Center Janeza Levca Ljubljana širi s festivalom Igraj se z mano zavest o pomembnosti inkluzije.

Objavljeno
05. oktober 2015 17.09
Simona Bandur, Panorama
Simona Bandur, Panorama
Radosten krik, ki se je zaslišal iz dekličinih ust, ko se je zapeljala po simulatorju smučarskih skokov, je bil tako pristen, da ga niti v množici otrok ni bilo mogoče preslišati. Za njo so nestrpno čakali na vrsto njeni prijatelji z Osnovne šole Roje v Domžalah, udeležili pa so se prireditve Bodi športnik – Igraj se z mano, s katerim želijo na Centru Janeza Levca Ljubljana širiti zavest o pomembnosti vključevanja.

Podobno navdušenje je velo okoli kakih 40 postojank na letnem telovadišču Ilirija v Ljubljani, kjer je bil danes deveti športni dogodek, ki ga v mednarodnem festivalskem letu Igraj se z mano pripravlja omenjeni center, specializiran za vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami. Namen je preprost: »Da se levški otroci družijo z otroki iz običajnih osnovnih šol,« je dejala Neža Adamič, koordinatorka na prireditvi. Ko smo prišli na letno telovadišče, so bili že tako spretno pomešani, da razlik ni bilo opaziti. »To je tudi naš namen,« je ponosno dejal Boštjan Kotnik iz centra Janeza Levca. »Z igro se raztaplja meja med hendikepom in normalnostjo. Mi radi govorimo o različnosti, ne drugačnosti. Različnost nas bogati in nam daje možnost, da je vsak takšen, kakršen je.«

Ker je center specializirana ustanova, otroci nimajo prav veliko možnosti, da se igrajo z vrstniki z običajnih osnovnih šol, zato so pripravili srečanje. Prvič se je to zgodilo v njihovi telovadnici, povabili so najbližjo, prulsko osnovno šolo, člane specialne olimpijade ter otroke iz koprske šole Elvire Vatovec – na nogomet. Tokrat je bil ta le eden izmed štirih športnih tekem; udeleženci so se pomerili še v košarki, odbojki in balinanju in okoli teh igrišč je bila gneča tudi največja.

Kot na mravljišču

Klemen Gnamuš in Jernej Ferk, dijaka 2. letnika predšolske vzgoje z Mute, sta sedela za mizo ob igrišču za nogomet in spremljala že četrto tekmo. Do zdaj še nista imela prakse, na kateri bi delala z otroki s posebnimi potrebami, a kot je bilo videti, se jima to ni zdelo prav nič težavno ali kaj posebnega. »Super je,« sta se nasmejala. Na igrišču za košarko se je v tem času turnir približeval polfinalu. Tekmovalo je devet ekip, takrat sta se po enim košem borili ekipi z Osnovne šole Preserje in Vzgojnega zavoda Slivnica. »Igrajo v ekipah sebi enakih, ekipe med sabo pa so mešane,« je pojasnila Tamara Lipič iz Levčeve organizacijske enote Dom. Včeraj je nosila majico z napisom sodnik in je z veseljem ugotavljala, kako so otroci z običajnih osnovnih šol prilagodili tehniko igranja. »Pomembnejši je fair play, ne toliko rezultat. Igrajo pazljiveje in dajo priložnost tudi šibkejšim, pa vendar ne toliko, da bi bilo to očitno.«

Tudi na balinišču je bilo kot na mravljišču. Igralci niso imeli časa, da bi se spuščali v brezsmiselni pomenek, pa tudi do njih se je bilo težko prebiti, toliko je bilo gledalcev. Podobno se niti drugi, ki so se preskusili v različnih igrah, niso pustili preveč motiti. Pri golfu so se osredotočili na pravilni prijem palice in nato pazljivo udarili. Lana in Nina, ki sta ravnokar odložili palici, sta bili zadovoljni in sta že nestrpno čakali, da gredo po atletski progi, ob kateri so bile urejene točke z dejavnostmi. Med njimi so bile še hulahop, capoeira, karate, hoja s hoduljami, hoja po vrvi, gimnastika, namizni tenis ... in še kakšne bolj skrivnostne, recimo boccia. Na klopi so sedeli otroci in poskušali rdeče in modre žoge vreči čim bliže beli. »Mhm, torej nekaj podobnega, kakor balinanje,« sva laično ugotavljali z Matejo Breznar, ki je spremljala otroke z enote centra Janeza Levca na Dečmanovi ulici. Otroci se s poreklom igre (ta je sicer prav posebej namenjena hendikepiranim igralcem) niso ukvarjali, ampak so se raje igrali. »Zelo radi pridejo na take prireditve. Nasploh so navdušeni, kadar gremo kamor koli,« je razigrano razlagala njihova spremljevalka. Čeprav je bil cel krog iger in delavnic na telovadišču kar velik zalogaj, so se poskusili ustaviti pri čim več točkah. Tudi če česa ne zmorejo takoj, frustracij ni. »Ravno nasprotno,« je dodala Mateja Breznar, »če pa bi morda bile, smo mi tukaj, da spodbujamo otroke.«

Igra naših babic

Poleg otrok in mladih iz omenjenega centra (teh je bilo okoli petsto) so povabili ljubljanske šole, od drugod pa ustanove, ki se ukvarjajo z ljudmi s posebnimi potrebami. Na prireditvi je bilo tudi kakih 50 prostovoljcev iz študentskih in dijaških vrst, ker ravno zdaj poteka izmenjava, je bil dogodek tudi mednarodni – sodelovali so prostovoljci iz republik nekdanje Jugoslavije.

Nataša Vuljević iz Sarajeva je, denimo, skrbela za varnost pri »igri naših babic«, kakor je bilo zapisano na tablici. To ni bilo nič drugega, kot udarjanje s palico na paličico, položeno čez kamen, toda paličica je večkrat poletela prav visoko in daleč od cilja, a hkrati blizu glav, ki so mrgolele naokoli. To je na noge pognalo prostovoljki, ki sta med smehom delali red. Vsekakor je preprosta igra zahtevala več spretnosti, kakor je izgledalo na prvi pogled. Podobno je bilo na točki, kjer so se lahko udeleženci pomerili v vožnji z invalidskimi vozički. Trije fantje so se nenavadno počasi pomikali po progi z ovirami. Na koncu pa vstali z vozičkov in (najbrž z olajšanjem) odkorakali.