Na najznamenitejšega kirurga spominja le piedestal

Dr. Edo Šlajmer je bil pomemben zdravstveni reformator in pionir v medicinskih dejavnostih, ki so še danes v rabi.

Objavljeno
15. januar 2015 17.42
Helena Peternel Pečauer, Panorama
Helena Peternel Pečauer, Panorama
Dr. Edo Šlajmer, reformator kirurgije na Slovenskem, je v medicino uvedel nove tehnike, moderno asepso in antisepso, nove operativne metode, rentgensko diagnostiko, kloroformsko narkozo ter lumbalno in lokalno anestezijo. Bil je tudi podpornik nastanka gorske reševalne službe. Iz njegove zapuščine se omenja Šlajmerjev dom, vsi poznamo Šlajmerjevo ulico v Ljubljani, a od spomenika velikanu tistega časa pred stavbo Leonišča je ostal le piedestal.


Vandali so marca 2013 iz Šlajmerjevega parka ob Zaloški cesti v Ljubljani ukradli bronasti doprsni kip dr. Eda Šlajmerja, ki ga je leta 1939 izdelal Zdenko Kalin. Kip, visok približno meter in prav toliko širok, težak pa približno sto kilogramov, so štiri leta po Šlajmerjevi smrti postavili v park, ki je bil urejen po načrtih Jožeta Plečnika. Imel je status kulturnega spomenika državnega pomena. Ker je bil Šlajmer izjemna osebnost, tudi častni občan mesta Ljubljana, je kip odkril takratni ljubljanski župan dr. Jure Adlešič.

»Mislim, da bi bilo 150. obletnico rojstva tega velikega človeka, letos bo minilo tudi 80 let od njegove smrti, primerno počastiti s postavitvijo novega kipa. Za starim se je izgubila vsaka sled, Kalinovega kalupa nimamo, zato bomo študentom Akademije za likovno umetnost predlagali izziv, da z mentorji zasnujejo nadomestni kip dr. Šlajmerja. To bi si zaslužil,« je prepričana prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, dr. med., predstojnica Inštituta za zgodovino medicine in redna profesorica na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Velika zdravstvena reforma

Ob obletnici so v galeriji medicinske fakultete pripravili tudi razstavo o dr. Edu Šlajmerju, ki bo kmalu na ogled tudi v razstavišču Kliničnega centra. Gradivo je last Inštituta za zgodovino medicine, ki se trudi ohranjati slovensko zdravstveno tradicijo.

»Edo Šlajmer se je rodil 8. oktobra 1864 v Čabru na Hrvaškem,« je podatke iz kirurgove biografije začel nizati Matej Goričar, študent petega letnika medicinske fakultete, ki je Slavčevi pomembno pomagal pri postavitvi prej omenjene razstave. »Maturiral je na Reki, medicino pa študiral v Gradcu, kjer ga je bistrega in kirurško spretnega opazil znameniti kirurg prof. Anton Wölfler in ga povabil k sodelovanju. Z uspešnimi operacijami si je pridobil mednarodni sloves. Leta 1891 je prišel v Ljubljano. Že čez leto dni je prevzel vodenje kirurškega oddelka v takratni Deželni bolnišnici nasproti Figovca.«

Doktor Edo Šlajmer je bil utemeljitelj moderne kirurgije na Slovenskem pa tudi v širšem, balkanskem prostoru. V Ljubljano je prišel že kot poznan kirurg in takoj prenovil organizacijo in delo kirurškega oddelka. »Prinesel je sodobne principe aseptične in antiseptične kirurgije. Čeprav so že poznali anestezijo, so zdaj dobili še dva nova zaveznika, brez katerih se je prej, ob še tako velikem strokovnem znanju, v operacijskih sobah umiralo,« je poudarila prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec in dodala: »Vem, da Šlajmerjevo ime je v zavesti Slovencev, saj se je po njem ohranilo nekaj poimenovanj, tudi največja sreča v življenju, porajanje novih življenj, se dogaja na Šlajmerjevi ulici. Tja zahajajo tudi številni prostovoljci, ki darujejo kri na zavodu za transfuzijsko medicino. Marsikdo je že tudi slišal za Šlajmerjev dom, a če bi ga vprašali, kje je, nisem prepričana, da bi dobili odgovor. To je stavba današnje ortopedske klinike, kjer je včasih živel dr. Šlajmer. Na pročelju ima še vedno ohranjeni veliki inicialki ŠD.«

Podpora gorskim reševalcem

Šlajmerjev dom pa ni stal le v Ljubljani. Znan je tudi tisti v dolini Vrat na Gorenjskem. »Šlajmer je bil velik ljubitelj gora. S slovitim gornikom in župnikom na Dovjem Jakobom Aljažem se je dogovoril za postavitev koče. Ideja je bila uresničena leta 1907. Ker je dve leti kasneje plaz do tal zrušil Aljažev dom, so se planinci pred vzponom na Triglav zbirali v Šlajmerjevem domu. Tako ima Šlajmer pomembno mesto tudi v srcih vseh, ki zahajajo v gore. Velikokrat je pomagal ljudem, ki so se v skalovju ponesrečili, bil pa je tudi med podporniki nastanka Gorske reševalne službe. Zamisel se je rodila avgusta 1909 po nesreči pomembnega ljubljanskega kirurga dr. Josipa Stojca v severni steni Škrlatice. Združili so se zdravniki, ki so čutili z gorništvom in imeli veliko strokovnega znanja, med njimi so bili tudi dr. Jernej Demšar, dr. Josip Tičar in prej omenjeni dr. Stojc. Oktobra 1912 je tako zaživela prva gorska reševalna služba.«

Do druge polovice 20. stoletja je bil dr. Edo Šlajmer živo zapisan v spomin številnih ljudi, svojih pacientov, kolegov, sodobnikov. »Ne le kot kirurg, v zgodovino se je zapisal tudi širše. Bil je mestni svetnik, predsednik takratnega Društva zdravnikov na Kranjskem, vplivni meščan, ki so ga poslušali in njegovo mnenje spoštovali,« je povedala Zupanič Slavčeva, Goričar pa je dodal: »Zelo so me presenetili zapisi takratnih kolegov, pa tudi laikov, o njem. Namenili so mu res izjemne besede. Denimo, da je bil kot zdravnik izreden talent, da so ga občudovali, ko jim je iz rokava stresal odgovore na strokovna vprašanja, da je bil tudi v praksi doma na vseh področjih medicine, da je imel sugestivno moč v odnosu do bolnikov, ki jih je pomirila tudi v najtežjih primerih ter jih navdala z neizmernim zaupanjem in trdno vero v ozdravljenje.«

Znanost in umetnost

Šlajmer je imel izjemen socialni čut, kar je za zdravnika zelo pomembno. »Veste, medicina je znanost in umetnost hkrati. Znanost je v stvareh, ki jih pač lahko dokaže, umetnost pa je v tem, da jih prelije v človekovo psihofizično zdravje. In dr. Šlajmer je bil mojster tega. Kirurško se je odlikoval že v Gradcu, kjer je opravil zgodnje nevrokirurške operacije in so ga takrat šteli med šest najbolj znanih srednjeevropskih kirurgov, ki so bili sposobni operirati tudi poškodbe glave. Znal je slediti napredku tehnike, hodil je na mednarodna srečanja in pisal strokovne članke za mednarodno časopisje,« je slavnega kirurga opisovala Slavčeva.

Prav ta stik z razvojem znanosti je Šlajmerju omogočil, da je v ljubljansko Leonišče leta 1900 pripeljal prvi rentgenski aparat. Predstojnica Inštituta za zgodovino medicine: »To je bila takrat prava revolucija. Da so lahko pogledali v človekovo telo, se je marsikomu zdelo neverjetno. S tem si je med kolegi pridobil dodaten sloves in vzpostavil avtoriteto. Tudi sestre usmiljenke, ki so takrat delovale v bolnišnicah, so imele za Šlajmerja le pohvalne besede. A po 19 letih trdega dela na kirurškem oddelku se je nabiralo vse več konfliktov, zaradi česar se je leta 1911 upokojil in se odločil za delo v zasebni praksi. Najel je kirurške prostore v Leonišču, zasebnem cerkvenem sanatoriju. Imel je ogromno pacientov z vsega Balkana. Tudi kronane glave. Prihajali so, denimo, Karađorđeviči, grško plemstvo in mnogi drugi.«

To je bil čas, ko je monarhija počasi razpadala, bližala se je prva svetovna vojna. Šlajmer je bil pokončen Slovan in se je uprl tisočletnemu germanizmu, ki je vladal v tem prostoru. Prav na njegovo pobudo je leta 1900 Društvo zdravnikov na Kranjskem začelo uporabljati slovenščino kot uradni jezik. »V času balkanskih vojn, ko so srbski zdravniki prosili za pomoč, je takoj zbral 15 zdravnikov in dva študenta medicine. Brez odlašanja so šli na pomoč kolegom v Niško bolnišnico,« je povedala Zupanič Slavčeva, Matej Goričar pa je nadaljeval: »Ko pa se je začela prva svetovna vojna, je Leonišče moralo svoje prostore odstopiti Rdečemu križu. Tudi Šlajmerjeve, čeprav jih je najel za deset let. Odpustili so vse civilne bolnike, pripravili prostore za ranjence, Šlajmer pa se je takoj prijavil kot prostovoljni polkovnik zdravnik. Imel je ogromno dela, neprestano je operiral.«

Častni občan Ljubljane

Ljubljana se je tudi z njegovo pomočjo v tistem času hitro razvijala, zato ni čudno, da je bil leta 1914 izvoljen za častnega občana. »Zelo se je trudil izboljšati socialni in zdravstveni položaj ljudi. Na Japljevi ulici, kjer je danes gastroenterološka klinika, je bila v njegovem času ustanovljena ubožnica, za betežne, ostarele in brezdomske reveže, ki jo je Maks Fabiani zrisal po nemškem vzoru ustanove v Elbersfeldu. Šlajmer je zelo poudarjal pomen higiene in se zavzemal za razvoj javnih kopališč v Ljubljani. Leta 1900 je bila na Zaloški cesti pri bolnišnici odprta tudi gluhonemnica. V stavbi, kjer je danes Šentjakobsko gledališče, pa je bila rešilna postaja, kot so ji takrat rekli. S konji in lojtrniki so prepeljevali bolnike, porodnice pa tudi trupla na pokopališče,« je povedala dr. Zvonka Zupanič Slavec.

Še enkrat je poudarila, da je bil za Šlajmerja vsak bolnik svetinja. Z njimi je delal do leta 1930, potem pa je prostore svojega doma prodal Trgovskemu bolniškemu in podpornemu društvu, ki je tam zgradilo svoj sanatorij. Sam pa se je umaknil v Šentvid pri Ljubljani, tam še pet let živel z družino in po dolgotrajni srčni bolezni sklenil svoje izjemno življenje. Prav bi bilo, da njegov spomenik znova najde mesto na kraju, ki ga je dr. Edo Šlajmer v svojem času tako zelo zaznamoval.