Na safari namesto Afrike v Ljubljano? Zakaj ne

Ste si zaželeli narave? Podajte se v mesto, na primer Ljubljano. V njenem zaledju mokrotnih travnikov, v predmestnih naseljih, mestnih parkih in gozdovih, v bivalnih četrtih in samem središču mesta je vsaj toliko življenja kot v »pravi« naravi. Le naučiti se ga morate opazovati.

Vrabci, golobi, srake in sive vrane spadajo v klasični repertoar mestne favne, zato jih razstava z naslovom Njihov dom nima hišne številke v atriju ljubljanske mestne hiše posebej ne tematizira. Osredotoča se na bolj subtilne, a zato nič manj pogoste, včasih skrite, pogosto tudi redke in ogrožene prebivalce na območju Mestne občine Ljubljana. Med njimi so takšni, ki so povsem vajeni sobivanja z ljudmi predvsem zaradi obilja hrane v mestu, celo tako, da jih zunaj mesta sploh ni, kakor bolj plašni, ki v Ljubljano morda pridejo v zavetju noči, manjši pa si izberejo manj obljudene predele ali pa se zadržujejo na robu mesta. Poleg 287.000 človeških prebivalcev v ljubljanski mestni občini in njeni neposredni okolici živi še tisoče, če ne desettisoče takšnih, katerih dom nima hišne številke.

Ljubljana ima po besedah avtorja razstave Davorina Tometa z Nacionalnega inštituta za biologijo pred drugimi evropskimi mesti prednost, da ima razmeroma dobro ohranjeno okolico. To na razstavi v okviru meseca biodiverzitete in čebel v zeleni prestolnici Evrope, ki je na ogled še do konca tega meseca, najbolje ponazarja Tometova panoramska fotografija mesta, posneta s Krima, od koder je ljubljanski »beton« videti kot geto znotraj travnikov, gozdov in Kamniških Alp, ki ga obdajajo vsenaokoli.

Okoli polovico površine v mestni občini še vedno pokrivajo avtohtoni gozdovi, izvemo na razstavi in v spremljevalni knjižici. »V njih je hrane v izobilju, zato mrgoli živali, gliv in mikroorganizmov. Pod površino v velikosti našega podplata jih je lahko nekaj deset tisoč.« Posamezni gozdni jeziki segajo prav do središča, kot sta Rožnik in Šišenski hrib. V teh kosih ohranjene narave je pestrost živali večja kot v mestu, občasno pa te zahajajo tudi globlje v mesto, pove Davorin Tome. »Da bi to bili čisto pravi gozdovi, jim manjkajo le velike zveri: ris, volk in medved.« Lahko pa v njih najdemo divjo mačko, ki se od domače loči po morfoloških znakih na kožuhu in bolj košatem repu. Brglez, podlesek, bukov kozliček, čižek, rjavi uhati netopir, gozdni govnač, rogač, med rastlinami pa evropska gomoljčica, ki spomladi porašča vodnate predele v parku Tivoli, so nekatere vrste, ki so jih v objektiv ujeli Tome in člani društev za preučevanje in ohranjanje različnih živalskih vrst.

Podlesek, mali glodavec iz družine polhov, ki je aktiven le ponoči. Foto: Dejan Grohar

Drugi, nemara največji »bazen« pestrosti rastlinskega in živalskega sveta v mestu so mokrišča. Najbolj znano v Ljubljani je reka Ljubljanica. »Ob večjem delu struge so bregovi Ljubljanice porasli z drevjem in grmovjem, v središču mesta pa je to prava urbana reka. Ukleščena je med navpična betonska bregova, ki omejujeta obrežni pas na najmanjšo možno mero. In prav tu se nekatere plašne vrste živali človeka najmanj bojijo.« Na njem videvamo race mlakarice, male ponirke, rečne galebe in modre bleščavce (kačje pastirje).

Mokrišča so tudi travniki v krajinskem parku Ljubljansko barje južno od Ljubljane, čeprav vodo na njih vidimo le ob poplavah. Ljubljansko barje je največje območje mokrotnih travišč v Sloveniji in območje Natura 2000 za sedem habitatnih tipov, eno rastlinsko in 53 živalskih vrst. Najbolj ranljiva so tista območja, ki so najbliže človeku – bodisi so že urbanizirana bodisi v njihovi bližini prihaja do nezakonitih zasipavanj in odlaganj gradbenih odpadkov, pravi Gregor Danev, vodja ljubljanske območne enote Zavoda RS za varstvo narave. Najbolj ogroženi so t. i. specialisti, vrste, ki so povezane z določenimi habitati in ne morejo živeti drugje, denimo metulji. Druga ključna grožnja na Barju je širjenje tujerodnih vrst, ki je tesno povezano z vnosom gradbenih odpadkov. Zlata rozga ponekod prerašča nekaj hektarjev površin.

K siromašenju biotske pestrosti na Ljubljanskem barju prispeva tudi kmetijstvo. Kmetijske površine predstavljajo več kot dve tretjini parka, pri čemer prevladujejo travniki. Da bi zaščitili zavarovane vrste, kot je kosec, ki je globalno ogrožena vrsta in redka gnezdilka na Barju, so v okviru drugega stebra kmetijskih ukrepov kmetom na voljo subvencije, če se odločajo za pozno košnjo. Pod naravovarstvenimi ukrepi je približno 500 hektarov površin, kar je še vedno manj od zastavljenega cilja, a je to po besedah Gregorja Daneva vseeno velik napredek glede na prejšnjo evropsko finančno perspektivo.

Vzpon vrst, povezanih s človekom

In potem je tu še mesto, ekosistem, ki je urejen »od človeka za človeka«, a se v njih dobro znajdejo tudi nekatere rastline in živali. »Pozimi ptice v mesto privabljamo s hrano, spomladi jim nastavljamo gnezdilnice. Z balkonskimi lončnicami in hortikulturnimi zasaditvami ob cestah čez leto privabljamo metulje in čebele. Po zelenih koridorjih, malo pa tudi po cestah, do mesta pridejo zajci, lisice, srne, izjemoma tudi medved.«

Kozača je gozdna ptica, a pozimi po hrano prileti tudi na obrobje mesta. Foto: Davorin Tome

V vzponu so predvsem živalske vrste, ki so zelo povezane s človekom; prehranjujejo se s hrano, ki jo ta običajno odvrže, in zasedajo življenjske prostore, ki jih ljudje uporabljajo ali so jih opustili. Največ novih živalskih prišlekov na Ljubljanskem pa je po besedah Gregorja Daneva povezanih z vodotoki. Razloga sta izboljšanje kemijskega stanja tekočih vod zaradi večjega števila čistilnih naprav, delno tudi zaradi propada nekaterih velikih onesnaževalcev, kot je bila Industrija usnja Vrhnika. V porečju Ljubljanice se hitro širi nutrija, ki bi jo lahko prišteli med tujerodne vrste, na robu Ljubljane so se pojavile čaplje, tudi štorklja se vrača v osrednji del Slovenije. Na Ljubljanskem barju že živi vidra, verjetno bo sčasoma prišel tudi bober, v Ljubljanici je stalno prisoten sulec, kralj rek, našteva Danev.

Skrb tudi za okolico, ne zgolj mesto

Nočne živali pa se morajo razmeram v mestu precej prilagoditi; noč v mestu je namreč vse kaj drugega kot noč v gozdu. »Nekatere imajo posebna svetila za zaznavanje toplote, ki z nočjo ne izgine tako kakor svetloba, druge pa tako oster sluh, da z njim do stopinje natančno določijo usmerjeno oddaljenost šuma. Netopirji imajo tako sposoben radar, da z njim v popolni temi ujamejo letečo žuželko.« Ljubljanska mestna občina nočnim živalim olajšuje življenje z vlaganjem v modernejšo razsvetljavo, ki je v pravem spektru in z manjšo jakostjo osvetlitve, trend pa gre tudi v smer, da ni vse osvetljeno, pravi Danev.

Oba sogovornika pohvalita ljubljansko mestno občino, ki zadnja leta aktivno pristopa k ohranjanju ranljivih vrst. Namenja denar za zbiranje podatkov o najbolj ogroženih in uresničevanje ukrepov za njihovo ohranjanje ali izboljšanje stanja, kot so denimo preprečevanje povozov dvoživk v obdobju selitve in ukrepi za zaščito netopirjev. Davorin Tome pa dodaja, da bi se morali na občini zavedati, da ni dovolj skrbeti le za prostoživeče vrste v samem mestu, temveč tudi njegovi okolici, širši od meja mestne občine. »Ta je pomembno zaledje. Dokler bodo v njej prisotne številne vrste, bo vedno možnost, da se bodo vrnile v mesto, če v njem naredimo kakšno neumnost. Če bodo izginile tudi v okolici, pa bodo to bistveno težje.«