Najbolj znani ljubljanski tiči

V glavnem mestu je največ domačih vrabcev, kosov, golobov in velikih sinic.

Tue, 29.03.2016, 10:00

Opazimo jih, a navajeni na sobivanje jih morda le ošvrknemo s pogledom, nato pa zdrvimo mimo. Ptice so v Ljubljani precej bolj navzoče, kot se zavedamo, pravi Tomaž Mihelič iz Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije. Pogovarjali smo se o glavnih tičih v mestu.

Izhodišče za sprehod med ptiči, ki se te dni na veliko šopirijo in si prepevajo ljubezenske napeve, je bil Tičistan. Kotiček med visokimi drevesi v bližini Tivolskega gradu v osrednjem ljubljanskem parku je meščanom dobro poznan že desetletja. Kdaj so začeli tam opazovati in hraniti ptice, ne vemo natančno, ornitolog Tomaž Mihelič pa pravi, da je bil Tičistan priljubljeno shajališče ljudi in ptic že pred drugo svetovno vojno. »Ta del je malo drugačen od preostalega parka, saj ima veliko starih dreves. Ljudje so tu spontano začeli opazovati ptice in jih hraniti iz rok. Da so po vsem tem času še vedno tako zaupljive, pomeni, da nimajo slabih izkušenj.« Na tem območju je veliko gnezdilnic, ki so vsako leto zasedene, kar kaže, da jih je še vedno premalo. Namenjene so duplarjem, kot so vrabci, velike sinice, brglezi, plavčki, škorci ..., dve pa sta večji, za lesne sove.

Kruh ni živilo za ptice

Ljubljana je – če govorimo o sobivanju s ptiči – posebnost v primerjavi z drugimi mesti. Ker je precej zelena (46 odstotkov površine prekriva avtohtoni gozd), je nadvse primeren habitat za ptiče. V mestni občini so strokovnjaki popisali kar 161 vrst ptic, kot je mogoče prebrati na spletni strani Zelena Ljubljana, 86 jih je uvrščenih na rdeči seznam ogroženih vrst. V knjigi Ptice Ljubljane in okolice, ki je izšla pred dvema letoma, avtorji Davorin Tome, Al Vrezec in Dejan Bordjan ugotavljajo, da v Ljubljani z okolico, kjer živi okoli 300.000 prebivalcev, vsako leto gnezdi vsaj toliko ptic. Še več: »Ko se iz gnezd ob koncu gnezditvene sezone speljejo še vsi mladiči, pa je ptic celo nekajkrat več kot ljudi.«

Zlasti na Rožniku živijo nekatere vrste, ki so za prebivalce večjih zahodnih mest manjši čudež. »Tukaj imamo srednjega in malega detla pa črno žolno ...« je našteval Mihelič, ko smo prispeli do klopi, okoli katerih se dvigajo visoka stara drevesa in v njih kar vrvi od ptic. V podrasti je bilo opaziti drobne iglavce, mlade tise. »Takšne koncentracije tis ne boste našli nikjer drugje v Ljubljani. So znamenje, da je tukaj veliko ptičev, saj ti raznašajo semena in tam, kjer se veliko zadržujejo, potem kalijo tise,« je pokazal.

Kratko lekcijo iz prepoznavanja tisinih iglic so hitro zmotile ptice: »Aaa, tamle je veliki detel. Pa po deblu navzgor se premikata brgleza. Že ta kombinacija je za večino mest posebnost ...« Na tanki veji se nam je približala sinička. »Čaka, da bo dobila nekaj iz roke,« se je nasmehnil ornitolog. Malo dlje stran sta dogajanje radovedno opazovala plavček in ščinkavec, a sta bila bistveno bolj plašna kot sinička. Privabili smo jo s koščkom kruha. Živalca se je počasi približala dlani, se je oprijela z nežnimi krempeljci in brž zletela na varno. Med koščki je kajpak izbrala največjega, toda kruh ji ni teknil, zato ga je odvrgla in prepustila golobom, ki so se že zbirali okoli nog. »Sinička se približa, ker misli, da je v dlani zrnje. Ptičem naj bi ponudili takšno hrano, kakršno lahko najdejo v naravi, zrnje, seme, karkoli, ne pa predelane, slane ali celo začinjene hrane,« je dodal nekaj napotkov o zdravi prehrani.

Oportunizem

Golobi in sive vrane, ki veljajo med ljudmi za najpogostejše večje ptice v mestu, spadajo med vrste, na katere ponavadi nismo tako ponosni. »To so ekstremno dobri oportunisti, vzamejo, kar je na voljo. V mestih sta vrana in golob relativno varna. Nimata naravnih plenilcev, gnezdišč je dovolj, kajti vrana gnezdi po drevesih, golob pa po luknjah v stavbah.«

Kako pa ti oportunisti sobivajo z drugimi ptiči? »Golobi do drugih vrst niso problematični, so pa lahko zelo številni tam, kjer je hrana. Večina velikih jat se hrani na stalnih virih. Precej je ljudi, ki jim navzočnost goloba olepšuje življenje, zato jih načrtno hranijo.« In kakor golobi drugih vrst ne ogrožajo, je malo drugače z vranami. Te prav rade uplenijo druge vrste, tudi mlade golobe, če njihova gnezda niso dovolj dobro skrita. Da bi jih prav učinkovito odganjale, pa ni res, je ornitolog zavrnil urbano domnevo, kajti golobov je še vedno veliko. To dokazujejo podatki, ki sicer veljajo za Ljubljano in okolico. Na tem območju so našteli od 9600 do 11.400 gnezdečih parov domačih golobov in od 4300 do 5900 parov sive vrane.

Populacija vran se je v zadnjih letih res povečala, to pa zaradi tega, ker je to vrsta, ki je bila dolgo zelo zatrta. Ljudje so se stoletja borili proti njihovi številnosti, saj so veljale za škodljivce, še v prejšnjem stoletju so jih zastrupljali, streljali v gnezda, je našteval ornitolog. »Z razvojem etike so to na srečo prepovedali, saj je nastalo veliko škode na tej vrsti pa tudi drugih, med njimi redkih in ogroženih.«

Presenečenje na balkonu

Čeprav bi na prvi pogled rekli, da je v mestu največ golobov in vran, pa to ni res. Po oceni iz knjige Ptice Ljubljane in okolice je največ domačih vrabcev, okoli 74.000 odraslih osebkov, za tretjino tega je kosov in približno toliko je golobov (nekaj več kot 20.000 osebkov vsake vrste), le nekaj manj, okoli 16.000, je velikih sinic. Te štiri vrste sestavljajo okoli polovico vseh ptic širšega območja Ljubljane.

»Ljubljansko okolje zelo ustreza kosu,« je posebej poudaril Mihelič, ko smo na trati opazil dva samčka, ki sta vneto brskala za deževniki in žužki. »Hrano iščejo po trati, v bližini pa imajo zelo radi grm, kamor se lahko skrijejo.« Zaradi bližine ljudi se zalezovana ptiča nista preveč vznemirjala, toda če bi jim prišli preblizu, bi urno odskakljala v zavetje.

Meščanom so zelo znane tudi race mlakarice, ki so pri iskanju lokacij za gnezdenje precej inventivne. »Gnezdijo na zelo zanimivih lokacijah, na primer na balkonih pri Tromostovju. Mlakarice imajo eno hecno lastnost: ti mladički, kepčki, lahko poskačejo z precejšnje višine na trda tla, pa jim ni hudega,« je doživeto razlagal Mihelič. Od tam nato odracajo proti vodi in pri Tromostovju je Ljubljanica precej blizu.

Kljub temu se lahko zaplete. Nekoč je med vratolomnim spuščanjem proti osnovnemu življenjskemu prostoru race mlakarice očitno zapihal veter in eno puhasto kepico je zaneslo na spodnji balkon, tam pa se ni mogla rešiti izza ograje. Stanovalcev ni bilo doma, zato je bila nujna intervencija, se je spomnil ornitolog. Prav tako je bilo treba posredovati, ko je ena mlakarica gnezdila na upravni stavbi ob Tržaški cesti. Prva voda pa je od tam precej oddaljena, zato je nenavadno, da je izbrala takšno lokacijo. Toda čudenje v tem primeru ni veliko pomagalo, kajti dvanajstim mladičkom in materi je bilo treba preprečiti pot čez Tržaško cesto. Zgodba se je tako srečno končala: »Z mamo vred smo jih prenesli na Špico v vodo.«

Druga vrsta, ki se je prilagodila na gnezdenje v mestnem okolju, je postovka. Zdaj je v Ljubljani že več kot deset parov. »To je zanimivo, saj so te ptice že resne ujede in jih ne moreš videti kar povsod.« Še ena vrsta, ki prihaja v Ljubljano, je rumenonogi galeb. Tukaj tudi že gnezdijo, opazili so ravno tako okoli deset gnezd; ponavadi jih naredijo na ravnih strehah s kamenčki. »To so zanje varna gnezdišča, ker ni plenilcev,« je pojasnil sogovornik. Zakaj pa so se sploh preselili v sivo Ljubljano? »Ker imajo hrano in ustrezne razmere. Žal so zelo pomemben vir hrane za te vrste smetišča.« V Ljubljani gnezdi tudi ena največjih slovenskih kolonij sivih čapelj, je dodal Mihelič, in to na območju, za katero bi lahko sklepali, da se ga svobodne živali izogibajo, v živalskem vrtu. »Tam je več kot 30 gnezd, nekoliko spreminjajo lokacije, največ pa se zadržujejo v visokem drevju okoli tigrov.«

Pomlad je tu

V Tičistanu je medtem vladal mir, glavna sezona hranjenja ptic je vendarle med decembrom in februarjem. Roke k pticam je stegnil neki gospod in te so počasi priskakljale. Čeprav tukaj ni to nič nenavadnega, se je ob zaupljivosti, kakršne drugje ni zaslediti, čudil tudi sogovornik. »Ptice imajo očitno zelo dober spomin. Nekoč smo hoteli vrtčevskim otrokom pokazati, kako ptiči pridejo jest iz roke. A veste, da iz njihovih rok niso hotele vzeti zrnja? Iz vzgojiteljičinih in mojih so ga, iz njihovih pa ne. Verjetno so si zapomnile kakšnega bolj radoživega otroka, ki je hotel iz radovednosti ptička ujeti ...« je razmišljal Mihelič. Tudi on pride večkrat v Tivoli. »Tu je vedno zanimivo. Zlasti prijetno je, ko toliko ptic poje,« je razlagal in še v isti sapi opozoril na glas brgleza. Na veji je bilo opaziti še taščico ... »Zdajle spomladi bo super. Namesto na malico v restavracijo lahko gremo opazovat ptice,« je predlagal.

Mihelič je svojega znanilca pomladi že dočakal. Na domače dvorišče se je iz južnih krajev vrnil prosnik. Opazuje ga 17 let, vsakič pride med 9. in 11. marcem, letos pa se je to zgodilo šele 18. marca. To je zelo pozno, je dejal, a hkrati znamenje, da pomlad končno prihaja. Ptice so gotovo znanilke pomladi in tudi gregorjevo nikakor ni iz trte izvito, je pritrdil.

Ravno takrat se je po prodnati potki sprehodila trojica golobov, eden med njimi je bil bogato našopirjen in se poskušal približati zdaj eni, zdaj drugi samički. Takrat še uspeha ni bilo videti, a do zdaj se je najbrž vse bahanje le izplačalo ...

Povezane novice

Kje so doma ptice?
26. March ob 06:00
Ptice selivke so se mi vedno zdele čudežne. Kaj jih žene? Katero čutilo jim pomaga, da tako dobro poznajo pot? Kako vedo, kdaj morajo jeseni odleteti? ...
Prijavi sovražni govor