Tiskane izdaje
Vsi odzivi pa vendarle niso bili pozitivni. Varuhi živalskih pravic so se oglasili, češ da mlada podjetnika mačke zlorabljata za kovanje dobička, a Tina ima zanje vedno pripravljen odgovor: »Ta lokal je dom najinih muc. Tukaj spijo, jedo, se igrajo in zabavajo. Naredili smo jim stenski poligon in zanje oblazinili veliko pohištva, igrala pa so izdelana in postavljena tako, da se lahko mačke kadarkoli umaknejo, ko si želijo malo miru. In to tudi storijo. Doslej so še vsi obiskovalci kavarne, brez težav, spoštovali njihove potrebe. Saj tistih, ki nimajo občutka za mačke, k nam verjetno ne bo. Vse naše muce so socializirane in vzgojene tako, da jim človeška družba zelo veliko pomeni. Med ljudmi se odlično počutijo.«
Ponoči mačke plešejo
Robi se je o tej temi zelo razgovoril: »Ogromno gradiva sva preštudirala, preden sva se tega lotila, in se pogovorila z mnogimi strokovnjaki. Vse skeptike vabiva, naj pridejo in se na lastne oči prepričajo, ali je našim mucam res kaj hudega. Saj so vendar najine! Zanje skrbiva tako, kot bi za otroke, če bi jih imela. Z vso ljubeznijo. Ves mesec sva tu v lokalu spala z njimi, ko sva jih uvajala. Vabila sva prijatelje in bila presenečena, kako hitro in kako rade so se crkljale v njihovih naročjih. Potem ko sva jim že dovolj zaupala in ponoči hodila domov, sva zjutraj preverjala posnetke kamer. Pravijo, da ko mačke ni doma, miši plešejo. Midva pa lahko rečeva, da mačke plešejo, ko lastnikov ni doma. No, zgodaj zjutraj, ko prihajava, da vse počistiva, jih urediva in pripraviva vse potrebno za delovanje lokala, naju vseh pet pričaka pri vratih.«
Prepričan je, da bi moralo zagovornike pravic živali, bolj kot njunih pet muc, skrbeti ogromno število zapuščenčkov. Po najnovejših ocenah je takšnih samo v Ljubljani med 7000 in 10.000. To je vsaj dvakrat toliko, kot ima prebivalcev povprečna slovenska občina. »Eno od pomembnih načel koncepta najine kavarne je tudi to, da želiva ljudi ozaveščati in spodbujati, da bi posvojili katero od teh ubogih zapuščenih muc. Z zavetiščem na Gmajnicah smo se že dogovorili, da bomo njihovim mucam iskali nove domove. Na problematiko jih bomo opozarjali z letaki in zloženkami. S Tino pa nameravava v kavarni organizirati tudi strokovna predavanja o ustrezni oskrbi mačk,« je obljubil lastnik prve mačje kavarne.
Z nami je delil opažanja, da ima precej ljudi zmotno predstavo o mačkah: »Mnogi so še vedno prepričani, da je njihova glavna naloga in poslanstvo lov na miši. Kot pred sto leti! Celo nekateri najini prijatelji so čudno gledali, ko sva rekla, da bova imela lokal z mačkami. Mislili so, da urejava javno hišo. Halo? To bi bilo v redu, če imava živali, za katere lepo skrbiva, naj bi bilo pa sporno?«
Mačji bonton
Ker je morala Tina po opravkih v zvezi z na novo odprtim lokalom, je Robert prevzel krmilo v svoje roke. Med pogovorom smo mu morali slediti kot mački rep, saj se je gostov v sončnem dopoldnevu kar trlo. Mladih, starejših, otrok. Kar v vrsti so čakali pred vrati, da bi se sprostil kakšen sedež in bi se lahko v miru seznanili z mestno novostjo. In z mucami. Robert je suvereno mlel in kuhal kavo, prijazno odgovarjal na radovedna vprašanja gostov in naročila vtipkaval v računalnik, medtem pa z enim očesom ves čas motril repate prijateljice. Čeprav uživajo v človeški bližini, je spoštovanje bontona izredno pomembno za zagotavljanje varnosti mačk. In gostov, seveda.
V mačji kavarni imajo mačke glavno besedo, zato od gostov zahtevajo vedenje v skladu z mačjim bontonom. Ob vstopu v kavarno si morajo obiskovalci najprej razkužiti roke, da lahko ohranjajo ustrezno higieno, v samem prostoru pa morajo spoštovati pravila vljudnega obnašanja v mačji družbi. Mačk ne smejo hraniti, saj je človeška hrana zanje neprimerna, ne smejo jih vleči za rep, ušesa ali dlako, če živali spijo, jih ne smejo motiti, prav tako jih občudovalci ne smejo sami jemati v naročje. »Izbiro crkljanja naj prepustijo mačji gospodi. Prepovedano je tudi povzročanje hrupa, fotografiranje pa je celo zaželeno, vendar brez bliskavice, saj naše muce silno rade pozirajo,« je povedal Robert.
Prijazne in igrive
Pri izbiri stanovalcev kavarne je ravno zaradi želje, da bi obiskovalci v njihovi družbi doživeli prijetno izkušnjo, glavno vlogo igral značaj mačk, poleg tega pa sta jim Tina in Robi želela predstaviti tudi nekoliko bolj eksotične pasme. Vse muce so še zelo mlade, vse so se skotile v preteklem letu. V Cat Caffeju Ljubljana živita dve predstavnici pasme maine coon, poskočna Nina in umirjena Meri. Ta je najboljša reklama za lokal, saj nadvse rada poležava na okenski polici, kot kakšna mična lutka v izložbi. »Meri je naša največja muca s posebnim videzom. Nekateri se je, zaradi njene veličastnosti, sprva kar malo ustrašijo, a kmalu jih preseneti, saj je velika ljubiteljica božanja. A le če se sama tako odloči! S Tino sva opazila še, da pred njo noben kabel ni varen in da je zelo navezana na svoje mačje prijatelje. Najbolj igriva in nagajiva med vsemi je gotovo Nina. Nikoli ji ni dolgčas, saj jo vse zanima. Morda tudi zato nima časa za božanje, raje se lovi s prijatelji,« je ljubeče, prav po starševsko, pripovedoval Robert.
Mačjima damama družbo delata še dve, radovedna in scrkljana muca pasme devon rex z imenom Chilli in igriva, modrooka sveta birmanka Diva, ki se zelo zaveda svojih lepotnih mačjih čarov. »Ja, naša Diva je res prava lepotica,« je ponosno poudaril njen lastnik, »sicer pa je videti, kot da živi za igranje. Še zlasti jo zabavajo igračke na vrvicah. Nobena viseča stvar ni varna pred njo, drugače pa je zelo prijazna in mirna. O Chilli pa mirno lahko trdim, da ima ljudi celo raje kot mačke. Poglejte, kako rada komu skoči v naročje! Tam potem zadovoljno prede in včasih tudi zaspi. Čeprav je videti zelo suha, ogromno poje, kar je za njeno pasmo značilno. Še drugim mačkam krade hrano. Chilli je naša najstarejša. Prihodnjo soboto bo imela prvi rojstni dan. Morda ji bomo pripravili zabavo. No, tunino torto bo prav gotovo dobila.«
Vse štiri mačje dame pa kroti prikupni domači črni muc Jonas. »Ne prinaša nesreče, čeprav je črn. Vidim, da zlasti dame hitro očara. Je pravi mačo našega tropa. Prav njega sva pripeljala iz ljubljanskega zavetišča. Tako hvaležen je, da sva ga rešila! Dokler sva spala z njimi, naju je vsak večer zasul s poljubčki. Strašno zgodbo je preživel, preden so ga našli. Komaj skotenega so ljudje zavrgli, na Gmajnicah so ga hranili po dudi. Če bi prej vedela, bi vse muce posvojila pri njih. Upam, da bo to storilo čim več gostov naše kavarne,« je pogovor z nami sklenil Robert Sankovič.
