Tiskane izdaje
Nedvomno je nova podoba in utrip Ljubljane največji celovit projekt v prestolnici po Ravnikarjevih intervencijah v 80. letih. Ga tudi sami štejete za svoje življenjsko delo?
Naloga arhitekta je, da spreminja svet. Ljubljana je bila po gradnji velikih sosesk v 60. in 70. letih in nato po Ravnikarjevih velikih projektih v 80. letih ustavljena v razvoju, tudi projekti z rešitvami na natečajih so obtičali, zato sem se odločil za ta usodni korak iz lagodnega akademskega okolja. Živimo v državi, v kateri se problemi desetletja ne rešujejo, medtem pa nastajajo novi. V razvitih družbah anticipirajo razvoj, mi za njim capljamo, zaradi česar na ljudi lega skupinska depresija. Čeprav sem sprva nameraval županu zgolj svetovati, je ta prav presodil, da je treba v politiko vstopiti aktivno in si tam izboriti načela stroke. Vesel sem za to, saj sem bil asistent profesorja Ravnikarja in sem ga spremljal do upokojitve, tako da na neki način ...
Nadaljujete profesorjevo delo?
Ja, vsaj tako si domišljam, čeprav se z njim ne morem primerjati. Odločitev za politiko ni bila lahka; kot politik si takoj umazan, poleg tega se je treba navaditi te obrti, kar je težko zlasti v naši demokraciji, v kateri javnost ne zna sprejemati kompromisov, ne zna poslušati in ustvarja konflikte. Ustrezno rešeni konflikti so razvojna priložnost, pri nas pa se poglabljajo, zato je težko kaj premakniti. Tudi v Ljubljani je bilo po desetletjih skupinske in zame popolnoma nerazumljive nemoči treba javnost pripraviti na spremembe in na to, da z njimi živijo, kar štejem za svoj največji dosežek. To je ta nova kultura, ki se je v mestu ustvarila zaradi njegove prenove. Javni prostor je socialni proizvod, kar se najlepše vidi na Slovenski cesti, proti kateri so bili vsi in bo žal izvedena samo tretjinsko. Si lahko zamislite, kakšen je odpor staroprometnikov in kakšen je še vedno odpor države in policije?
Tu ste zaobšli zakone oziroma predpise, tako kot, denimo, pri postavitvi novih lesenih mostičkov na Poti ob žici ali planetarija na ploščadi pred Metalko. Mnogi tarnajo, da jim prav ta nedoločenost prometnih pravil prej povzroča preglavice.
Prav zato je ta eksperiment na Slovenski, okolje sožitja med različnimi udeleženci v prometu, tako pomemben. Zanj nam dajejo priznanje vsa kulturno napredna mesta, hočejo ga v Bruslju in Nantesu, sočasno so ga izvedli na Dunaju in malo prej v Londonu, ampak z vidika kulture delitve mesta ni tako uspel kot v Ljubljani, kjer si vse pogosteje delimo ne samo ulice in pločnike, ampak tudi kolesa, avtomobile, gospodarstvo ...
Ampak to je zelo omejena cona. Jo je mogoče prenesti tudi v druge dele Ljubljane, v druga okolja?
Mi bi jo želeli prenašati, ampak zlasti name osebno se je na družbenih omrežjih usul plaz napadov. Proti meni so tako rekoč vsi, tudi policija oziroma državna uprava, čeprav vidijo, da deluje. Naša država je zaradi namnožene birokracije tako rigidna, da se ničesar, kar ni v zakonu natančno zapisano, ne da narediti. Zato je bil največji dosežek, da sem sodelavce in predvsem prometne inženirje prepričal, da je mesto skupinski prostor za eksperimentiranje, da so mesta torišče napredka in da je zato ključno odpirati možnosti za nove rešitve. Najprej je bilo treba premagati strah. Če tega ne bi storili, nikoli ne bi postali zelena prestolnica Evrope in tega noče nihče priznati.
Kako lahko uveljavljate eksperiment Slovenska cesta brez sankcij?
Najprej je treba biti pogumen, potem se je treba znajti in poiskati zakonske luknje.
Se pravi, se zateči k naši tudi drugače vseprisotni kulturi?
Ampak je upravičeno in zaradi tega me lahko tudi zaprejo. Zaradi rigidnih zakonov, neumnih predpisov, ki se jih uradništvo togo drži, četudi niso v javnem interesu in zavirajo razvoj, je treba hoditi po robu, kar z županom ves čas počneva. Druge poti ni. Ampak ravno zato je Ljubljana lahko uresničevala cilje in vrednote, ki jih uveljavljajo druga mesta, in je bila sploh postavljena na zemljevid naprednih mest.
Preseneča, da ima glavno mesto Slovenije manj kot 280.000 prebivalcev, pa tudi podatki o številu prebivalcev petih največjih slovenskih mest kažejo na zelo razpršeno poselitev, ki generira predvsem prometne probleme.
Seveda, nenehno podpiramo suburbanizacijo, a v Ljubljani nam jo je uspelo zaustaviti. V 90. letih se je izselilo okoli 20.000 ljudi, zdaj pa imamo nenehno 1,1-odstotno rast. Nismo več mesto, ki se krči.
Od kdaj zaznavate rast?
Mislim, da je to lanski podatek, a imamo stalno minimalno rast. V mesto prihajajo ustvarjalni ljudje, tudi tujci, kar je pozitivna bilanca.
Naši predpisi in urbanistični načrti onemogočajo zgoščevanje mesta navznoter. Vsaka zazidava na že zazidanem, a zdaj degradiranem območju je v naprednejših mestih skoraj zaukazana – le tako se mesto najprej razvija znotraj in šele potem širi na obrobje –, pri nas pa jo preprečujemo z različnimi instrumenti, z izdajo gradbenih dovoljenj, nasprotuje pa ji tudi prebivalstvo. Po dolgih letih razpadanja dveh hiš na Prulah, denimo, smo končno izpeljali postopke, ampak ne vem, ali bo nova hiša sploh kdaj zgrajena, ker se je prijavilo, če se ne motim, 154 strank v postopku. Pričakujem, da si bodo zaželeli, da bo tam park – in to na zasebnem zemljišču! Mesta ni mogoče trajnostno razvijati, če ga ne dograjujemo navznoter. Samo tako bomo lahko zmanjševali promet, zavarovali kmetijske površine ...
In se znebili 140.000 vozil, ki se vsak dan pripeljejo v Ljubljano?
To bi moral biti vsedržavni projekt. Trajnostnega razvoja mest ni brez trajnostne skupnosti. A to je boj s potrošniško družbo, njenimi slabostmi in razvadami. Ljudje morajo začeti živeti drugače, kar pa v resnici, kot smo dokazali tudi mi, dviguje njihovo kakovost življenja.
Ampak kako premakniti to družbo?
Sklicujem se na državo, ki krši lastne zakone. Načrtuje štiripasovnico skozi središče Lavrice in Škofljice na račun pločnikov, pešcev, kolesarjev in varnosti otrok, kar v Evropi ni mogoče. Ampak jo bodo naredili. Napisal sem si 13 razvojnih projektov, ki bi jih morala uresničiti država, a v Ljubljani ni načrtovanega niti enega, ni jih v proračunu in jih nikoli ne bo. Poljska je zgradila vse, kar bi morala Slovenija: prenovila je železniške postaje, razpredla avtocestno omrežje, zgradila pomembnejše knjižnice, manjkajoče muzeje in centre za razvoj znanosti, naredila je vso potrebno družbeno infrastrukturo, da bi se država lahko razvijala in se tudi razvija. Tudi sodišče so zgradili, pri nas pa ne bo ne sodišča ne zaporov.
Tudi mestnih projektov, ki se ne premaknejo z mrtve točke, je kar nekaj: Šumi že skoraj 15 let, Kolizej ...
Najpomembnejši razvojni projekt za državo in mesto, o katerem so se v Salzburgu spraševali, ali ne bo Ljubljana na področju kulturnega turizma njihova resna tekmica, smo zapravili. Zdaj bo Kolizej zgrajen, ampak v drugačni obliki; v njem bodo stanovanja, kar tudi podpiram, saj je stanovati v mestu ključno, od velike koncertne dvorane in hotela pa bo zdaj samo komorna dvoranica. A bo.
Kdaj pa?
Ne vem. Vem pa, da se projektira.
Priznali ste, da je izkušnja z realnim načrtovanjem in gradnjo mesta boleča, da so projekti enkrat bolj na strani javnega, drugič na strani zasebnega. Kateri so bili največji kompromisi, ki ste jih morali sprejeti?
Pri vsakem zasebnem projektu dosegamo kompromis in največji je bil zagotovo Kolizej, katerega višino smo znižali s 95 metrov na 70. Vsak zasebni investitor želi optimizirati vložek. Kapitalizem je sistem pohlepa in mero popuščanja je zelo težko določiti, ampak to se doslej na račun prostora še ni zgodilo. Pa vi povejte, ali vidite to kje.
Pregled nad tem, kaj bi lahko bilo, in tem, v kaj ste morali privoliti, imate zagotovo vi.
Najtežji kompromis je, da je pri zasebnih investitorjih težko vplivati na izbor projektantov, a moja malenkost z močjo prepričevanja včasih le kaj doseže in popravi. Vedno gre za iskanje nekega ravnovesja.
Turisti že moteče preplavljajo prestolnico, vse preveč je tudi raznovrstnih prireditev. Kolega se namerava izseliti iz starega jedra, saj da je življenje tam postalo neznosno in da mesto za stanovalce ni naredilo nič. Do kdaj se ta trend še lahko povečuje?
To je dobro vprašanje. Ljubljana gre po poti primerljivih evropskih mest. Postavljena je na zemljevid na novo odkritih, trendovskih destinacij, to pa podpirata še naziv zelena prestolnica in nagrada za urbano prenovo. Tako je prav, saj so bila mesta že od nekdaj turistična središča, potovanja in romanja so del urbane kulture.
No, v tem globaliziranem svetu so se spotencirala.
Prenova ima socialne, okoljske in tudi gospodarske učinke in jih mora imeti. Problem pa je upravljanje mesta, zato je ena od strateških opredelitev širitev mestnega središča, zato so na naši prioritetni listi Cukrarna, palača pred njo in Rog, ki bi postali lokalni turistični cilji. Ustvarjamo prostore in infrastrukturo, da bi kulturni turizem nadomestil množičnega. Preureditev Plečnikovega muzeja je ena taka točka, razširjena z Eipprovo.
Kaj pa so možni ukrepi, ko število turistov kritično naraste? Se Ljubljani lahko zgodijo, denimo, Firence, ko v centru mesta že pred 15 leti ni bilo mogoče srečati Italijanov?
Lahko se zgodi, če mesta ne bomo širili, ampak za zdaj je prav turizem argument za širjenje mestnega središča. Zato je Cukrarna zdaj strateški projekt, pred leti pa morda ni bila.
Večkrat pravite, da je les vaš material, vozite se, denimo, z lesenim kolesom, medtem pa na Dunaju iz lesa gradijo najvišjo stolpnico na svetu. Koliko Slovenija zaostaja v tem pogledu?
Zaostajamo za tri desetletja. Imamo namreč najstrožje požarne predpise, iz lesa je dovoljeno graditi le stavbe s petimi nadstropji (+ dve), in še to pod zelo strogimi pogoji. Če ne prepoznaš, da je les naša prednost ...
V tretji najbolj gozdnati državi v Evropi.
Spet smo pri državi. Treba je ustvariti zakonski okvir, če ne, pa vsaj eksperiment, samo v tem vidim rešitev. Ni pričakovati, da bi državna uprava sama ustvarjala ustrezne razmere, a dovolj bi bilo že, če bi jih dovoljevala. Vzorčno hišo na Brdu smo morali zaradi odločitve požarnega nadzornika v les obleči.
Na koncu svojega drugega mandata podžupanovanja ste dejali, da ste se utrudili in da se boste posvetili delu na fakulteti. Kaj vas je prepričalo, da ste sprejeli še tretjega? Kaj ste se namenili dokončati?
Sprejel sem ga iz zelo preprostega razloga – če ne naredimo določenega števila premikov, nisem prepričan, da bo po našem odhodu še sploh kakšen. Navajeni smo uresničevati projekte skozi več mandatov, kar država nenehno počne, in tega se bojim. Mi smo že skoraj pri koncu. Eipprova je zadnja takih ureditev, ki je zaokrožila mrežo odprtih javnih prostorov. Zdaj je prioriteta Cukrarna, s katero bomo zaključili Fabianijev ring in Fabianijev most. Če bi zgradili še novi NUK, bi uresničili Fabianijevo idejo o ringu, če bi naredili sodišče, bi nekaj končali. Ta nedokončanost je moj poglavitni motiv, saj je v tej službi zelo težko zdržati in me resnično izčrpava.
