Tiskane izdaje
Poleg devetih razprodanih predstav slovenskega muzikala Mamma Mia! v ljubljanskih Križankah sta bili na program uvrščeni še dve dodatni predstavi, vendar so v nasprotju s tisto, napovedano še za 9. september, predvčerajšnjo odpeli celo v angleščini. Namenjena je bila najhvaležnejšemu občinstvu – staršem in starim staršem štiriindvajsetih otrok, ki so na počitniški delavnici festivala Ljubljana preživeli tri počitniške dni oziroma se skupaj šest ur ukvarjali s tem, kako odpeti in odplesati znamenito Dancing Queen.
Evita je bila težja
»Smo vsi? Zdaj pa refren,« je starostno pisani skupini pevcev in plesalcev tisti trenutek, uro in pol pred nastopom, naročal mentor, baritonist in profesor petja Boštjan Korošec, za mnoge nastopajoče že stari znanec. Zadnja leta jih je uvedel že v tri druge muzikale: Jesus Christ Superstar, Briljantino, lani Evito. V tem trenutku so morale najmlajša, druga in najstarejša skupina – brez glasbe, a s petjem – povaditi predvsem prihod na oder in odhod z njega, vmes pa zaporedje razvrstitev, nato še koreografijo v celoti. Pri tem jim je s kazanjem gibov »prišepetavala« tudi plesalka Ana Vodišek iz plesne šole Bolero. »Še enkrat: plosk, vstran, roke narazen, plosk,« se je po Viteški dvorani razlegal mentorjev glas, ki so mu sledili člani zasedbe in vmes še peli: »You are the Dancing Queen, young and sweet, only seventeen ...« Tu in tam je bilo treba kakšnega člana ansambla opomniti na aktivno sodelovanje, proti koncu pete ponovitve pa je koncentracija začela padati v vseh treh vrstah. Fant v prvi je zazehal pa tudi drugi, zlasti njegovi vrstniki so že upočasnjeno vlekli plesne korake. A v končnem seštevku so bili bolj ali manj deležni pohval mentorja, ki je padec koncentracije pospremil s povabilom na kratek odmor.
Kljub izkušnjam nekaj treme
Banane, jabolka, bonboni in kozarčki z vodo so hitro kopneli z mize v sosednji sejni sobi. Tu se je pojavila tudi prva priložnost za kratek klepet, na katerega se je prva odzvala Larisa Lara Govekar, bodoča šestošolka, ki je sodelovala že na lanski delavnici Evita – zapleši in zapoj, predlani pa si je počitnice popestrila z obiskom likovne ter glasbene delavnice festivala Ljubljana. »Mamma Mia! mi je mnogo bolj pri srcu kot Evita, to pa zato, ker se v njej več dogaja. Pri Eviti smo morali peti v španščini. Bilo je veliko težkih besed pa tudi bolj temačna je. Mamma Mia! je bolj sproščena, glasba se lahko bolje doživi in se vanjo lažje vživiš. Pa še letos je bila prava predstava Mamma Mia! v slovenščini, kar je bilo dobro predvsem za mlajše otroke, meni pa besedila v slovenščini niso bila preveč všeč,« je vtise nizala sogovornica v cvetlični poletni oblekici. Da so angleške pesmi veliko boljše, je na glas poudarila še ena deklica. Na pravi predstavi, ki so si jo ogledali večer prej, pa so po besedah Katarine Kukovič, koordinatorice delavnic, dobili predvsem zamisli, kaj vse še lahko prinesejo od doma, da bo predstava bolj avtentična. Vsi so govorili o plavutkah, toda ker bi bilo v njih sila težko plesati, jih na koncu ni prinesel nihče. »Drugače pa se ni bilo nič kaj posebej težko naučiti, ker to pesem že precej dobro poznam,« je k vsemu še dodala Larisa Lara, ki ji ne ples ne petje nista povzročala kakšnih težav; k baletu hodi že osem let, tri leta pa igra tudi violino.
Pred snemalnik je nato hitro stopil Aleksander Vran, ki bo čez dober teden dni zakorakal v drugi razred. »Težko je, ja, paziti na korake in besedilo, čeprav sem besedilo znal že na koncu zime. Gledal sem tako predstavo kot film,« je še dodal. Kaj pa dekle v naslovni vlogi? Kako jo je dobila? »V bistvu zelo spontano. Postavili smo se v vrste in jaz sem ravno na sredino prišla, pa so rekli: Ti boš ta glavna! Malo sem se upirala, a ni pomagalo,« je priznala nekoliko sramežljivo, a z nasmeškom. Če že mora primerjati Mammo Mio!, denimo, z Briljantino, ji je zadnja ljubša, ker ji je bolj všeč tudi film. Kaj pa trema? Z leti izgineva ali bo znova enako težko nastopiti pred starši? »Saj se navadiš, a vsakič znova je je nekaj,« se je glasil odgovor ene od dveh najstarejših deklet, ki sta zadnje dni hodili na delavnico v Križanke.
Tisti fant, na katerega opozarja besedilo (»See, that boy«), je postal Miklavž Grum, to pa predvsem zato, ker je bil edini fant v drugi starostni skupini in tudi najstarejši, s sestrico pa sta sodelovala že tudi pri Briljantini. Kot je povedal, mu te vloge ni bilo težko sprejeti. Kaj pa se je bilo težje naučiti: peti ali plesati? »Peti,« je odgovoril. Na letošnji delavnici mu je bila najbolj všeč pesem.
Še malo zlate barve
Kot je ugotavljal Boštjan Korošec, čigar umetniška pot je že vrsto let tesno povezana z muzikalom, se letošnja delavnica ni kaj bistveno razlikovala od tistih v prejšnjih letih. Končali so jo zadovoljni, da jim je v šestih urah uspelo tako šestletnike kot 14-letnike in še vse vmes pripraviti na usklajen končni nastop. »Posebnost teh delavnic je, da je med udeleženci velika starostna razlika, kar pomeni, da ko se skoncentriraš na najmlajše, je najstarejšim dolgčas in obratno. Moram pa priznati, da pri otrocih opažam, da zelo hitro izgubijo osredotočenost, kar je po mojem mnenju problem celotne naše družbe, predvsem mlajših generacij. Dokler nimajo povsem jasnih navodil, kaj bodo počeli, se moramo močno truditi, da jih spodbudimo, da se osredotočijo na tisto, kar jim govorimo. Toda ko dobijo jasna navodila, z veseljem sodelujejo in jim ni nič več težko. Za nekatere je to prva takšna izkušnja, zato potrebujejo več časa, da se vživijo, a navsezadnje je pomembno predvsem, da otrokom vzbudimo ljubezen do muzikala in nastopanja ter odpravimo strah pred njim. Kot lahko vidite, nihče v skupini ne kaže ne strahu ne tesnobe pred nastopom,« je opomnil sogovornik, ki se vsako leto rad odzove povabilu, četudi je sodelovanje prostovoljno.
Zadovoljen je, da so iz leta v leta boljši, tudi zaradi bogatejših izkušenj; letošnja predstava pa je bila bogatejša še za odrsko osvetlitev, ki je povečala občutek, da je nastop povsem zaresen.
Medtem je garderoba v zaodrju skoraj počila po šivih. Lahko bi rekli, da bi se to utegnilo zgoditi tudi z ogledalom, saj v njem skorajda ni bilo mogoče razpoznati kopice obrazov, zdaj povečini že olepšanih z ličili. »A sem lepa?« je Ana Seme, dekle v pajacu, kakršnega je nosila Meryl Streep v filmu, očitno hotela odpraviti še zadnje pomisleke pred zaključnim nastopom v dvorani. Katarina ji je potrdila z besedami: »Super! Kot iz filma!« Za pravo vzdušje si je nekaj dodatnega ličila nanesla tudi sama, potem pa so jo punce prosile še za malo zlate barve. Večina jih je primerno urejenih že odhitela v dvorano, saj so urini kazalci že napovedovali prihod občinstva.
