Napalm Death za otroke? Zakaj pa ne!

Glasbeni festival Metaldays v Tolminu, največji tovrstni dogodek pri nas, izgleda že precej rutinsko. V enotedenskem navalu ekstatičnih črnih in potetoviranih dolgolascev vsak opravi – predvsem glasno –, kar je treba, in se nato za leto dni porazbeži na vse konce in kraje sveta, kjer jih najbrž čakajo precej mirnejše vsakodnevne življenjske tirnice. Toda ta tedenska metalska rutina je skorajda zunajtelesno doživetje. Danes je njen zadnji dan.

»Veste, ni si tako preprosto dopovedati, da lahko delaš kar koli kadar koli. Tukaj pa lahko počnem prav to. Seveda to tudi pomeni, da telo doživi popolno nasprotje od počitka, toda glava je hvaležna vse leto. Glasba in skupine so le bonus,« je svoje občutenje težkometalnih počitnic opisal mlajši Nemec Peter iz okolice Stuttgarta. Počitnice torej s počitkom nimajo nujno osrednje povezave. Podobnih protislovij je na Metaldays več kakor zvezd v vesolju. Čeravno je hrupa in takšnega in drugačnega rjovenja dovolj za izvoz na Kitajsko, je v tem mogoče doživeti spokojnost, ki jo doživi vsak, kdor si upa prepustiti toku.

In v tem enkratnem zanosu se pišejo zelo lepe življenjske zgodbe. Postavni in glede na videno očitno jekleni Bask Xarles je pred desetletjem zašel na festival in povsem po naključju spoznal mlad domači par. Odtlej med Tolminom in Bilbaom izmenjaje tekmujejo v gostoljubnosti. »Tolmin je moj drugi dom. Tu sem našel krasne prijatelje. Desetič sem že tukaj. Prihodnje leto pa bom postal župan in nato bo metal na koledarju 365 dni,« je napovedal med goltanjem pollitrske viskikole.

Družinska spokojnost ob brutalni glasbi

Naftni dolarji pa so omogočili Kanadčanu Marcusu drugi metalski izlet v Evropo. Iz Tolmina bo odisejado nadaljeval na festivalih Wacken v Nemčiji in Brutal Assault na Češkem. »Za to živim in delam vse leto. Po festivalih se pred odhodom za nekaj dni vrnem še v Piran,« je razkril poletne načrte. Ti so za las podobni tistim, ki jih je pripravil Avstralec Domenico. Staro celino bo tako ali drugače pokoril s 14 sonarodnjaki. »Pred šestimi leti smo bili prvič na festivalu v Nemčiji, ampak slišali smo, da je Metaldays najboljši med najboljšimi. Pa smo se usedli na letalo,« je bil vzhičen.

Medtem je frontman skupine Napalm Death Mark »Barney« Greenway pridigal, da je treba skrbeti zase in za ljudi okoli nas ter napovedal novo pesem. Eni od začetnikov ekstremnih metalskih zvokov so sekali na polno, da bi skorajda čutili potres. Ob tem je na ramenih očeta Boštjana in v družbi brata Žana vidno zadovoljna v tej brutalni glasbi s socialno-političnimi besedili po svoje poskakovala mala Gaja. Nekateri svoje metalske gene očitno prenašajo iz roda v rod. »Oče me je vzgojil z metalsko glasbo, zdaj pa vse to prenašam še na moje otroke. Čeprav navzven scena zgleda precej drugače, metal lepo sprejema družine. Otroka tukaj res uživata,« je povedal Desklan.

Prizor je bil povsem običajen. »Dejstvo, da je festival zanimiv v takem številu tudi za starše, ki so se odločili za obisk s svojimi najmlajšimi, je za nas posebna nagrada. Letos smo prvič uvedli možnost družinskega kampiranja, ki med drugim nudi varstvo otrok in prevoz na festival in z njega za starše. Za nas kot organizatorje je predvsem pomembno, da otrokom zagotovimo varno okolje, kolikor je to v okviru festivala mogoče, hkrati pa morajo starši poskrbeti tudi za zaščito sluha za njihove najmlajše s posebnimi slušalkami,« je opozorila Nika Brunet iz skupine organizatorjev.

Vztrajati!

Sicer je bilo leto pred Metaldays sladko-kislo kakor za preostali svet tudi za metalce. Vse se je začelo s pariškim pokolom med metalskim koncertom. Brez dvoma najbolj miroljubna publika, kar jih obstaja, je postala ranljiva. Samomorilec je pred dnevi razstrelil še na glasbenem dogodku v Nemčiji. In če v takšno godljo vmešamo še možnost, da gre še kaj drugega narobe, kot je bil udar strele v množico na festivalu Rock am Ring ali smrt dveh najstnikom na največjem škotskem festivalu, potem šele vidimo, kako velika odgovornost in breme so za organizatorje takšni dogodki. »Teden po pariškem masakru sem bil na nekem koncertu. Takoj je bilo v zraku čutiti neprijetno napetost. Toda vse to bomo lahko premagali le, če bomo vztrajali naprej. Medtem pa mora tudi vsak sam odgovarjati za svoja dejanja in na festival prinesti vsaj nekaj možganov,« je razmišljal Nizozemec Michel.

»Ne glede na zdajšnje razmere po svetu se organizatorji vsako leto na varnost prireditve posebej pripravimo in vedno upoštevamo možnost nepredvidenih dogodkov. Tako smo tudi letos v sodelovanju s policijo sprejeli tako preventivne kot druge ukrepe, ki so še bolj posvečeni varnosti naših obiskovalcev. Seveda se na samem prizorišču počutimo odgovorne, medtem ko v nasprotju s pogostim zmotnim mišljenjem na varnost obiskovalcev zunaj festivalskega prizorišča nimamo prav nobenega vpliva,« je razložila predstavnica prirediteljev.

V Tolminu sta vendarle zmagali glasba in zabava. Več kot sto skupin si je podajalo štafetno palico na dveh odrih. Mongolske folk metalce Nine Treasures je publika nagradila z najbolj pristnim aplavzom, kar jih je mogoče doživeti. Impresivnosti nekaterih, ki v vseh oživijo starodavne poganske gene bojnih plemen, pa niti ni mogoče opisati. Italijanski Flashgod Apocalypse so prebrali nekaj Dantejevega Pekla, lirični finski Insomnium so vnovič opozorili na temo in bolečino, z valižanskimi Skindread je v reggae slogu odpihnilo pamet, grški Septicflesh so dokazali, kako je, če pregovornega melosa ni, kalifornijski DevilDriver pa so preglasili svet.

Zeleno za črno

Za 12.000 glavo množico, kolikor jih tolminski dogodek sprejme, skrbi približno 300 ljudi. Ožja skupina festival pripravlja vse leto. Termin v prihodnjem letu je že določen in prvi nastopajoči že znani. Pošlo je že vseh 3000 vstopnic, ki so bile na voljo med festivalom za najbolj neučakane. »Organizacija festivala na lokaciji, kjer so zemljišča v lasti več kot 70 različnih lastnikov, kjer je infrastruktura na prizorišču praktično zanemarljiva in kjer postavljamo celotno infrastrukturo vsako leto na novo, ni majhen zalogaj. Zagotovo bomo še naprej naredili korake v smeri zelenega festivala, ki bo pomenil za okolje čim manjšo obremenitev. Še bolj si bomo prizadevali udejanjiti ideje, ki se dotikajo spremljevalnega programa na festivalu, pa še kaj bi se našlo. Naj tudi omenim, da prireditelji vsako leto po koncu festivala preberemo prav vse komentarje, ki jih obiskovalci napišejo na spletne medije in na njih tudi odgovorimo,« je sklenila Nika Brunet.