Ne dela čudežev, a magija mu je spremenila življenje

Mladi Celjan Aleksander Štucl, perspektivni čarodej, je prek televizijske mreže BBC s svojim trikom navdušil deset milijonov gledalcev.

Fri, 22.01.2016, 10:00

Že pred tremi leti je v šovu Slovenija ima talent Aleksander Štucl s čarovniškimi triki osupnil gledalce. Kasneje jih je posnel, objavil na youtubu in tako so ga opazili na BBC. Minulo soboto je 21-letni čarodej dobil priložnost svoje spretnosti pokazati več kot deset milijonom gledalcev britanske televizije.

Mladi Celjan z umetniškim imenom Magic Aleksander je vedno nasmejan, koketen, po videzu pa spominja na mladega DiCapria. Ker ima vse, kar je treba za dober šov, zlahka začara občinstvo. Poudarja, da mu je prav čarovnija spremenila življenje.

»Ne morete si predstavljati, kako zadržan otrok je bil Aleksander,« začne pogovor njegova mama Tatjana. »Ko so se drugi igrali skupaj, je bil on vedno odmaknjen v kakšnem kotu. Rad je sestavljal zgodbe. Potem mi je enkrat rekel 'mami, jaz bi bil pa čarovnik'. O. K., sem si mislila, pač neka zaposlitev. Kupili smo mu karte in nekaj trikov. Zelo nas je presenetilo, ko je sporočil, da bo imel na valeti svoj program. Tudi učitelji niso mogli verjeti, da je to isti Aleksander. Z možem sva ostala brez besed. Prej je imel težave, če je moral odgovarjati pred tablo, potem pa pripravi nastop pred toliko ljudmi,« se spominja Tatjana. »Od takrat je oder njegov, na njem se dobro počuti.«

Štuclovi so družina, ki trdno drži skupaj. Aleksandrov starejši brat Sebastjan je računalniški genij, oče Božo pa je nizal zavidljive rezultate pri šahu. »S svojim znanjem Aleksandru nisva mogla nič pomagati, le podpirala sva ga in ga vozila k Vladimirju Mikeku, da mu je pokazal nekaj osnov. Kmalu je ocenil, da fant že preveč zna. Kasneje je vse naštudiral sam,« pove Božo.

Aleksander je začel brati strokovne knjige, po internetu si je dopisoval z različnimi čarodeji po svetu in vadil. »Tudi po 14 ur na dan. Ko so se drugi igrali, sem jaz v sobi mešal karte,« se vključi mladenič. »Začelo se je, ko mi je sošolec pokazal preprost trik z zobotrebci. Čisto me je odpeljalo. Prej me to sploh ni zanimalo. Enkrat so starši na bratov rojstni dan povabili čarodeja, a me ni navdušil. Ko sem jaz začel trike, v Sloveniji to še ni bilo popularno. Zdaj, ko imamo youtube in vrsto socialnih omrežij, se veliko otrok ukvarja s čarodejstvom.«

Pošta z BBC

Prva Aleksandrova publika so bili, seveda, starši. Mami je bil ves čas za petami in jo spraševal, ali ima čas, da ji pokaže nekaj novega. Tatjana: »Nič nisem razumela, a vedela sem, da mu gre vse bolje. Pridno je vadil in začeli so se že prvi nastopi po različnih lokalih, klubih, sejmih. Aktivneje se je moral vključiti ati, ki je zdaj sinov menedžer.«

Božo je poskrbel tudi za mladeničevo medijsko prepoznavnost. Že štiri leta se na youtubu nizajo posnetki, ko Aleksander s triki zabava znane osebnosti. Osupli nad fantovo spretnostjo so mu roko stisnili tudi Borut Pahor, Severina, Jan Plestenjak, Urška Žolnir, Filip Flisar in mnogi drugi. Več kot 50 jih je, všečkov pa že skoraj pol milijona. Prav trik z youtuba, ko Aleksander iz robčka pričara origami laboda, je navdušil producente na BBC. Lani poleti so se mu oglasili po elektronski pošti.

»Mislil sem, da se nekdo norčuje iz mene. Po posvetu z očetom sem le odgovoril, saj nisem imel česa izgubiti. Potem dolgo ni bilo nič, proti koncu leta pa so mi poslali pogodbo, ki je urejala avtorske pravice, in sporočili datum objave. Takrat sem dojel, da je stvar resna,« razloži Aleksander, oče pa ga spodbudi, naj pove še lepo novico, ki jo je dobil ravno na dan našega pogovora. »Z BBC so mi poslali sporočilo o neverjetni odzivnosti gledalcev na moj nastop in me vprašali, ali bi dovolil video objavljati vse leto, po vsem svetu, kjer bi ga lahko videlo kar sto milijonov gledalcev. Nisem še čisto dobro dojel, kaj to pomeni,« skromno prizna mladenič.

Karta iz ust

Nikamor ne gre brez kompleta kart v žepu. Vpraša me, ali bi želela videti kakšen trik. Navdušeno privolim. Močno se skoncentriram in se trudim, da bi spremljala vsak njegov gib. Spretno meša karte, zdaj so v eni roki, zdaj v drugi, kot bi bile povezane z nevidno vrvico, za trenutek lebdijo v zraku, potem pa me prosi, naj eno izberem, si jo zapomnim in podpišem. Ime pod mizo načečkam na jokerja in skrbno pazim, da Aleksander ne bi česa videl. Vzame karto, meša in meša, a kjer koli se ustavi, je joker na vrhu. Nato mi naroči, naj karto z dlanjo trdno pritisnem ob mizo. Razširim prste, da jo imam ves čas na očeh. A glej ga, zlomka, v delčku sekunde fant prav to karto potegne iz svojih ust. Dvakrat prepognjeno. Pod mojo dlanjo pa ni ničesar. Kako?

Ker opazi šok na mojem obrazu, se potrudi z razlago: »Obstaja več vrst magije, najtežja je manipulacija. S kupljenimi triki ne gre, tega se naučiš. Vadiš po deset ur na dan. Ko to usvojiš, za vedno ostane v tebi. Če me kdo zbudi opolnoči, moram trik izvesti brezhibno. Prav prideta še veščina branja misli ter opazovanje mimike in reakcij človeka, ki sodeluje. No, nekaj takega sem vam pokazal.«

Aleksander ne mara staromodne magije z živalmi, zanimajo ga sodobne smeri čarodejstva. Veliko se je poigraval tudi z izrazom za svojo spretnost. »Všeč mi je beseda čarobnik. Nisem le čarodej, ker nastopi zahtevajo tudi nekaj umetniškega pristopa, čarovnik pa tudi ne, ker nisem pravljično bitje. Sem neke vrste čarobni umetnik, čarobnik.«

Kot vsak mladenič ima tudi Aleksander vzornike. »Ko sem začel, me je najbolj navdušil David Blane. To je največji ulični čarovnik, njegov stil pa je čisto preprost. Na čarodejskih kongresih sem srečal priznane mojstre, na primer Luja Chena, Luisa de Matosa in Dynama, ki je trenutno največja svetovna zvezda. Ima svoje televizijske oddaje, s triki pa navdušuje milijardo ljudi po svetu. Čisto nič ni vzvišen. Sedela sva skupaj in pila čaj. Od njega sem dobil precej nasvetov,« prizna mladenič.

Ne dela čudežev

Božo doda, da bi lahko vsak mesec odpotovala na kakšen kongres, če bi imela denar, sin pa nadaljuje: »Če hočeš delati takšne iluzije, kot jih, na primer, Copperfield, potrebuješ denar, a da izginevajo veliki predmeti, je potrebnega tudi ogromno treninga. Veliki čarodeji po leto dni vadijo in razvijajo en sam trik, preden ga pokažejo.«

Zanimalo me je, ali si lahko Aleksander z manipulacijo ali iluzijo pričara avto, brhko punco ali kup denarja, na primer. »Ne delam čudežev, hahaha. A bi se dalo. Z veliko vaje in iluzijo. Ampak od iluzije ne moreš živeti,« odgovori. »Nikomur nočem vzeti veselja in ga razočarati. Tako je kot pri filmu. Kakšen zelo navduši, ko pa vidiš dokumentarec s snemanja, izgubi čarobnost. Ko nastopam, ljudi na hitro ocenim in izvedem trik, za katerega verjamem, da jih bo očaral. Izkazalo se je, da imam kar dober psihološki nos za to.«

In kaj ga je potem vleklo na ekonomsko šolo? »Preračunljivost,« prizna. »Vedel sem, da se bom enkrat moral začeti tržiti, če bom hotel od tega živeti. Tudi na fakulteto za medije zdaj hodim zato, ker mislim, da mi bo znanje iz videovsebin prišlo prav pri mojem delu. Trike za živo publiko delaš čisto drugače, kot če jih snema kamera.«

Aleksander veliko nastopa tudi na humanitarnih prireditvah, v šolah ali pa s triki razveseli otroke s posebnimi potrebami. »Otroci so najzahtevnejša publika. Najtežje jih prepričaš, brez zavor vrtajo vate. Tudi brat me je na vsak način hotel ujeti, ko sva bila še otroka. Zdaj mu ne gre več, a mi je prišel najbliže.«

Za mladega Celjana ni več meja: »To je moje življenje. Rad bi šel v Las Vegas. Tam ima čarodejsko šolo moj vzornik Jeff McBride, ki se je z najhitrejšimi rokami na svetu že trikrat vpisal v Guinnessovo knjigo rekordov. Ponudil mi je štipendijo in zdaj se o tem dogovarjamo.«

Zanimalo me je še, kako sinove neverjetne ročne spretnosti doma izkoristi mama. Ji Aleksander na hitro zlika kupe perila, v sekundi pospravi posodo iz stroja? Tatjana: »Kje pa, hahaha. Zdaj sta fanta v Ljubljani, redko prideta domov, a takrat ju čaka polna miza. Dobra hrana, domača juha in pecivo.«

Prijavi sovražni govor