Tiskane izdaje
»Vsak naredi butaro zase, potem pa še za kakšnega sorodnika ali prijatelja in ker je naš osrednji cilj druženje, nikoli ne tekmujemo, katera bo najlepša. Toda vsi vemo, katera je,« je dejala Bojana Zvržina, ena od najaktivnejših članic tamkajšnjega športno turistično kulturnega društva, ki je tokrat šestič zapovrstjo poskrbel za izdelovanje simbola bližajoče se cvetne nedelje med druženjem s sovaščani. Našteti jih je bilo mogoče kakšnih petnajst. »Pa je avtor najlepše vsako leto isti?« »Ja, najlepše butarice so iz resja, in take ponavadi izdela moj oče,« je povedala sogovornica, katere predniki, tudi njen oče Bojan Zvržina, so živeli na tej najstarejši domačiji v vasi, še iz druge polovice 18. stoletja. Zdaj že drugo leto gosti različna društvena srečanja.
Le dedek Benedikt
Po smrti Bojanove mame Zofije, ki je bila (do lani) najstarejša vaščanka, za domačijo skrbi njegova sestra Anka Starovasnik, ki je nadvse vesela, da se tam kaj dogaja. Kot poudarja, so se vaščani nekoč veliko več družili in skupaj hodili vsaj k maši v dolino – tudi po trideset jih je šlo naenkrat ne glede na vreme –, zdaj pa se v garaži usedejo v avto in se na enak način vrnejo domov, ne da bi sploh koga srečali.
Kot se spominja, so še kot otroci na cvetno soboto prav tu pred domačim hlevom sedeli z dedkom Benediktom. »Očka smo mu rekli in on je bil tisti, ki je v naši družini izdelal butaro, babica Marija pa je bila pristojna za barvanje pirhov. Otroci smo tako posedli okoli dedka in komaj čakali, da je začel plesti, a je vse želel opraviti sam. Kdaj smo morda nabrali palice, a tudi glede teh je znal imeti pripombe, saj je bil zelo natančen človek. Zato je najraje sam nabiral tudi zelenje in leskove veje, ki so morale biti brezhibno ravne,« dodaja v smehu. Njegova butara je merila kakšen meter in pol v dolžino in čeprav so jo otroci morali nesti v cerkev kakšno uro hoda, pa še dež je znal biti, so na ta trenutek komaj čakali. »To je bilo vsaj zame nekaj posebnega. In ker nas je bilo pet, je eden na rami nesel našo, druga dva pa po eno sosedovo. Ker je bila v tistih časih na cvetno nedeljo samo ena jutranja maša, smo morali v dolino na tešče že na vse zgodaj, vstati smo morali še pred 5. uro. Šele ko smo se vrnili, smo popili belo kavo, za zajtrk pa smo jedli kislo zelje in kruh,« opisuje navade iz svojih mladih dni.
Cvetna nedelja je uvod v veliki teden, teden pred veliko nočjo, ko se verniki z blagoslavljanjem v šope povezanega pomladanskega zelenja poklanjajo spominu na palmove veje, ki so jih po evangelijskem poročilu v Jeruzalemu lomili in z njimi tlakovali pot prihajajočega Kristusa. Kot piše Damjan J. Ovsec v Veliki knjigi o praznikih, je to star krščanski običaj, izpričan že v 9. stoletju. Toda žegnan les je najverjetneje prekril predkrščansko evropejsko šego, povezano z določenimi vrstami svetega rastlinja, od dreves in grmov do zelišč in cvetlic, ki naj bi varovale pred strelo in drugimi ujmami, pospeševale rast, plodnost, odganjale zle sile in bolezen. Butare oziroma zelenje različnih vrst in načinov izdelave, ki jih po različnih krajih krasijo različno, tudi s pomarančami, limonami, jabolki, raznimi trakovi in podobno, ima tudi zelo različna poimenovanja in pomen.
S cvetjem iz krep papirja
Tudi Rezka Oražem iz sosednjega Godiča, ki se pogosto odzove druženju z Brezjani, se spominja, da je butare pri njih doma v glavnem izdeloval oče. Bile so prav tako kot tiste, ki jih je izdelala tokrat, iz značilnega zelenja – bršljana, brinovih, oljčnih vejic in leskovih šib. V svoje je zdaj vpletla tudi cvetje, ki ga zadnji dve zimi izdeluje iz krep papirja, najraje svetlo in temno rumenega. Kot je razkrila, bo eno butaro nesla na grob, ena bo za doma, tretjo pa bo gotovo komu poklonila. »Če lepo narediš, se hitro najde kdo, ki bi jo imel, toda jaz sem novinka. Majhne mi še gredo, velike pa ne,« je pristavila. »Ampak saj tu ste najbrž tudi zaradi druženja, ne?« »Seveda, z možem Francijem najraje prideva, ko je na sporedu kakšna gledališka igra. Jaz sem gledalka, Franci pa nariše sceno, tako da je prav lepo,« je še povedala.
Ena najslavnejših društvenih prireditev, ki privabi od sto do stopetdeset obiskovalcev tudi iz doline in od drugod, je obujeno in nekoliko novim časom prilagojeno miklavževanje. Odrasli pod nadstreškom Prelesnikove domačije postavijo oder in pripravijo gledališko igrico za otroke ter nato pričakajo Miklavža. Bojana Zvržina se spominja, kako so se vaški fantje še pred tremi desetletji oblekli v parkeljne in hodili z verigami od hiše do hiše strašit otroke. »Res sem verjela, da so parkeljni, zato me je bilo nadvse strah. Jokala sem in hitela moliti,« je priznala. Za pojutrišnjem ob 17. uri je napovedala nov družabni dogodek z glasbenimi nastopi in recitacijami vaških otrok ter moškega okteta Homški tički, ki bo združil marčevske praznike od dneva žena in mučenikov do materinskega dne in cvetne sobote. Družabnih dogodkov društva, ki šteje 85 članov – toliko približno je tudi prebivalcev Brezij nad Kamnikom, a so med člani tudi njihovi sorodniki in prijateji od drugod – pa jim ne manjka niti v drugih letnih časih.
»Otroci so nam čisto pobegnili! Kje pa so?« je v naslednjem trenutku zanimalo Bojano. »Resje so šli nabirat!« je nekdo vseeno vedel za njihove koordinate. »Ah, to jih ne bo do večera!« je v smehu pribil drug. Otroke različnih starosti je bilo najti malo niže pod domačijo. Sedeli so na klopci in klepetali. »Ste izdelali kakšno butarico?« me je zanimalo. »Jaz sem hotela, ampak potem, ko sem videla, kako je to zapleteno, sem prišla raje sem, ker so bili vsi tu,« je odgovorila Ivana Lap, ki je v Brezje prišla z mamo iz bližnjih Tunjic. »Nihče ni naredil butarice, ker smo morali iti nabirat,« jo je dopolnil najstarejši Matic Zvržina, petošolec Žan Grčar pa se je strinjal, da to opravilo ni za njih, saj je pretežko. »Mi moramo vse pripraviti, da potem odrasli delajo. Danes smo šli že dvakrat po resje,« je priletel odgovor še z druge strani zbrane skupine »Pirhe pa barvate?« je bilo na vrsti že novo vprašanje. »Ja, to je najboljši del,« se je zaslišal dekliški glas. »In kaj je najboljše pri praznikih?« »Da smo en ponedeljek frej! To je zelo pomembno!« so odgovorili v en glas.
Odganja strele
Bojana Zvržina je še opomnila, da se blagoslovljenih butaric po tradiciji ne zavrže, temveč se jih shrani. »Ponavadi so jih dali na oreh pred hišo ali jih nesli na podstrešje, saj so verjeli, da brinje, ki je eno od sestavnih delov butaric, odganja strele,« je povedala, čemur pa je pritrdila tudi njena teta Anka. Kot ve šeiz svojih otroških let, je njena mama, kadar je začelo treskati in se bliskati, odšla po brinovo vejico in jo dala v štedilnik, da je zgorela in jih tako obvarovala pred strelo. »In ko so na svete tri večere, za božič, silvestrovo in svete tri kralje blagoslovili dom s kadilom, so na žerjavico nalomili tudi posušene leskove veje iz butare. Šele na veliko soboto naslednje leto so to staro butaro zažgali, novo pa dali sušit,« je Bojana povzela tradicijo svojega kraja.
Etnolog, kulturni in umetnostni zgodovinar Damjan J. Ovsec navaja še druge različice običajev pa tudi poimenovanj. V Prekmurju z butaro oziroma presnecem, ki pri tamkajšnjih prebivalcih prav tako šteje za svetinjo, obhodijo domačijo. En del namenijo za njive, del za čebelnjak, preostanek pa zataknejo za slamo na strehi ali položijo na podstrešje. Del zataknejo tudi med zrnje v kašči, v hlev k živini in tja, kjer hranijo kaj dragocenega. Dajejo ga tudi bolnim, da se ga dotaknejo. S šibami iz njega v lendavski okolici zakurijo tudi velikonočni kres, prav tako osmukajo mačice in jih spravijo, potem pa zažigajo, kadar kaže na hudo nevihto. Butaro oziroma beganico, kot ji pravijo na Gorenjskem, tamkajšnji prebivalci zelo radi postavijo k sadnemu drevju, v Bohinju, denimo, jo dajo na polico vrh stenske omarice, medtem ko so po izvoru mlajše ljubljanske butarice iz barvitih oblancev, ki so edinstvene in zato slovijo tudi na tujem, predvsem za sobni okras.
Butare so imele na deželi tudi statusni pomen, saj večjo in lepše okrašeno, kot je družina imela, več je veljala. Podobno so se z butarami postavljali tudi vaški fantje. Kar pa se zdi, da zveni nekako znano.
