Negotova prihodnost najhitrejše prekooceanske potniške križarke

Potniška ladja SS United States že več kot šest desetletij drži hitrostni rekord v prečkanju Atlantika. Zdaj ji grozi, da bo končala kot staro železo.

Objavljeno
19. oktober 2015 14.35
M. Gr., Ozadja
M. Gr., Ozadja

Tri dni, deset ur in 40 minut - in že je bila na cilju. Tako hitro kot luksuzna križarka SS United States ni Atlantika prečkala več nobena potniška ladja. Rekord je star že 63 let in nič ne kaže, da ga bo katerakoli potniška ladja presegla.

Rekord pri prečkanju Atlantika je postavila že na svoji deviški plovbi 3. julija 1952, ko je iz New Yorka krenila proti britanskem pristanišču Bishop Rock off Cornwall. S časom treh dni, desetih ur in 40 minut je bila za celih deset ur hitrejša od ladje Queen Mary, ki je hitrostni rekord postavila štirinajst let poprej. Ko je postavila rekord, je njena povprečna hitrost plovbe znašala natančnih 35,59 vozlov oziroma 65,91 kilometrov na uro.

»Veliki U«

Leta 1952, ob času svoje splovitve, je bila SS United States najbolj občudovana ladja sveta. Njena impozantnost je botrovala ljubkovalnemu imenu The Big U, kakor so jo poimenovali zaradi dveh velikih dimnikov, ki sta v silhueti tvorila veliko črko »U«. Njena gradnja je stala 78 milijonov takratnih ameriških dolarjev. Osemindvajset milijonov je prispevala ladjarska družba United States Lines, preostalih 50 milijonov pa ameriška vlada, saj so ladjo skonstruirali tako, da bi jo bilo mogoče kadarkoli preurediti v vojaško ladjo, ki bi na krov lahko sprejela do 15 tisoč vojakov, ali v plavajočo vojaško bolnišnico. Ladjo je zasnoval arhitekt William Francis Gibbs.

SS United States je Atlantik preplula več kot osemstokrat. Gnale so jo turbine, ki so bile pravzaprav zasnovane za letala, s potisno močjo preko 240 tisoč konjskih sil. Bila je ladja, v katero so vgradili največ aluminija dotlej, kar se je znatno poznalo pri njeni teži. Zaradi tega je imela ugodnejše razmerje med potisno močjo in težo kot katerakoli druga komercialna potniška ladja.

Med potniki predsedniki in zvezdniki

Na njen krov so lahko natovorili dovolj zalog in goriva, da je z njimi preplula 10 tisoč navtičnih milj oziroma 19 tisoč kilometrov. Njena potovalna hitrost je znašala 65 kilometrov na uro, medtem ko so najvišjo hitrost, ki jo je lahko dosegla, dolga leta namenoma skrivali, vedoželjnim novinarjem pa neformalno posredovali zavajajoče in pretirane podatke. Po eni od teh pretiranih informacij, ki so jih podtaknili tisku, naj bi maksimalna hitrost plovbe znašala kar 80 kilometrov na uro.

Na krovu SS United States se je peljala plejada politikov, bogatašev in takšnih ter drugačnih pomembnežev iz petdesetih in šestdesetih let. Manjkalo ni niti hollywoodskih in drugih zvezdnikov. V razkošnih kajutah potniške križarke so potovali kar trije ameriški predsedniki: Harry Truman, Dwight Eisenhower in John F. Kennedy. V luksuznih kabinah so prenočili tudi Marlon Brando, Coco Chanel, Salvador Dalí, Walt Disney, Duke Ellington, John Wayne, Cary Grant in Marilyn Monroe.

Križarke izpodrinejo letala

SS United States bi lahko še dolga leta križarila med staro in novo celino, če je ne bi zaradi razmeroma visokih obratovalnih stroškov načenjala konkurenca letal, ki so v drugi polovici šestdesetih izpodrinila mnogo počasnejši ladijski promet. To je bilo obdobje množičnega upokojevanja prekooceanskih križark: Queen Mary so upokojili leta 1967, Queen Elizabeth leta 1968 in SS United States leto zatem.

Od takrat je SS United States zamenjala vrsto lastnikov, ki so načrtovali, da jo bodo znova restavrirali, oživili in jo preuredili - bodisi v plavajoči hotel, v igralnico itn. Vendar nobeden od teh načrtov nikoli ni obrodil sadu. Tudi zamisli, da bi jo potopili, njeno impozantno telo pa bi postalo osnova bodočega koralnega grebena, niso uresničili. Ladja je zato že vrsto let kot svojevrstna »ladja duhov« privezana na pomolu številka 82 v pristanišču v Philadelphiji.

Železna smrt?

V zadnjem času skuša za usodo SS United States skrbeti neprofitna organizacija SS United States Conservancy, ki jo vodi vnukinja arhitekta Williama Francisa Gibbsa. Toda ohranjanje ladje je kratko malo prevelik finančni zalogaj, da bi mu bila omenjena neprofitna organizacija lahko kos. Mesečni stroški priveza in vzdrževanja namreč znašajo 60 tisoč dolarjev. Ljubitelji stare križarke zato v teh dneh znova bijejo plat zvona: če se v naslednjih dneh, natančneje, do konca oktobra, ne bo našla vzdržna rešitev, svarijo, bo nekdaj občudovana prekooceanka našla svoj večni pokoj kot staro železo v reciklaži.