Tiskane izdaje
Na polju tik ob radeljski obvoznici so štirje mladi podjetniki letos začeli vzrejo polžev. Prodali jih bodo na italijanski trg, v prvi sezoni pa so v 19 ogromnih gred s solato naselili 750 kilogramov polžev, samih prvovrstnih alfa ... dvospolnikov. V mesecu in pol so že pridelali prvi naraščaj, prihodnje leto pa bo polžev že od 17 do 20 ton.
Štirje Radeljčani (ekonomist, računalnikar, gradbinec in »eden malo vmes«) so po letu in pol priprav aprila letos poprijeli za delo in v dveh mesecih postavili polžjo farmo Perun. Za zdaj obsega 1,6 hektara polžjih površin, prihodnje leto se bodo razširili na 2,5 hektara s površinami za dohranjevanje vred. Zemljišče so vzeli v dolgoročni zakup. »S tem smo imeli še največ težav, leto dni smo iskali zemljo,« pove Izidor Krebs. Razmišljali so tudi o zakupu katere od zapuščenih hribovskih kmetij, a izračunali, da se jim s stroški vsakodnevnih prevozov in transporta to ne bi izšlo.
Najprej so zakopali in postavili zunanjo pločevinasto ograjo, ki sega prav tako globoko v zemljo, kolikor je visoka nad zemljo. Na farmi, ki je razdeljena na tri dele – del za pitanje, del za reprodukcijo in del za dohranjevanje –, je več zaščit, ki naj bi polžem preprečevale, da se odpravijo po svoje. Prva je mreža z dvema vmesnima obrobama, ki preprečujeta polžem, da bi zlezli čez, druga je pločevinasta ograja, ki mora biti valovita, pocinkana in ne sme biti barvana. Pocinkana in brezbarvna naj bi namreč zaradi statične elektrike odvračala polže od poskusov pobega. Sicer pa ti o tem nazadnje odločajo sami, ugotavlja Izidor: »Tudi če preplezajo vse ograje, je na drugi strani okoli vseh gred pas gole, čiste zemlje. Ko ugotovijo, da tam ni hrane, se vrnejo v ogrado, kjer je je v izobilju. Prvih štirinajst dni, ko smo jih naselili, smo jih kar naprej lovili, množično so lezli čez, zdaj pa se to le še redko zgodi.« Na tridesetcentimetrskem golem pasu okrog gred nameravajo prihodnje leto posaditi česen in tako ubiti dve muhi na en mah – česen polžem smrdi, zato bo ubežnike pregnal nazaj v solato, pa še prodali bodo lahko domač, lokalni biopridelek. Tega bo glede na to, da je prazni pas okrog gred skupaj dolg okoli 600 metrov, kar precej.
Polži za rast in razmnoževanje potrebujejo obilo hrane, predvsem pa vlage, zato jih gojijo v gredah, gosto posejanih s solato, nad katerimi je pršilni namakalni sistem. Grede zvečer za dve uri popršijo z vodno meglico in polži se takrat zbudijo ter se začnejo prehranjevati in razmnoževati. Tudi zajtrk jim tekne zgodaj zjutraj, ko je še rosa, čez dan pa se (razen največjih junakov) večinoma skrivajo v senci pod solato in jih sploh ni opaziti. Letošnje kislo poletje je kot nalašč za polže, obdobja dežja z vmesnim soncem so zanje idealna. Vročinskih rekordov, kakršni so padali lani, nikakor ne marajo.
Iz enega deset tisoč
Namakanje pripomore tudi k bujni rasti solate v gredah, ki ni videti prav nič po polžje obgrizena. »Letos imamo dokaj malo polžev na kvadratni meter, petnajst, prihodnje leto, ko jih bo od 200 do 250, bo precej drugače,« pojasnjuje Izidor. Pomembna prednost vsakodnevnega pršenja je tudi čiščenje solate, saj je polži ne marajo jesti, če je po njej že lezel drug polž in jo oslinil. Polžji menuji pa niso povsem enolični, na posebni njivi za dohranjevanje namreč zanje gojijo vse vrste priboljškov, ki jim še posebno teknejo. Bučke, korenček, repa, pesa in različno sadje so dobrodošli dodatki, mladi polži, ki so se pravkar izlegli, pa so najbolj nori na sončnice. Solato v ogradah morajo redno kositi, da ne gre v cvet in oveni, ob košnji pa zdrži vso sezono. Ko se približuje čas za polžje prezimovanje, solato kosijo čedalje niže. Ko polžem zmanjkuje hrane in temperatura pada, se zakopljejo v zemljo, 20 centimetrov globoko. Prenesejo tudi nižje temperature, največja težava pa je, če se spomladi otopli in že prilezejo na površje, nato pa pride zmrzal.
Helix aspersa, vrtni slamnati polž, ki ga gojijo v Radljah, ne zraste toliko kot v naravi. Na farmi so primerni za prodajo, ko njihove hiške dosežejo 27 milimetrov premera, rob hišice pa postane debelejši in se nekoliko zaviha. Polži so zaščiteni in jih je v naravi prepovedano pobirati, a za namen, za katerega jih v Perunu gojijo − za kulinariko − je celo bolje, če so gojeni v nadzorovanem okolju, kjer se prehranjujejo z biološko pridelano zelenjavo. »Polž ima okus po tistem, s čimer se prehranjuje,« pove Krebs, »če bi jih hranili z dišavnicami, denimo timijanom, rožmarinom, origanom, bi privzeli tak okus. V naravi pa polž poje marsikaj, kar mu potem lahko pokvari okus.« Tudi pri gojenih polžih morajo radič, s katerim se prehranjujejo, pokositi do 15. oktobra, saj potem postane grenak, kar bi lahko pokvarilo okus polžev.
Razmnožujejo se neverjetno hitro. »Sicer so obojespolniki, a se ne parijo kar naključno, pač pa polž potrebuje partnerja, ki ga vzburi. Ko se polža oplodita, vsak v zemljo izleže od sto do 150 jajčec, kar se zgodi najmanj dvakrat na leto, tako da v dveh letih lahko iz enega nastane 10.000 polžev,« pojasni Izidor. Med sovražniki polžev so predvsem večje ptice in glodalci, poškoduje jih lahko tudi toča, še najtežje pa jih je obvarovati pred insekti in hrošči.
Prve polže in opremo so fantje kupili v znanem italijanskem inštitutu Cherasco, ki je specializiran za njihovo rejo. Ko so izpolnili njihove zahteve glede biološke pridelave, ustreznosti zemlje in vodnega vira, so dobili certifikat in začeli pridelavo. Cherasco jim tudi zagotavlja odkup. Prve polže za razmnoževanje − pregledane, zdrave, izbrane alfa samce (pravzaprav v tem primeru alfa dvospolnike) − so kupili po 21 centov za polža ali 20 evrov za kilogram. Maloprodajna cena polžev je 15 evrov na kilogram, v prodaji na debelo, kjer trgujejo v tonah, pa je borzna cena od štiri do šest evrov za kilogram. Po izračunih inštituta bi na farmi Perun lahko pridelali 20 ton polžev na leto. »Investicija v farmo bi se nam ob takšnih cenah morala povrniti v treh letih,« je dejal Krebs. V postavitev vzreje polžev so vložili 60.000 evrov, k temu je treba prišteti najemnine in obratovalne stroške, stroške semen ipd., ki jih je še za 10.000 evrov na leto.
Stereotip o ogabnosti
Italija je eden največjih evropskih trgov za polže, po njihovi priljubljenosti v kulinariki ji ob boku stoji Francija, a jih tam redijo drugače, v zaprtih prostorih, steklenjakih. »Upamo, da bomo našli še kakšnega drugega kupca, saj nismo zavezani prodati Cherascu. Če najdemo boljšega odjemalca, jih lahko prodamo njemu. Razmišljali smo o vzhodu, Aziji, a za to smo vsi še premajhni. Preden bomo Slovenci lahko spravili skupaj sto ton polžev, mislim, da se ni vredno zaganjati na tako velike trge. Vsi pa razmišljamo v tej smeri,« pove Krebs. Polžerejcev je v Sloveniji vsak dan več, po sogovornikovi oceni že več kot 50. »Ko smo se pred letom in pol začeli zanimati za to, je bilo le šest ali sedem rejcev, zdaj jih je veliko več, a je za mnoge to le dopolnilna dejavnost ob kmetovanju.« Kot pravi Izidor, njihov cilj ni bil postaviti največje polžje farme v Sloveniji, temveč so velikost preračunali glede na finančni vložek, donos in njihovo oceno, koliko površine bodo zmogli obdelati. Za farmo četverica lastnikov za zdaj skrbi sama. »Nismo kmetje, nihče nima izkušenj s kmetovanjem, zato so nas morda na začetku tudi malce čudno gledali, ko smo 'navalili' na zemljo, težje se je bilo tudi pogajati z lastniki za najem. Zdaj pa nismo več tako čudni,« se zasmeje ekonomist Izidor.
Ko polže sredi oktobra poberejo, jih najprej od deset do petnajst dni skladiščijo, saj se v tem času izčistijo in zalepijo v hišice. Že prej izločijo mrtve, nato pa jih zapakirajo v vreče, podobne tistim za krompir, ter še v škatle in jih odpeljejo do kupca v Italijo. Polži tako potujejo zazidani v lastni embalaži – hišici, v takšnem stanju lahko prespijo tudi do pol leta. V Italiji nato vzamejo vzorec, preverijo velikost, okus ter kakovost in stopnjo umrljivosti v vzorcu, nato pa pridelovalca na podlagi kakovosti, ki jo doseže vzorec, tudi poplačajo. »Kakovost je zelo pomembna, saj se pri več tonah precej pozna, ali ti plačajo štiri ali šest evrov na kilogram,« ugotavlja Krebs.
Prizna, da polžev še ni pokusil, a komaj čaka, da se jih bo naučil pripravljati in preizkušati različne recepte. Računajo tudi na gostince na Koroškem, trženja se bodo lotili prihodnje leto. »V polžih ne vidim nič ogabnega. To je stereotip. Izležejo se v nadzorovanem, neoporečnem okolju in se prehranjujejo z biozelenjavo. Ne vem, zakaj ljudje mislijo, da je gnusno jesti polže, brez pomisleka pa pojedo kuro ali svinjo, ki je vse življenje živela v nesnagi in pojedla vse mogoče.«
