Tiskane izdaje
Če bi bilo treba Dragomirja Velikega, privihano radoživega ljubljanskega zmaja (The funky dragon of Ljubljana, kot se predstavlja tujegovorečim turistom), opisati še bolj na kratko, bi mu še najbolj pristajala oznaka skuliranega tipa, o katerem se zdi, da ga v življenju nič ne more kaj preveč zmotiti. Da zna bruhniti pravo šalo v pravem trenutku in da mu je mogoče zaupati marsikateri problem, za katerega bo že v naslednjem hipu povsem mirno navrgel pravo rešitev. Njegovo stvariteljico Mojco Janželj Tomažič, zanimivo, v nekem pogledu spominja na njenega moža, prizna v smehu. »Deluje malce smešno, prisrčno, hkrati pa malo robustno in nerodno, a tako, da bi ga človek z veseljem imel doma. Je takšen, da bi ga objel, a kljub vsemu premore nekaj pravično zmajevskega, saj ko bruhne ogenj, veš, da je bilo to na mestu. Je tako zelo prvinski, da sploh ne deli sodb o tem, kdo je kdo,« ga opisuje. Po njenih besedah se je Dragomir kar sam izlil izpod peresa, črn pa je zato, ker so že njegove prve podobe s črnim tušem na belem papirju delovale zelo prepričljivo. Njeno roko je mimogrede zapeljal še v izris drugih značilnih ljubljanskih podob v izčiščenem grafičnem slogu: gradu, vrbe, hiše (pa tudi za zmaja nepogrešljive ognjene zublje), ki kupce razveseljujejo na štampiljkah in razglednicah.
Iz evolucije življenja
V kolekciji spominkov z imenom Dragomir Veliki, ki sta jo oblikovala z možem Matjažem Tomažičem (v lastnem studiu Kontrastika) v sodelovanju s kreativno direktorico Dragomirjeve krovne blagovne znamke Kaaita Alenko Repič, so poleg mehkega Dragomirja v dveh velikostih in žigov pristali še majica, odeja za piknik, razglednice, kolebnica, steklenički z različnima vrstama žganja, magnet, obesek za ključe in začasni tatu. Mojci Janželj Tomažič sta najljubši Dragomir blazina in odeja za piknik, ki izhajata iz evolucije njenega družinskega življenja. »Velik zmaj se je rodil po zgledu blazin v obliki nilskega konja, ki sem jih sešila za svoja otroka. Zdelo se mi je, da se bo dojenček, če z glavo leži na rilčku, trup pa ga objema od zadaj, počutil varno kot v mojem objemu. Podobno je nastala odeja za piknik, ki se je izkazala za zelo uporaben kos v različnih situacijah,« pravi, medtem ko štampiljke kar kličejo po tem, da jim uporabniki kaj dorišejo in sestavijo v svojo zgodbo, za katero ni nujno, da je ljubljanska.
Po besedah sogovornice je zelo velik izziv ustvariti izdelke, ki izkazujejo spoštovanje do prostora, so ljubki, kupcem ali obdarovancem prinesejo veselje ter so z vidika igre in povezovanja primerni tako za malčka kot za babico. Naloga, ki je bila podnaslovljena s »turistični spominek«, pa je kar klicala tudi po z Ljubljano nerazdružni povezavi – z arhitektom Jožetom Plečnikom. Ta se zrcali v tipografiji črk v Dragomirjevem imenu, ki so takšne, kot jih najdemo na (Plečnikovi) tržnici, hkrati pa še malce zmajevske. Dajejo vtis, kot bi se vlekle za zmajem, ki je prilomastil z blatnega Ljubljanskega barja.
Dragomir Veliki, ki so mu ime in prepoznaven šaljiv jezik poiskali v studiu Rdeči oblak, je zelo ljubljanski še v enem pogledu – vsi izdelki z njegovim imenom so nastali v delavnicah rokodelcev iz Ljubljane oziroma njene neposredne okolice ter iz materialov, izdelanih v Sloveniji. Manj kot desetina jih je uvoženih, med njimi so, denimo, vrečke za izdelke iz koruznega škroba iz Anglije.
Najpomembnejši so odnosi
Lokalna in trajnostna, torej odgovorna do okolja in družbe v različnih pogledih, je tudi poslovna strategija, ki jo lastnica znamke Alenka Repič uresničuje že z znamko Kaaita, in to predvsem zato, ker si želi pozitivno vplivati na vsakdanje življenje tako ustvarjalcev in izdelovalcev kot kupcev. Verjame, da so v življenju najpomembnejši odnosi, in če so ti ustvarjalni in pozitivni, se takšna energija samo širi in plemeniti. Zato je zanjo najljubši del posla iskanje in srečevanje z oblikovalci ter potencialnimi izdelovalci in pri iskanju teh se je ponavadi treba najbolj potruditi.
Za razvoj in končno podobo družine izdelkov Dragomir Veliki so z oblikovalci obeh studiev, mizarjem z Brezovice, izdelovalcem štampiljk z Dolenjske ceste, tiskarno iz Črnuč, delavnico za digitalni razrez iz Šenčurja, žganjekuho iz Krške vasi, vrvarno, kovinarstvom ter šiviljstvom iz okolice Domžal porabili leto dni. In od kod sploh je priplavala zamisel o Dragomirju? »Že sama sem opazila, da v Ljubljani manjka zabavnih, urbanih in lepo oblikovanih turističnih spominkov, ki bi v sebi skrivali ljubljanske zgodbe. Turisti o Ljubljani vedno znova poslušajo zgodbe iz davne ali bližnje preteklosti, manj pa lahko doživijo te, ki se uresničujejo zdaj. Mesto je zlasti po prenovi sveže in živahneje zadihalo, zato imava z Dragomirjem še veliko načrtov,« razlaga Alenka Repič. Čeprav se črni zmajček kupcem predstavlja komaj mesec dni, je zanjo najbolj razveseljiva ugotovitev, da so ga vzljubili tudi Ljubljančani. Najbolje pa se (vsaj za zdaj) prodajajo razglednice in majice.
Lokalno in trajnostno je danes, ko sta ti načeli postali trendovski, še močnejša karta Kaaitinih izdelkov. To se trudijo kupcem pokazati tudi trgovci, ki pogosto naročajo dodatne zgibanke in kataloge, v katerih je popisano, za kakšne izdelke gre. Dizajnerske trgovine zlasti v Angliji in na Švedskem, ki ponujajo uveljavljene blagovne znamke, pa se kitijo predvsem s tem, da kot nekakšni kustosi odkrivajo sveže in unikatne, za katerimi stojijo zanimive lokalne zgodbe. Dostikrat jo namreč vprašajo, ali bodo prvi, ki jih bodo uvrstili v ponudbo.
Večina posla po spletu
»Spomnim se začetnega sodelovanja z večjim trgovcem iz Anglije. Ker ima tako močno blagovno znamko, se mi je zdelo samoumevno, da bo treba na naše izdelke našiti njegovo etiketo. Pa mi je odvrnil, da si želijo Kaaito! To je bilo zame nekaj povsem nasprotnega od tistega, kar so običajno želeli slovenski naročniki, zlasti večji korporativni kupci. Takrat sem spoznala, da trgovcu zraste vrednost, če pokaže, da izdelka ni kupil po smešno nizki ceni na Kitajskem in nanj prišil svojo etiketo, temveč da podpira lokalno ekonomijo,« pripoveduje sogovornica, ekonomistka po izobrazbi. Kariero je začela kot piarovka v Arboretumu Volčji Potok, šest let je pod okriljem lastne agencije sodelovala z različnimi naročniki, potem pa začela povezovati oblikovalce in izdelovalce in ustvarjati izdelke. Kot prvi so nastali copati iz recikliranih volnenih puloverjev Copa Copa, brez katerih si ne zna več predstavljati svojega življenja, to pa dopolnjuje tudi torba Hendee in ziblje gugalnica Ding Dong.
Kar 98 odstotkov posla sklenejo po spletu oziroma elektronski pošti, trgovci pa imajo na zalogi vedno manj blaga, opaža Alenka Repič. Naročajo ga sproti glede na povpraševanje, pri čemer je zanimivo, da azijski trgovci vse plačajo vnaprej. Večino izdelkov Kaaita (kar v enem od indijanskih jezikov pomeni »posadi drevo«) prodajo trgovinam po Evropi, zlasti v Anglijo, kjer so zelo priljubljene velike vreče iz filca, priročne za nošenje perila v javne pralnice, ter velike torbe Torbusche, kamor je mogoče pospraviti od blazin do igrač. Druga skupina kupcev je iz Azije, največ iz Singapurja pa tudi iz Japonske, Južne Koreje in Kitajske. Njim so najprivlačnejši izdelki rdeče barve. »Presenetili so me zlasti Kitajci, zato pa sem enega vprašala, kako to, da si želijo več plačati za izdelek, ki bi ga doma lahko našli po nižji ceni. Odgovoril mi je, da so za kitajske kupce imenitnejši tuji,« razkriva. Med posamičnimi kupci, ki prav tako večinoma nakupujejo po spletu, google razkrije, da prevladujejo arhitektke, fotografi in oblikovalci, skratka kreativci različnih profilov.
Pa bi utegnil biti Dragomir zanimiv tudi kot nelokalec, torej za kupce, ki jih pot še ni zanesla v Ljubljano? Na to Alenka Repič odgovarja, da so že zdaj prejeli mnogo sporočil, kako zelo močni simboli so zmaji tudi v drugih krajih in deželah, zato je o njem že začela razmišljati kot o svetovljanu. Kar eksplodirala bi od idej in za vsako se ji zdi, da je tista prava in da jo mora čim prej uresničiti, prizna, a doda, da raje napredujejo z majhnimi koraki. Čeprav je šele september, se s trgovci že ovijajo v šal in razmišljajo o božiču.
