Oblačila, ki spoštujejo izdelovalce in okolje

Maša Černovšek - Logar in Boštjan Bajec, gonilni sili etične znamke oblačil Movinun, pozivata k dejanjem.

sre, 17.08.2016, 09:00

V življenje ene najbolj utripajočih ljubljanskih ulic, na Trubarjevo cesto, se je s spleta preselila mlada slovenska znamka etične mode Movinun. Ustanovitelja, arhitektka Maša Černovšek - Logar in doktor psihologije Boštjan Bajec, pozivata, da se zmigamo. To sta storila tudi sama – z izdelavo oblačil iz ekološko pridelanega bombaža, da bi prispevala k pozitivnim družbenim premikom.

Že lični tabli z napisoma »etična moda« in »izdelano v Sloveniji« sporočata glavni vodili Movinuna, oblačila, ki nagovarjajo kupce z obešalnikov, pa so nastala na temo Listen. See. Think. Speak. Act. (Poslušaj. Glej. Razmišljaj. Spregovori. Ukrepaj.) »To so besede dejanj,« sta pojasnila Maša Černovšek - Logar in Boštjan Bajec, tudi asistent na oddelku za psihologijo ljubljanske filozofske fakultete. Jeseni si bosta za navdih postavila novo kritično temo do okolja in družbe, a za zdaj je ta še skrivnost. Za ime znamke sta izbrala besedi iz esperanta, ker je nikogaršnji in dostopen vsakomur.

Foto: Roman Šipić/ Delo

Začetek manj ambiciozen

»Okoli Movinuna si želiva zgraditi skupnost, v katero je vabljen vsakdo. Pred kratkim smo za naše kupce, podpornike in prijatelje organizirali fotografiranje. Oblekli smo se v naša oblačila in se podali na potep po Ljubljani ter kot fotomodeli posneli fotografije za našo spletno stran in facebook. Bilo je zelo prijetno. Tako druženje bomo najbrž ponovili vsak mesec,« je povedala Maša. Moda, ki nastaja po njenih zamislih in pod njenim šivalnim strojem, ima še en trajnostni vidik. Oblačil ni toliko kot pri mnogih drugih znamkah ali v večjih trgovinah, saj uravnavata zalogo glede na všečnost in po­vpraševanje ter kose po potrebi prilagodita telesnim meram posameznika. Načrtno sta se izognila ciklu sezonskih kolekcij in spremljajočim znižanjem, saj sta prepričana, da je treba na oblačila gledati kot na trajnejše kose, na katere se človek naveže in jih z veseljem nosi več let.

»To so osnovni kosi, ki so dobrodošli v vsaki garderobi, a se od standardiziranih ločijo po malo drugačnih krojih, tudi potiskih,« pravi Maša. Vodilna modna nit znamke je tisto, na kar prisega tudi sama – udoben urbani slog. Ta zdaj obsega ženske in moške majice, kratke hlače, pajkice, tunike, puloverje in brezrokavnike iz džersija, te dni se jim pridružujejo krila in brezrokavniki iz denima. Njun cilj je ustvariti raznolike kose, ki se lahko sestavijo v celostno garderobo.

Vse skupaj se je začelo mnogo manj ambiciozno, priznavata, a se po otroško iskreno veselita razvoja. Novembra lani se je podjetje, v katerem Maša deluje kot spletna oblikovalka, znašlo v prostem teku, odločitev, kako naprej, pa so zamaknili za nekaj mesecev. »Ko sem naenkrat ostala brez dela, nisem hotela, da bi se mi to še kdaj ponovilo. Vedela sva, da hočeva delati nekaj, kar bi pozitivno vplivalo na okolje in družbo, in tako sva se začela zanimati za etično modo. V Sloveniji sva pogrešala raznoliko ponudbo oblačil, ki spoštujejo izdelovalce in okolje, zato sva združila svoje sposobnosti in zanimanje. Vedno me je zanimala moda, tu in tam sem si tudi kaj sešila, vendar se z modnim oblikovanjem nisem ukvarjala. Potem sem začela razmišljati tudi o tem. Sprva sva nameravala potiskovati majice iz organskega bombaža, potem pa se je pokazala priložnost, da bi lahko zgradila blagovno znamko, jo širila in ozaveščala ljudi, da bi več govorili ne samo o problematiki hitre mode, ampak tudi drugih podobno perečih vprašanjih,« je poudarila Maša, ki sama ne bi zbrala dovolj poguma za projekt. Kot se je pokazalo, je bil vsak korak po svoje težaven.

Treba je nastopiti v živo

Že iskanje dobavitelja certificiranih materialov ju je pognalo v pravo raziskovalno akcijo. Na začetku se jima je zdelo nemogoče izbrskati koga – kot da tisti, ki se ukvarjajo s tem poslom, nočejo ničesar prodati. »Ekološko pridelanega bombaža je v svetovnem merilu res le tri odstotke, a tudi ko najdeš dobavitelja, se moraš vpisati v njegovo bazo ter mu poslati dokaze, da si podjetje, oblikovalec ali študent oblikovanja. Kar nekaj časa sva porabila, da sva našla dobavitelja primernih zadrg. Odkrila sva ga po naključju. Neko italijansko podjetje je imelo izpostavljen trajnostni vidik in nekje je bilo navedeno, da imajo zadrge s trakom iz ekološkega bombaža. Pri njih sva izvedela tudi za dobavitelja certificiranih našitkov,« je Boštjan opisal začetne muke. Zdaj ju z ekološko pridelanim bombažem zalagajo trije evropski dobavitelji; dva iz Nemčije in eden iz Nizozemske, ki imajo predilnice v Turčiji in Indiji.

Foto: Roman Šipić/ Delo

Tudi spletna trgovina ni prinesla želenega odziva, večji potencial sta slutila pri predstavitvi v živo. To se je potrdilo aprila, ko so z Zavodom Buna, Smetumetom, Zeleno trgovino NaturNa in Brejo prejo v ljubljanskem lokalu Pritličje postavili pop-up trgovino etičnih znamk in zaznamovali dan modne revolucije. Tedaj nista dosegla velike prodaje, a kupci so ju opazili in se vrnili. Potem sta se enkrat na teden pridružila Mili Vert, še eni slovenski znamki etične mode, na prodajni razstavi v Kristalni palači v BTC, kar je prineslo spoznanje, da je treba imeti v tej dejavnosti stik z ljudmi. Poleg tega, da so nekaj oblačil uvrstili v ponudbo pravične trgovine 3Muhe, sta se podala na lov za primerno lokacijo v Ljubljani.

Ko so jima »izpulili« lokal na Židovski ulici, sta pristala na Trubarjevi cesti, a to je bil le veter v njuna jadra, ugotavljata zdaj, saj je ta mnogo bolj frekventna, hkrati pa ozaveščene kupce sem privabijo trgovine z ekološko pridelanimi živili. »Na spletu od konca marca nisva prodala toliko kot v trgovini v treh tednih. To je razumljivo, saj fotografija ne more prikazati ne izdelka ne materiala. Ko poskusiš oblačilo, šele vidiš, kako ti pristaja,« je povedala Maša.

Tudi Boštjan je zadovoljen z odzivom; kupci radi podprejo izdelke, narejene v Sloveniji, če je ekološko, še toliko bolje. S konceptom etične mode so bolj seznanjeni tujci, a se ozaveščenost dviga tudi med slovenskimi kupci. Navedla sta trojico deklet, ki je bila zelo navdušena, ko je odkrila Movinun. Seznanjene so s problematiko hitre mode, zato v trgovinah, kot sta Zara ali H&M, sploh ne kupujejo več. Je pa res, opaža Boštjan, da odločitev za nakup narekuje tudi kupna moč, ki je med domačimi kupci manjša, sploh zdaj, ko so denarnice izpraznjene zaradi počitnic.

Ne majica, ampak nahrbtnik

Prvi kos, ki je nastal kot prototip, sploh ni bil majica, temveč nahrbtnik, ki zaradi zahtevnosti ni bil končan. Bil pa je izvrsten kos za vajo. Toda že drugi izdelek, pulover iz debelejšega džersija, je uspel, kar je Maši vlilo poguma, da bi lahko vse izdelovala sama. Kupila sta nekaj knjig o šivanju in se o njem poučila na youtubu. Mašina mama Irena, po poklicu učiteljica likovne vzgoje, ki dopolnjuje hčerine kreacije s serijami unikatnega nakita iz porcelana, kovinskih nosilcev in bombažnih ostankov, je po potrebi delila svoje šiviljske izkušnje.

Priznavata, da je bil trd oreh določitev cen, saj si prizadevata, da bi bila oblačila dostopna čim širšemu krogu ljudi, hkrati pa ne bi rada životarila. Z majicami za pet evrov niti ne tekmujeta. Z 29 evri, pri katerih se začne njun najcenejši primerek, sta povsem konkurenčna izdelku kakšne znane blagovne znamke, ki pa ima za sabo praviloma žalostno zgodbo o izkoriščanju delavcev in okolja v državah v razvoju.

»Še vedno so to izdelki, ki nastajajo v Sloveniji, kar si želiva ohraniti in ustvariti kakšno delovno mesto. Poleg tega je tako laže ohraniti nadzor nad izdelki, kar je pomembno zlasti, če hočeva pridobiti potrebne certifikate. Sorodna mala podjetja v Nemčiji že zmanjšujejo stroške tako, da naročajo izdelovanje cenejšim kooperantom na Poljskem, v Bolgariji in Romuniji. Zdi se nama zabavno, da so se v najini elektronski pošti že pokazala vsiljena sporočila iz Indije in Bangladeša, da lahko šivajo za naju,« sta omenila.

Foto: Roman Šipić/ Delo

Pravična do okolja in družbe se kažeta tudi z drugimi elementi celostne podobe Movinuna, kot je vizika iz recikliranega papirja s trakcem iz ekološkega bombaža. Priznavata, da pri opremi trgovinice, ki sta jo prav tako zasnovala in izdelala sama, nista preverjala edino vijakov.

Prijavi sovražni govor