Gesla, povezana z rodoslovjem, so med najpogostejšimi na spletu, kjer se kopiči tudi čedalje več baz podatkov, ki so bile včasih dosegljive le specialistom, genealogom, ki so se zakopavali v arhivsko gradivo. Z uporabo interneta lahko danes skoraj vsakdo »izkoplje« kakšne podatke o svojih prednikih, res pa je, da samo tako prav daleč ne bo prišel. Čeprav se večina ljudi z rodoslovjem ukvarja ljubiteljsko, ne smemo pozabiti, da je to še vedno pomožna zgodovinska veda, pri kateri se človek nujno sreča z vsem mogočim znanjem, za katero je nekoč mislil, da ga ne bo nikoli potreboval. Vse bolj zanimiva postaja tudi zaradi genetskih raziskav. Kakor koli, kdor želi raziskati svoje korenine, se bo moral nujno odpraviti v arhive. Matične knjige, cerkvene in civilne, so temeljni vir informacij o naših prednikih, potem ko smo prekopali domača podstrešja in pozabljene predale.
Rodoslovje
Slovenci lahko svojim prednikom v najboljšem primeru in z veliko truda sledimo do začetka omenjenih cerkvenih matičnih knjig. Če imamo srečo, lahko nekatere podatke najdemo že tudi na spletu, saj so nekateri arhivi digitalizirani. Pri tem je lahko raziskovalcem v veliko pomoč ustanova mormonov, ki je »proizvodnjo« družinskih dreves zapisala kar v svoja verska načela. Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni, ki ima svojo podružnico tudi v Ljubljani, se za rodoslovje zanima, ker meni, da imajo pravico do prejetja njihovega evangelija tudi njihovi že pokojni predniki. Kot druge krščanske skupnosti verujejo, da duša biva tudi po smrti posameznika, a prav tako, da se ta entiteta v svetu duhov lahko po svobodni volji odloča o svoji odrešitvi. Zato morajo duši prednikov ponuditi možnost, da tako kot družinski potomci prejme polnino obnovljenega evangelija in se v njem znova poveže z družino. V ta namen se je v okviru Mormonske cerkve razvilo raziskovanje družinskih prednikov, razložita svetovalec v predsedstvu misijona Albin Lotrič in Lidija Sambunjak, predstavnica centra za družinsko zgodovino.
Verska nuja je pri ameriških mormonih spodbudila projekt, ki se je iz skromnega društva genealogov v Utahu, ustanovljenega leta 1984, razvil v svetovno veleindustrijo zbiranja genealoških baz. V štirih velikanskih votlinah, vkopanih v Granitno goro v bližini Salt Lake Cityja, hranijo danes že več kot 35 milijard digitalnih posnetkov na približno dveh milijonih mikrofilmov. Objekt, ki ga uvrščajo med pet najbolje varovanih na svetu, samo protiatomska vrata tehtajo od devet do štirinajst ton, hrani vsak podatek v nekaj kopijah, ki so razdeljene po votlinah. Med tem gradivom so tudi že slovenske baze, kolikor jih je prizadevnim članom cerkve že uspelo digitalizirati.
Slovenija bolj zaprta
Prostovoljci po vsem svetu, ni nujno, da pripadajo mormonski sekti, prepisujejo podatke, tudi naše, z mikrofilmov, da jih je mogoče indeksirati in kot takšne pregledovati tudi od doma po spletu. Vse, ki jih hranijo v neskončnih vrstah omar v Granitni gori, lahko vsakdo, ki ga zanimajo predniki, kjer koli po svetu naroči prek centrov za družinsko zgodovino. Ti se prek spletne strani organizacije Familysearch neposredno povežejo s podatkovnimi bazami v Granitni gori. Če so te že transkribirane, torej uporabne za pregledovanje z indeksi, lahko nemudoma izpljunejo zavidljivo število podatkov, razložita predstavnike cerkve, ko predstavljata opremo centra. V resnici na ljubo opreme ni veliko: dve veliki napravi za branje mikrofilmov in nekaj računalnikov.
Nepričakovano srečanje na spletu
Bogastvo mormonov je, kot rečeno, fizično oddaljeno na tisoče kilometrov, a prek spleta dosegljivo v nekaj sekundah, o čemer se tudi nemudoma prepričamo. Lidija Sambunjak odtipka v iskalnik družinski priimek avtorja in eden izmed zadetkov kaže tudi na ladijski dnevnik čezoceanke Belvedere, ki je 31. marca 1921 prispela iz Trsta v New York, natančneje v emigracijski sprejemni center na otoku Ellis Island. Med številnimi slovenskimi imeni v seznamu je v 24. vrstici Damjan Maselj, neki prastric, za katerega megleni spomin družine ne pomni, da bi kdaj potoval v »Ameriko«. A podatki iz dnevnika, prijavljeni domači naslov, čas odhoda in rojstna letnica so točni, nepričakovano srečanje z daljnim sorodnikom pa skoraj presunljivo.
Takšna virtualna srečanja na spletnih straneh Familysearch so kar pogosta, pritrdi Sambunjakova, ki je mormone spoznala leta 1997. Nenavadno, toda resnično je, da je bil prvi misijonar, s katerim je prišla v stik, potomec nekoga iz njene župnije. A to še ni vse; ko je začela delati družinsko drevo in raziskovati izvor svoje družine, je ugotovila, da se njuni drevesi prepletata v nekem praprapradedku.
Takšni primeri na splošno niso redki, in več ko je na spletu objavljenih rodoslovnih raziskav, lažje je iskati svoje prednike. Vendar njihovo delo ni to, torej sistematično raziskovanje družinskih dreves, ampak prepisovanje oziroma preslikavanje podatkovnih baz, poudari specialistka za iskanje po bazah podatkov. Ljudi, ki se obračajo na center za pomoč, usmerijo k ustreznim virom, če so dostopni in kolikor jih hranijo v okviru ustanove, ne morejo pa raziskovati njihove družinske zgodovine. To velja tudi za člane cerkve; vsak izmed njih se namreč samostojno odloči, koliko bo dal možnost mormonskega krsta tudi svojim prednikom.
Zaradi tega namena je nastala gigantska organizacija znotraj cerkve, ki centralizirano vodi vseh 4500 centrov družinske zgodovine, skrbi za njihovo opremo in izobraževanje pa tudi za stroške in standardizacijo dela. Delo članov je prostovoljno, v zameno pa dobijo možnost iskanja svojih prednikov po največji svetovni zbirki matičnih podatkov. Nekateri člani so zelo globoko raziskali svoje družine in imajo v družinskih drevesih že nekaj tisoč članov, pove Albin Lotrič, toda organizacija ne spodbuja »zasvojenosti« z iskanjem prednikov, kakršno sam opaža pri rodoslovcih tako doma kot v ZDA: »Za nas so predniki predvsem živeče duše, od katerih nas loči nevidni zid. Ko jih začnemo iskati, se ta zid razbline in lahko se z njimi povežemo; začutimo jih, kot neko obliko energije.«
Kljub pravi zbirateljski vnemi se zna Peter Hawlina od predmeta svoje strasti tudi distancirati: »Vsak večji rodovnik je v resnici napačen, saj je najmanj odstotek verjetnosti, da družbeno pripoznani oče v resnici ni bil tudi biološki oče.« Sam je, ugotavlja, prišel do še razumnih meja svojega družinskega drevesa, to je do leta 1700 in še malo dlje. Vsega skupaj je sicer izdelal toliko rodovnikov, da ima v zbirki približno 375.000 oseb, kar je morda celo svetovni rekord. Zakaj ves ta trud?
»Radoveden človek se vedno sprašuje, od kod prihaja, to buri domišljijo. Prav je, da svojim potomcem pustimo dokumentirano sled, od koga in od kod izvirajo.«