Tiskane izdaje
»Zadnjih nekaj dni je bilo na Lezbosu žalostno, saj so begunski kamp začeli pospravljati, ljudi pa evakuirajo iz otoka. Danes je v kampu mirno, a zdi se, kot da je pogreb. Prostovoljci se morajo posloviti in vsi se počutijo poraženi. Novi begunci v čolnih pa še vedno prihajajo,« je pred slabim tednom na svojem blogu zapisala nizozemska umetnica Floor Nagler.
Kot prostovoljka je pred nekaj meseci prišla v Grčijo z namenom, da pomaga beguncem. »V krizi ljudi obravnavajo kot številke, postanejo anonimni in izgubijo identiteto. V Grčijo smo odšli, da bi pokazali, da jim lahko predamo tudi znanje, kajti poskrbeti je potrebno tudi za intelekt, tako kot za ostale osnovne stvari kot je voda, hrana in zaklonišče,« je prepričana Floor, študentka tekstila iz Amsterdama.
Ugotovila je, da begunci pogosto izgubijo svoje stvari, ker nimajo torb, v katere bi jih spravili. Zato je skupaj z 27-letnim umetnikom Didijem Aaslundom izdelala načrt, kako odvržene reševalne jopiče spremeniti v uporabne vodoodporne nahrbtnike, ki jih je mogoče tako rekoč sestaviti le iz materiala, ki je na voljo in nekaj sponkami. Brez elektrike, brez šivalnih strojev, za vsega nekaj evrov. V okviru projekta It Works, Deluje, je v sodelovanju z grškimi nevladnimi organizacijami priredila nekaj delavnic za begunce, na katerih jih je naučila, kako si lahko sami izdelajo nahrbtnike iz reševalnih jopičev.
Slikovni slovar za begunce
Ta projekt pa je le eden izmed projektov humanitarnega oblikovanja, ki v zadnjih letih vse bolj pomemben del oblikovanja. Pri tem gre lahko za oblikovanje rešitev za begunce, žrtve naravnih katastrof ali pa za inovativne rešitve v smeri trajnostnega razvoja. Pa naj bo to črpalka za sončno energijo za podsaharska naselja, kjer primanjkuje vode ali pa aluminijasta začasna prebivališča za prebivalce perujske obale, ki so jo prizadela neurja. Večina teh projektov je prostovoljnih, v mnogih pa sodelujejo korporacije.
Tako je ravno sedaj nizozemska organizacija What Design Can Do v sodelovanju z Visokim komisariatom Združenih narodov za begunce in Ikeo razpisala svetovni natečaj oblikovalskih rešitev v pomoč beguncem. Pri tem ne mislijo le na pribežnike, ki so oziroma še prihajajo v Evropo, temveč za rešitve za 60 milijonov beguncev po vsem svetu. Večina jih živi v urbanih naseljih in torej potrebujejo rešitve za njihovo nastanitev, integracijo, povezanost in nenazadnje osebni razvoj.
Kot primer dobrega oblikovanja za begunce navajajo Icoon, slikovni slovar za begunce, ki ga je konec lanskega leta oblikovala berlinska oblikovalka Gosia Warrink. Slovar je sicer nastal leta 2007 kot potovalni pripomoček turistov, toda ko jo je lani kontaktiral nemški Rdeči križ s prošnjo, ali ima še kaj izvodov slikovnega slovarja, je spoznala, da turistični slovar ne ustreza potrebam beguncev, saj ne zaobjema vseh pojmov, s katerimi se srečujejo. Oblikovala je nov slikovni slovar, ki pribežnikom s 1200 simboli pomaga pri komunikaciji v tujem jezikovnem območju. Neprofitni knjižni projekt so izpeljali izključno z donacijami in skupno natisnili 30.000 izvodov, ki so jih razdelili pribežnikom v Nemčiji, del pa v Grčiji. Aplikacijo slikovnega slovarja si lahko naložijo tudi na mobilni telefon.
Jakna, ki postane šotor
Slikovni slikar pa je le prva pomoč beguncem. Podobno kot je nahrbtnik iz reševalnih jopičev ali dežni plašč/šotor, ki so ga idejni projekt izdelali študenti londonskega Kraljevega kolidža za umetnost. Narejen je iz enega kosa blaga, ki se lahko zloži v obliko dežnega plašča, spalne vreče ali majhnega šotora za eno osebo. Narejen je iz tyveka, lahkega vodoodpornega, a zračnega materiala, prevlečenega z mylarjem, materialom, ki ga imenujejo tudi »vesoljska obleka« in ga kot zaščito pred vremenskimi vplivi uporabljajo maratonci.
Študenti so preko Kickstarterja skušali pridobiti dovolj sredstev za proizvodnjo jaken, a jim ni uspelo, tako da ideja ni zaživela. Ponudili so jo tudi nekaj podjetjem, a kot idejo za obiskovalce festivalov na prostem, ki naj bi eno jakno kupili zase, eno pa za begunce. Upajo, da bodo prve jakne kljub vsemu naredili do junija.
Begunska naselja, mesta prihodnosti
Visoki komisariat za begunce Združenih narodov pa opozarja, da je bolj kot oblikovanje pripomočkov za na pot pomembno prenoviti koncept bivanja beguncev v začasnih naseljih. To večina vlad še vedno razume kot začasna šotorišča, a se jih vse več spreminja v stalna naselja, v katerih ljudje živijo tudi po dvajset let. Kaj lahko se zgodi, da bodo begunska naselja mesta prihodnosti. Zato bi morali že ob postavitvi taborišč razmišljati o tem, da je potrebno poiskati dolgotrajne rešitve, kar šotori gotovo niso.
Ena takih oblikovalskih rešitev je sedaj že slavna hišica za begunce Ikea. Pravzaprav je nastala leta 2010 v manjšem podjetju na Švedskem, a so jo šele s pomočjo UNHCR in Ikee uspeli realizirati. Hišica je mobilna, shranjena v dveh velikih škatlah in sestavljena v dobrih dveh urah. Poleg tega, da je bolj stabilna kot šotori s solarnimi paneli na strehi uporabnikom zagotavlja tudi do štiri ure elektrike dnevno. Trenutno so postavljene v begunskih taboriščih po vsem svetu, od Etiopije do Iraka, tudi v Makedoniji in Grčiji. Kot začasne enote pa so jih uporabili tudi v Nemčiji.
Solarne svetilke in polnilnice telefonov
Med dobre oblikovalske rešitev begunskih centrov sodi tudi luč Solarpuff, ki so jo oblikovali v podjetju Solight. Oblikovalka Alice Min Soo Chun jo je naredila kot pomoč ljudem v začasnih prebivališčih po potresu na Haitiju. Lučka je lahko hkrati ročna baterija ali pa luč v prostoru. Je lahka, narejena iz recikliranih materialov, prenosljiva, predvsem pa se polni s pomočjo sončnih celic, torej omogoča osvetlitev tudi kadar ni elektrike, kar je v begunskih naseljih pogosto, saj so večinoma odvisni od generatorjev. Podjetje Solight se je odločilo, da je njihov cilj osvetliti domove skoraj milijarde ljudi, ki nimajo dostopa do elektrike. Zato deset odstotkov od prodaje vsake luči neposredno nameni nevladnim organizacijam, ki nato luči pošiljajo po vsem svetu.
Na sončno energijo se polnijo tudi prenosni solarni polnilci za mobilne telefone WakaWaka, ki so prav tako nastali na Nizozemskem. Istočasno so polnilci lahko tudi luči. Podjetje, ki je bilo ob začetku begunske krize v Evropi startup, je nemudoma v begunska taborišča s sirijskimi begunci poslalo 5000 polnilcev. Sedaj jih je več deset tisoč nameščenih na različnih lokacija v Iraku, Jordaniji, južni Turčiji, Grčiji, večinoma v begunskih taboriščih, a tudi na begunski poti, recimo na otoku Lezbos.
Tam Floor Nagler še ni obupala. Kljub temu, da zbirne centre na otoku počasi zapirajo, se je odločila, da bo ostala. Izdelali bodo še nekaj torb, ki ji bodo kasneje prodali na dražbi in izkupiček namenili novim projektom humanitarnega oblikovanja. Njen projekt It works pa se bo preselil v mobilno enoto. Preuredili so namreč star policijski kombi, ga opremili s šivalnimi stroji in orodjem, in se bodo odpravili po Grčiji, da bodo podobne delavnici organizirali tam, kjer bo to potrebno. »Še vedno nabiram reševalne jopiče na otoku, a tudi drug material, ki ga begunci puščajo za seboj, z namenom, da ga bomo reciklirali v uporabne predmete,« je odločena mlada oblikovalka.
