Odpisane v gozdu, a dobrodošle doma

Če je kdo včeraj na tlakovcih Stare Ljubljane opazil izgubljene papirnate okraske, bi jim lahko sledil in prav lahko bi se zgodilo, da bi prišel do novega doma smrečic, ki so jih včeraj krasili otroci na Starem trgu. Dogodek sta četrto leto zapored pripravila CUDV Draga in Zavod za gozdove Slovenije.

»Naj sneži, naj sneži, naj sneži ...« se je že od daleč slišalo prepevanje. Znano melodijo je še naprej po ulici ponesel starejši gospod z zavidljivim tenorjem in zazdelo se je, kakor da so si vsi, ki so se včeraj malo pred poldnevom gnetli okoli smrečic pred Drugo violino, zaželeli samo še snežink. Lokacija ni naključje, kajti dogodek so pripravili na Centru za usposabljanje, delo in varstvo (CUDV) Dolfke Boštjančič iz Drage, katerega varovanci pomagajo v omenjeni gostilni. Poleg svojih varovancev pa so h krašenju smrečic povabili še tiste iz Centra Janeza Levca Ljubljana ter okoliške vrtičkarje, šolarje in vse druge, ki so se želeli pridružiti in nemara na koncu smrečico brezplačno odnesti tudi domov.

Predstavnik zavoda za gozdove je pripeljal okoli 35 drevesc. Prispela so iz kočevskih gozdov, je povedal direktor zavoda Damjan Oražem, posekali pa so jih tako, da niso škodili gozdu; to so bile namreč smrečice, ki bi v boju za obstanek propadle. Sodelovanje gozdarjev je imelo tudi vlogo ozaveščanja: prvič, da ni pravilno posekati najkrepkejšega drevesa samo zato, da bi imeli najlepši okras v domu, drugič pa, da sečnja ni zločin. »To je dobrodošel ukrep in zelo pomemben del nege gozdov. Nekatera drevesa posekamo, da spodbudimo rast najboljših in najbolj stabilnih,« je poudaril Oražem.

Čeravno se vse smrečice ne bi mogle ravno prebiti v idiličen božični prizor kakšnega hollywoodskega filma, so naredile otrokom, ki so urno jemali v roke papirnate okraske in se stegovali proti vejam, veliko veselja. Okoli drevesca, ki je bilo že izdatno okrašeno s sovami, so stale deklice iz centra Janeza Levca in prav težko je bilo iz njih izvabiti kakšno besedo, saj so jih bistveno bolj zanimali pisani okraski z motivi ptici. Smrečico bodo najbrž odnesli v šolo, so ugibale. Ob sosednjem drevescu sta imela pobudo v rokah osmošolca iz enote Janeza Levca na Dečkovi ulici v Ljubljani. »Tilen Volč in Jernej Arko, ki vozi barko,« sta se družno predstavila. To je bilo drugo novoletno drevo, ki sta ga krasila, eno so že postavili v šoli, sta povedala. O željah, kaj bi rada našla pod njimi, pa sta rekla le, da se raje pustita presenetiti. Toda klepet ob drevescu in pticah je le počasi pripeljal do tega, da sta razkrila, da Tilna zanimajo avtomobili, Jerneja pa pralni stroji. »Najprej me je pritegnilo, kako se vrtijo, zdaj pa tudi že to, kako delujejo,« je resno povedal.

Praznično razpoloženje

Medtem so se veje kakšnega ducata smrek napolnile in mize, kjer so prej ležali okraski, izpraznile. Novo pošiljko ptic, ki so jih izdelali varovanci CUDV Draga, je prinesla Tea Finžgar Plavčak, vodja programov pri Drugi violini in tista, ki si je zamislila dogodek pred štirimi leti. »Čutimo, da so nas ljudje sprejeli v svoje okolje, zato bi jim radi vrnili tudi na takšen način,« je dobrovoljno dejala. V preteklih letih so smrečice odnesli v domove za ostarele, šole ali jih podarili ljudem, ki so si jih zaželeli, tokrat jih je lahko odnesel vsakdo, ki je prišel.

»Ljudi smo poskušali nagovoriti s skrbjo za ljudi, živali in naravo nasploh,« je povedala. Letos so posebno pozornost, kakor je bilo mogoče ugotoviti že po motivih okraskov, namenili pticam in prinesli ptičje gnezdilnice, ki so jih izdelali varovanci. Prvo je v dar dobila ilustratorka Jelka Reichman, ki je nagovorila otroke, eno si je odnesel župan Zoran Janković, eno pa otroci iz skupine Ptički iz vrta Pod gradom. Z žvrgolečo četico v rumenih rutkah je šla tudi smrečica, ki so jo sami okrasili.

O ptičji gnezdilnici so naredili tudi zgodbo o kraljevi palači, ki je postala popolna šele, ko ji je deček dodal na videz neznaten kamenček. »Ljudem bi radi prenesli sporočilo, da moramo, če želimo, da je svet lep, sodelovati vsi. Podobno je pri ptičji valilnici: sodelovati morajo vsi, od gozdarja do nekoga, ki jo naposled odnese domov,« je razlagala Tea Finžgar Plavčak in poskušala preglasiti vrvež okoli sebe. Mimoidoči so vsaj upočasnili korak, če se že niso ustavili in razmislili o tem, ali bi kazalo izrabiti priložnost in odnesti domov že okrašeno smrečico, ali pa so si zabrundali katero od božičnih pesmi, o katerih se zdi, da smo jih siti že takoj, ko jih vsako sezono prvič slišimo, hkrati pa se jim je nemogoče upreti. Po slabi uri je bilo nekaj smrečic na poti na toplo, nekaj pa jih je še čakalo neokrašenih, saj so prsti že malo pomrznili, predvsem pa je pozornost pritegnila velikanska ponev praženega krompirja. Toda prireditelji so zagotovili, da nikakor ne bodo ostale brez okrasja ali lastnika.