Ogrožena Krpanova kobilica

Najstarejši avtohtoni konjski pasmi na Balkanu grozi izumrtje. Osupljivi rezultati May-Davisove o zakrnelih zapiščalnicah.

pet, 02.02.2018, 08:35

Omenjajo jih že Grki v 4. stoletju pred našim štetjem pa Rimljani, v karavanah so se vili ves srednji vek od Istanbula navzgor na Balkan in navzdol do Egipta, nepogrešljivi so bili v obeh svetovnih vojnah, brez njih tudi Levstikovega Martina Krpana ne bi bilo. V 20. stoletju jih je bilo še pol milijona, danes so na robu izumrtja. Rešitev uganke se glasi: bosanski planinski konj.

Če Antona Dolinška z ergele (žrebčarne) Planido iz Rtič pri Podkumu pobarate po njegovih »bosancih«, čredi devetnajstih čistokrvnih potomcev balkanskega planinskega konja in daljnega potomca divjega tarpana ter konja przewalskega, boste izvedeli dvoje: prvič, da je to ena najstarejših, prvobitnih pasem konj, ki ji je uspelo ohraniti vse najboljše lastnosti prednika, in drugič, da »jih je vendar treba ohraniti, ljudje božji«. Ohranitvi teh vsestranskih, univerzalnih konjičev ponijev je namenjen tudi 48-minutni dokumentarni film nacionalne televizije, ki je nastal pod taktirko Mojce Recek iz regionalnega studia Maribor in ki ga bodo predpremierno predvajali nocoj (petek, 2. februarja) v Zagorju.


Anton Dolinšek pravi, da je te konje vendarle potrebno ohranjati. Foto: Mavric Pivk/Delo

Odporen in nezahteven

Zgodba o konjičku, ki ima v genskem zapisu vzdržljivost, moč, prilagodljivost, vztrajnost, delavnost in skromnost - spomnimo se samo prav take male kobilice, na kateri je sol tihotapil slovenski literarni junak Krpan -, sega v zgodnji pleistocen. Dokaz za obstoj konj na območju Balkana je najdišče v črnogorski Trlici. Že Grki so omenjali majhne konje, ki so jih opazili v Dalmaciji. Rimljani so območju današnjega Bihaća podelili celo dovoljenje za trgovanje s temi neverjetno žilavimi in gibčnimi živalmi, ki so brez težav prenašale tudi do 150 kilogramov tovora, kar je prišlo v kasnejših obdobjih prav zlasti za bojevanje v hribovitih predelih nekdanje Jugoslavije. Ta približno 300 kilogramov težki in od 135 do 140 centimetrov visoki konj, odporen proti ostrim podnebnim razmeram, nezahteven glede prehranjevanja in odlično ploden je rezultat naravne selekcije. V Slovenijo so konjiči prišli v 15. stoletju z uskoki, v Rtiče pa s kultne ergele Borike, nedaleč od Višegrada, pred desetimi leti.

Novembra lani je posestvo v Rtičah obiskala skupina strokovnjakov iz Nizozemske, z avstralsko znanstvenico Sharon May-Davis na čelu, ki že petindvajset let raziskuje primitivne pasme. V Rtiče jo je privabila knjiga, ki so jo o bosanskem planinskem konju leta 2015 izdali Matjaž Mesarič, Anton Dolinšek in Peter Dovč. V njej je namreč tudi zanimivo poglavje o genetiki. Delni rezultati raziskave so osupljivi.

May-Davisova in sodelavci so pri preiskavi zakrnelih zapiščalnic »rtiških bosančkov« zaznali razlike v dolžini, ki so jih doslej ugotovili le pri koniku, przewalskem konju, zebri, oslu in pri poniju yonaguni. Znano je, da imajo domači konji, in May-Davisova je preiskala približno petsto konj osemnajstih pasem, obe zapiščalnici enako dolgi - z izjemo zeber, oslov, konikov in japonskih ponijev. Pri njih je zunanja zapiščalnica krajša. Za nepoznavalce se to zdi nepomembno, pravi Dolinšek, a raziskava, katere objavo je pričakovati v kratkem, bo znanstveni prikaz značilne redkosti omenjenih pasem.

Ustvarila ga je surova narava

Ko so strokovnjaki pretipali čredo bosanskih planinskih konj na ergeli Planido, so ugotovili, da tudi njih odlikuje omenjena »rariteta«. A presenečenj še ni bilo konec. »Bosanci« imajo še eno posebnost. Če imajo domači konji ligamente od prvega do petega vretenca, kot je pokazala prva raziskava, jih imajo bosanski planinski konji - poleg že omenjenih zebre, osla, konika, przewalskega konja in ponija jonaguni - tudi na šestem in sedmem vretencu. To pa pomeni, z žarom pripoveduje Dolinšek, da bo najbrž treba učbenike o anatomiji dopolniti in dodati vse čudovite dokaze May-Davisove o posebnostih prvinskih pasem.

Bosanskega planinskega konja je ustvarila surova narava. Ni ga v svoje namene selekcioniral človek. Današnje pasme konj so z izjemo lipicanca stare okrog dvesto let. Uporabnost jim je namenil človek: nekateri so za ježo, drugi za delo ..., Dolinškovi »bosanci« pa so brez izjeme v čisto veselje in tu in tam tudi za šepet, če človek potrebuje tolažbe ... »Ob šepetu onemijo, se umirijo in to daje človeku občutek, da razumejo,« pravi Dolinšek, tudi pobudnik leta 2010 ustanovljenega mednarodnega združenja rejcev bosanskih planinskih konj s sedežem v Rtičah.

V zadnjih mesecih je oddal več kot deset konj: tri v Švico, pet na Nizozemsko, štiri na različne konce Slovenije. »Seveda niti eden ni šel za meso, ljudje jih cenijo zaradi njihovih lastnosti,« poudarja Dolinšek, »kajti z njimi se ne more kosati ne lipicanec ne haflinger.«

Stroga hierarhija

Konj je usodno vplival na razvoj človeštva: bil mu je v pomoč pri delu, lovu, transportu in pri osvajanju novih ozemelj. Brez konj bi bili transporti, potovanja in ekspanzije precej počasnejši. Poljaki so šli z deset tisoč konji nad nemške tanke ... »Ljudje pozabljamo, kako uporabni so lahko tudi v elementarnih nesrečah. Konj gre dalje v snegu, dežju, žledolomu ... Do pred nekaj let so konji tovorili material na Triglav. Ena največjih napak Slovencev je, da smo jih nadomestili z umazano tehnologijo - s helikopterji -, ne da bi se vprašali, ali helikopter lahko odleti na Triglav v megli. Konj lahko.«

Menda je najtežji, 205-kilogramski tovor na Kredarico na sedlu prinesel konj z imenom Pram. Kaj pa poreče Anton Dolinšek o tovrstnem mučenju živali? Ne strinja se: »Na ergeli Planido so konji zunaj tudi po 340 dni v letu, tudi v polmetrskem snegu. To ni mučenje. Če je konj sit, če ima torej dovolj hrane in se svobodno pase, zanj ni mučenja niti pri minus 35 stopinjah Celzija. Razen če bi bil privezan ...« »Bosanec« si bo znal sam poiskati tudi hrano: če ne bo druge, bo jedel lubje in svoboden bo poskrbel tudi za razplod. Haremski razplod, pravi Dolinšek, kajti ti žrebci imajo neverjetno močan libido. Na ergeli Planido imajo štiri plemenske žrebce z dovoljenjem za pripust - kar pomeni, da so domala popolni, brez najmanjše genetske napake.

Med konji obstaja stroga hierarhija. Človek je ne more preobrniti, kaj šele »popraviti krivice«, kadar vidi, da je eden vedno »zadnji«. »Konj se sprijazni z zadnjim mestom in se tako tudi vede bodisi pri hrani bodisi pri prihodu v hlev. Človek lahko poskrbi le, da tudi zadnji dobi svojo porcijo žita, tako, da jih ob koritu priveže na ustrezni razdalji. A še to le v hlevu, na travniku vsakič znova prevlada njihov red.« Dolinšek verjame, da konj človeka ne more imeti rad. Da pa še kako dobro začuti, kdo je naklonjen njemu ... In mu to vrača. Otrokom je bosanski planinski konj naklonjen brez izjeme - četudi se ga odločijo jahati zgolj iz radovednosti ali mode. Imeti konja danes, je luksuz, ki stane najmanj dvesto evrov na mesec, pravi Anton Dolinšek, eden od štiridesetih svetovnih in desetih slovenskih rejcev bosanskih konj.

Na robu preživetja

V 60. letih prejšnjega stoletja je bilo v nekdanji Jugoslaviji še skoraj pol milijona primerkov te najčistejše balkanske pasme. Za pasmo je potrebnih najmanj dvesto plemenskih živali, da še lahko zagotavljajo normalno reprodukcijo. Danes živi v Sloveniji, Bosni, na Hrvaškem, v Srbiji, Nemčiji, Švici in na Nizozemskem manj kot dvesto bosanskih planinskih konj, od teh je plemenskih kobil in žrebcev komaj kakšnih osemdeset. Pasma na robu preživetja, torej.

Prijavi sovražni govor