Okoliščine odprav so drugačne, namen pa enak

Neli Šemrl, Klara Širca, Lara Žekar in Jure Črepinšek sestavljajo ekipo bodočih zdravnikov, ki si je nadela ime Viva Majiwa. Aprila se bodo odpravili na tri mesece dolgo humanitarno medicinsko odpravo v vas Majiwa v Keniji. Medtem ko še zbirajo denar za pot, bivanje in nakup potrebščin za osnovno oskrbo prebivalstva, sta v Afriki še dve takšni odpravi. Približno tako je že skoraj tri desetletja.

V tem času se je marsikaj spremenilo, a eno je gotovo – enaka je želja narediti nekaj dobrega za druge, in to brez pričakovanja plačila. »Prav tako se ni spremenilo zavedanje, da je privilegij, da imaš možnost nekaj narediti za druge,« poudarja infektologinja Tadeja Kotar, dr. med., iz Sekcije za tropsko in potovalno medicino v Slovenskem zdravniškem društvu. Kdor jo spozna, brez težav ugotovi, da je ena od vzrokov, da tradicija medicinskih odprav ne zamre, kajti njena dobra volja kaže vse znake nalezljive bolezni – čeprav poudarja, da je vse rezultat požrtvovalnega in povsem neplačanega dela številnih ljudi.

Pomembna je kontinuiteta

Pavšalno jim marsikdo reče Zdravniki brez meja, a se precej razlikujejo od te mednarodne organizacije. V resnici so slovenske odprave mladih medicincev vsaj bolj posebne. Osnovna razlika je, da so prostovoljne in da organizatorji in člani odprav sami zbirajo denar za pot in plačilo potrebščin, ki jih potrebujejo v ambulantah. Druga razlika je to, da delujejo v okoliščinah in na območjih, ki so varna.

Tradicija je v resnici še precej daljša od začetkov v devetdesetih letih. Oče tovrstnih odprav je prof. dr. Franjo Pikelj, prva je šla v Afriko že leta 1977. Tedaj so ekipo, ki je odpotovala v takratno Centralnoafriško cesarstvo, sestavljali trije zdravniki, poleg Piklja sta bila v njej tedanji predstojnik infekcijske klinike Rado Žargi in zdravnik Peter Kobler. Franjo Pikelj je pred skoraj desetletjem za Nedelo povedal, da je bila njihova naloga na terenu proučiti možnosti za delovanje tropske ambulante. V osemdesetih letih je tovrstno delovanje zamrlo, pomembna prelomnica pa se je zgodila, ko so na medicinski fakulteti uvedli izbirni predmet tropska medicina.

Jeseni 1990 je šla na teren, in sicer v Zambijo, še ena prva odprava, tokrat so jo sestavljali zdravniki in študenti medicine. Tradicija se od tedaj ni prekinila, spreminjale so se le lokacije (hodili so tudi v Južno Ameriko, Indijo, subsaharsko Afriko), dokler niso ugotovili, da je pomembna kontinuiteta. Ohranili so štiri destinacije: v Zambijo, Kenijo, Ugando in na Madagaskar. V Zambiji in Ugandi je sekcija za tropsko medicino pomagala zgraditi hiši za zdravstvene delavce in ambulanti, v Keniji najemajo prostor za ambulanto, na Madagaskarju pa jo je uredil misijonar Izidor Grošelj. »Z leti smo spoznali, da je pomembno, da ljudi naučimo, kako si lahko sami pomagajo, če nimajo na voljo druge pomoči, da sodelujemo s tamkajšnjimi zdravstvenimi delavci oziroma ustanovami ter da sofinanciramo študij medicine za domačine, ki si ga sami ne bi mogli plačati.«

Ko je bil aids »neka« bolezen

Kakor mnoge druge bodoče zdravnike je tudi Tadejo Kotar s tropi okužil infektolog Pikelj. Njena prva odprava je bila konec njenega študija, leta 1997, v Zambijo. Pred tem je že potovala po tropskih krajih, vselej je tudi sanjala o tem, da bi delala v tujini, zato je bila odprava kot nalašč za pokušnjo. To je bil čas, ko se je začela epidemija hiva in aidsa. »Takrat v Afriki niso govorili odkrito o hivu, ampak o 'neki' bolezni. To se nam je zdelo nenavadno, ker smo jo že poznali, čez leto ali dve pa je postalo jasno, zakaj. Takrat ni bilo zdravil za zdravljenje simptomov, poleg tega je družba okužene strašno obsojala. Ko so prišla zdravila, se je veliko začelo delati pri preventivi in tudi govoriti o tem.«

Takrat se še niso zavedali razsežnosti virusa in bolezni, ki najbolj kosi po območjih, kjer nimajo niti najosnovnejših zdravil. »Spomnim se, kako sem sedela ob reki in brala. Pristopila je deklica in me vprašala, kaj počnem. Odgovorila sem, da berem. Odvrnila je: 'Kaj bi dala, da bi znala brati in da bi lahko študirala.' Meni se je takrat zdel študij težko breme, v tistem trenutku pa sem spoznala, kakšen privilegij je, da imaš možnost naučiti se brati in sploh se učiti.«

Ravno tako je spoznala diskrepanco med znanjem in možnostmi zambijskih zdravnikov: »Njihovo znanje je bilo izjemno, znali so knjige na pamet, poznali vse mogoče preiskave, a večine naprav v življenju niti videli niso, kaj šele preizkusili. To je bilo obdobje, ko so zelo spodbujali in tudi financirali študij v tujini, toda ko so se ti izobraženi ljudje vrnili, tega znanja niso mogli uporabljati, le prenašali so ga lahko.«

Telemedicina

Tako kot je bila nekoč Tadeja Kotar mlada in nadobudna študentka, so takšni tudi njeni nasledniki. Kljub vsemu je med odpravami velika razlika, ta pa izhaja iz interneta. »Mi smo šli enkrat na mesec v glavno mesto, na pošto, kjer smo poslali telegram ali faks ter morda tudi poklicali. Od domačih smo dobivali pakete in pisma,« opisuje sogovornica. Danes so lokacije vsaj nekaj ur na dan omrežene, zato se lahko člani odprav posvetujejo o zdravstvenih vprašanjih. Vzpostavila se je nekakšna telemedicina, kakor ji pravi Tadeja Kotar. »Dobivamo tudi slike pacientov in lahko pomagamo od tukaj, do marsikatere informacije je mogoče priti po spletu, komunikacija z domačimi je precej boljša.« Prav tako sta na lokacijah ambulant ali pa vsaj v oddaljenosti od 30 do 50 kilometrov dostopna laboratorij in rentgen. »Spremenilo se je tudi to, da smo včasih mislili, da bomo največ naredili, če bomo zdravili. Kmalu smo ugotovili, da spremembe prinese to, da druge naučiš zdraviti in da delaš pri preventivi. Po desetih letih se vidi, da se tako ne pozdravijo le posamezniki, ampak da se spremeni celotna skupnost.«

Ne glede na to, da so mladi danes navajeni biti vselej v stiku z informacijami in svojo mrežo ljudi, v njih še naprej tli želja pomagati drugim. Na povsem druge razmere se pripravljajo na posebnih predavanjih, vsako leto pripravijo »tropski vikend«, preden gredo na odpravo, se ekipe razdelijo po področjih in delajo prostovoljno, da pridobijo znanje in veščine.

Priprave trajajo skoraj dve leti, v tem času se veliko naučijo, a kulturnemu šoku se ne morejo povsem izogniti. »Najprej so navdušeni, potem ponavadi zapadejo v krizo in se sprašujejo, kaj sploh delajo tam, na koncu se zgodi faza konsolidacije,« strne sogovornica psihološko pot večine članov odprav. To je čas, ko bodoči zdravniki spoznajo sami sebe, predvsem pa se naučijo, kako brez preiskav pomagati pacientu. »Mislim, da imajo zaradi tega pozneje kot zdravniki tudi malo drugačen pogled na zdravljenje.«

Viva Majiwa

V devetdesetih, ko se je »tropcem« pridružila Kotarjeva, je na odprave odšlo po deset do 15 ljudi (dve ali tri ekipe). Razcvet se je zgodil na začetku milenija, rekorda so bila leta med 2002 in 2015, ko je v Afriko potovalo od 60 do 80 medicincev vsako leto. Zdaj je število manjše (nekoliko je nanjo vplivala epidemija ebole) in dosega od osem do deset odprav s skupaj od 50 do 60 člani.

V zadnji fazi priprav, kar z drugimi besedami pomeni sredi mrzličnega zbiranja sredstev, so člani odprave, ki bo v Kenijo odpotovala aprila. Denarja ne potrebujejo le za letalske vozovnice in stroške bivanja, ampak zlasti za nakup zdravil in sanitetnega materiala ter plačilo za tamkajšnjega medicinskega sodelavca in prevajalcev, našteva Klara Širca. Bodoča zdravnica se je v času pogovora še spopadala z zadnjima izpitoma. Čeprav si je že na začetku študija želela, da bi se udeležila takšne odprave in je že bila v kenijskem Nairobiju na krajši mednarodni medicinski odpravi, priznava, da v Afriko ne gredo s prav lahkim srcem. »Toda mi bomo tam zagotavljali osnovno zdravstveno oskrbo, ne bomo počeli stvari, ki jih ne obvladamo. Že uvajanje kakšne kronične terapije je lahko problem, saj se morajo ljudje vračati, zdravil lahko do našega odhoda zmanjka ... A če nas ne bo tam, prebivalstvo še te oskrbe ne bo dobilo. Bolnišnica je daleč, za vsako storitev je treba plačati, denarja pa nimajo. Zato je že to malo, koliko lahko naredimo, veliko.«

Člani ekipe so se približno razdelili po področjih, po izkušnjah prejšnjih odprav pa pričakujejo, da bo največ primerov malarije in kroničnih ran. Klara bo, kot pravi, z veseljem prevzela kakšne manjše kirurške izzive, če bo treba, blizu ji je tudi pediatrija. Jure bo dežurni infektolog, Neli se bo bolj osredotočila na ginekologijo in porodničarstvo, Lara pa ima veliko znanja iz interne medicine, našteva Klara. Kakšna bo njena specializacija v okviru študija, pa še ne more napovedovati – ne zato, ker ne bi imela želja, saj ima rada kirurgijo, ampak ker se zaveda razmer. »Na področju specializacij vlada tolikšna negotovost, da si ne upam nič reči vnaprej. Na koncu se bo vsekakor treba prilagoditi.«

Toda najprej se bo treba prilagoditi zdravstvenim potrebam prebivalcev Majiwe in okolice.