Opazili smo: Verjamete slovenskim vplivnežem?

Izmišljeni primer. Slovenka Teja je uspešna instagramerka, sledi ji več kot 20.000 oseb. Vsakodnevno objavlja sebke v provokativnih pozah in oblačilih. Vsaka objava dobi več kot 2000 všečkov, kar jo je postavilo na zemljevid slovenskih vplivnežev, posledično pa je postala zanimiva tudi za marketingarje v podjetjih, ki so v zadnjih dveh letih slišali, da lahko tudi oni jadrajo na njenem virtualnem renomeju in tem svetovnem fenomenu. Ponudili so ji sodelovanje in zdaj vsak dan objavi še fotografije pasje hrane. Psa sicer nima. Objave imajo zelo malo všečkov in tudi ni pravih odzivov. Čeprav je v svetu instagrama prepoznavna, se to ne pozna pri prometu podjetja, ki se je odločilo sodelovati z njo.

Pravzaprav se je zgodilo ravno nasprotno. Njeni sledilci so ugotovili, da promovira vsebine, ki jih doslej še ni, in ker to ni skladno z njenimi siceršnjimi objavami, so jo odsledili. Marsikdo pa je opazil, da je bila tudi večina njenih drugih objav tako ali drugače sponzoriranih − oblačila, čevlji, ličila ...

Vidimo počasi jasne obrise prihodnosti, ko bo na družbenih omrežjih znana oseba do neprepoznavnosti prikrojena v prodajni artikel? Vprašanje je retorično, saj ameriška sedanjost že pronica v slovensko.

Pred dnevi je IAB Slovenija objavil poročilo, v katerem naznanja, da se je lani (v primerjavi z letom 2012) za 192 odstotkov povečalo število pritožb na promocijske vsebine, objavljene predvsem na družbenih omrežjih facebook, twitter in instagram. Našteli so 1824 pritožb.

Potrošniki smo se gotovo naveličali klasičnega oglaševanja − televizijske oglase preskočimo, zunanjih plakatov skoraj več ne opazimo, spletnih pasic ne klikamo ali pa uporabljamo orodja, ki nam jih skrijejo. Sočasno so v oddelkih za marketing ugotovili, da ljudje bolj verjamejo vplivnežem, zato so jim, skoraj razumljivo, ponudili del pogače, ki jo imajo na voljo.

Problem nastane, ker nimamo regulative, ki bi opredeljevala takšno početje, to pa bi pomenilo, da bi morali imeti jasno zapisano, kako oznamčiti takšne vsebine. Se pa v zadnjem času o tem precej govori in piše. Ob debatah o regulaciji tega področja so na Gea Collegeu zbrali kup zanimivih odgovorov poznavalcev vplivnostnega marketinga v Sloveniji in jih objavili v zapisu o (ne)transparentnosti vplivnostnega marketinga.

Vrnimo se še nazaj k izmišljeni Teji iz uvoda: če bi transparentno komunicirala, da so ji za objavo fotografije s pasjo hrano plačali, bi verjetno doživela manjši pogrom, kot ga je sicer. Po drugi strani bi se morali tudi marketingarji zavedati, da ni vsak vplivnež primeren za promocijo vsakega izdelka. Uporabniki pa bi utegnili ohraniti več zaupanja v svet in ljudi, ko bi vedeli, da sledijo osebi, ki je načelna, in ne takšni, ki želi svoj renome unovčiti za nekaj fičnikov. Ne more biti vsakdo Kim Kardashian.