»Otroci so v našo hišo pripeljali svežo energijo!«

Stanovalce Centra starejših Notranje Gorice DEOS smo obiskali že v tednu medgeneracijskega sodelovanja, ko so jih prišli uredit mladi iz srednje frizerske šole. Zdaj pa so šli še korak dlje. Ker imajo zaposleni v Centru ob koncu počitnic precej težav z organizacijo varstva za svoje otroke, je vodstvo najmlajšim odprlo vrata in jih povabilo med stanovalce. In rodila se je zgodba o uspehu.

Ko smo jih obiskali, so bili videti vsi zadovoljni. Otroci bolj umirjeni, starejši pa precej radoživejši kot sicer. Kmalu je bilo jasno, da se jim je v DEOS Notranje Gorice posrečil primer dobre prakse, ki bi ga veljalo posnemati še v kakšni podobni ustanovi.

»Vedela sem, da morajo sodelavke z majhnimi otroki napeti kar precej moči, da v teh počitniških dneh najdejo ustrezno varstvo za svoje otroke. Ko se je pri meni oglasila 15-letna prostovoljka Taja, ki že dva meseca dela pri nas, in predlagala, da bi za nekaj dni v Centru organizirali skupne dejavnosti za te otroke in naše stanovalce, v smislu medgeneracijskega druženja, sem bila sprva skeptična, potem pa sem se o ideji pogovorila s kolegicami in te so jo toplo pozdravile. Naša delovna inštruktorica Urša Šmalc se je takoj lotila sestavljanja programa,« je pripovedovala direktorica Ana Petrič.

Skupaj na telovadbi

In zgodilo se je. Prejšnji teden je od 14 do 19 otrok, odvisno od dneva, starih od štiri do 12 let, tople domače postelje zapuščalo že zelo zelo zgodaj zjutraj. S svojimi mamami ali očeti so bili že ob 6.30 v Centru starejših. »Potem smo šli vsak svojo pot,« je pripovedoval osemletni Tijan. »Mame so šle na svoje delovno mesto, mi pa na telovadbo v delovno terapijo. Skupaj s starejšimi.«

Tajo smo ujeli, ko je pisano kolono najmlajših peljala s telovadbe. »Zelo rada imam otroke in prav zaradi tega grem jeseni v prvi letnik srednje vzgojiteljske šole v Ajdovščino,« se je pohvalila. »Razmišljala sem, kako bi jih lahko povezali s starejšimi. Ker že dva meseca prostovoljno delam z njimi, sem jih dobro spoznala in vem, kako se razveselijo, kadar jih obiščejo vnuki, pravnuki ali skupina otrok iz vrtca. Domislila sem se delavnic, strokovnjakinje so me podprle in zdaj se imamo vsi skupaj prav luštno.«

Po razgibavanju se je mladina stanovalcem doma pridružila tudi pri zajtrku. »Ugotovili smo, da imamo zelo dobro prehrano. Če so otroci, ki so ponavadi brez dlake na jeziku in zelo iskreni kritiki, pohvalili naše obroke, smo lahko zadovoljni,« je pripomnila Petričeva. »Radi bi jih poučili o tem, kaj je zdrava prehrana. Danes, na primer, so sami sestavili zdravo pico, ki jo bodo pojedli za malico. V kuhinji jim jo ravno zdaj pečejo.«

Prijetno s koristnim

Ko so bili želodčki polni, so se počitnikarji lahko spopadli v izzivih v različnih delavnicah, ki so jih vodile animatorke ali pa kar starejše stanovalke Centra. Ena jih je učila plesti, druga jim je pokazala, kako s serivetno tehniko lahko polepšajo keramične ploščice, s tretjo so gnetli glino, potem so starejše, ki se ne morejo samostojno gibati, z invalidskimi vozički, seveda v spremstvu domskih animatork in inštruktoric, odpeljali na sprehod v bližnjo naravo, žogali so se z njimi, s kredami risali po tlakovanem dvorišču pred domom in še marsikaj so otroci zaposlenih in stanovalci počeli skupaj.

»Joj, ko bi ti otroci le lahko bili dlje v naši družbi,« si je zaželela stanovalka Centra starejših, gospa Marjana Rakuša, ki si je na prsi prilepila nalepko s svojim imenom. »Zaradi otrok, da bodo vedeli, kako mi je ime,« je pojasnila. »Tako prisrčni so. Zelo se sprostijo, mi pa tudi. Ker doma niso vajeni družbe starejših, se jih bojijo. Tu pa bodo videli, kako lepo se lahko imamo skupaj. Ko sem jih učila servietne tehnike, so me mnogi presenetili, tako natančni so bili pri delu. Iz teh otrok še nekaj bo. O, ko bi le imeli več časa, jaz bi jih z veseljem naučila kakšnih pesmic pa tudi kakšno otroško igrico bi lahko naštudirali skupaj. Otroci so v naš dom prinesli veliko radosti.«

Gospa Marija Konjar se je vsak dan znova veselila razgibavanja, ker je vedela, da bo to lahko počela skupaj z mladežjo. »Tako lepo sodelujejo, da jih je veselje pogledati. Ni pa slabo, da tudi nas, starejše, vidijo, kako se moramo potruditi za vsak gib. No, pa tudi za nas je dobro, da so tu, ker malo oživimo. Sicer pa so zelo mirni, gotovo zato, ker so jim pripravili celo vrsto zaposlitev. Upam, da nam bo vodstvo še kdaj pripravilo takšno druženje,« je pripomnila Konjarjeva, gospa Marija Osredkar pa je dodala: »Lepo je opazovati to živahnost, saj veste, naši gibi so že malo bolj okorni. Otroci so izredno disciplinirani. Vse ubogajo, kar se jim reče. Ko jim je bilo rečeno, naj se razgibajo, so migali »do fula«. Tudi mi se potem potrudimo, kolikor se le moremo. Veste, naša ura je neskončna in veseli smo vsake takšne popestritve. Otroci so v hišo pripeljali precej sveže energije.«

Tudi Ileana Kopčavar je bila navdušena: »Tudi sama imam vnuke in pravnuke, zato se prijetno počutim, ko tu po hodnikih gledam otroke. Zelo prijetni so. Mirni, vzgojeni. Ko sem šla včeraj mimo mize, kjer so zajtrkovali, sem jim rekla »dober tek«, pa so mi v en glas odgovorili »hvala«. Lepo nas pozdravijo, ko se srečamo. Tudi to, da vidijo starše pri njihovem delu, se mi zdi pomembno. Prepričana sem, da se bo spoštovanje do mamic tako še povečalo.«

Zadovoljne mame

Že prvi dan, ko so otroci prišli v Center, so jih zaposleni seznanili z zlatimi pravili: »Opozorili smo jih, da se spodobi vsakega stanovalca pozdraviti, reči prosim in hvala, da morajo obvezno vprašati za dovoljenje, če se želijo za hip oddaljiti od skupine, ter da se v Centru ne kriči in ne nori. Brez težav so sprejeli pravila in se vztrajno ravnajo po njih,« je pojasnila Petričeva.

Še bolj kot stanovalci pa so s projektom druženja zadovoljne v Centru zaposlene mame. Tudi Sabina Liberšar, Tijanova mama, ki v ustanovi dela kot negovalka: »O, da bi to le ostalo v praksi in se še razširilo. Zame je to izvrstna rešitev, saj ne vem, kako bi sicer lahko poskrbela za svoje šoloobvezne otroke. Tu je v varnem okolju, še pomembnejše pa se mi zdi, da se otroci naučijo spoštovanja do starejših, spoznajo različne poklice in se naučijo ceniti tudi naše delo. Sin je prezadovoljen, ker lahko prihaja sem z menoj. Vsak dan poslušam njegove vtise, s ponosom mi pripoveduje, kako je nekoga pomagal peljati do sobe in podobno. Super je.«

Z njo se je strinjala tudi kuharica Urša Tanja Šraj, ki jo je te dni v službo vsako jutro spremljala tudi 11-letna hči Hana. »Precej bolj sem sproščena pri delu, ker vem, da je otrok na varnem, Hana pa zelo uživa v različnih delavnicah. Ko se popoldne peljeva domov, mi pove, kaj vse ji je zaupala katera od stanovalk. Potem pa že komaj čaka naslednje jutro, ko bo spet lahko prišla,« je dodala Šrajeva.

Disciplinirano živahni

In kaj pravijo otroci? Najmlajši, štiriletni Filip, nas je odpravil na kratko. »Najboljše je, da bomo zdajle jedli pico,« je rekel in stekel za skupino. Sestrici Anastazija in Tijana pa sta bili bolj zgovorni. »Od Snežane sva. Medicinska sestra je,« je pojasnila devetletna Anastazija, dobro leto mlajša Tijana pa je dodala: »Tudi najina babi dela tu. V kuhinji. Ampak danes je v popoldanski izmeni, zato jo bom obiskala, ko bo prišla.« Obema je na posebnih počitnicah v Centru za starejše zelo všeč. »Starejši nam razlagajo, kako je bilo včasih in kako je zdaj. Take zgodbice je fino poslušati. Zdaj se bo kmalu začela šola, ampak midve bi raje ostali kar tukaj,« se je odrezala Tijana.

Doroteja ni hotela zaostajati za novima prijateljicama. »Jaz sem pa Draganova,« se je pohvalila. »On tukaj kuha, ampak zdaj ga ni, šele popoldne pride, zato sem danes prišla z mamico, ki dela v recepciji. Komaj čakam, da se bomo popoldne zunaj obmetavali z vodnimi baloni. No, vsaj obljubili so nam, da bo tako, če bomo pridni. Celo dodatno majico sem prinesla s seboj.« Še Melisa se nam je pridružila pri klepetu. »Tudi jaz imam s seboj rezervna oblačila. Drugače sem pa od Roka. On tu popravlja, če se kaj pokvari. Tudi po perilo gre, ko je oprano. Zdi se mi, da ima pomembno delo,« se je postavila.

Zaradi velikega uspeha s poletnimi počitnicami v Notranjih Goricah že razmišljajo o organizaciji krompirjevih počitnic. Pravijo, da bodo za otroke zaposlenih takrat pripravili več poučnih vsebin, kot so, denimo, začetni tečaj angleščine, osvežitev šolske snovi iz slovenskega jezika, matematike in še kaj. »V ustanovi imamo dovolj sposobnega in zagnanega kadra. Iz izkušenj lahko povem, da mlada kri k nam prinese toliko svežine, energije in volje, da so vsi pripravljeni pomagati. Če vsak prispeva le majhen dodaten del, smo vsi zadovoljni. Zaposleni, njihovi otroci, najbolj pa naši stanovalci, saj jim najmlajši prijetno popestrijo domsko življenje,« je za konec poudarila direktorica Centra starejših Notranje Gorice DEOS, Ana Petrič.