V gore gremo mi z otroki, ne oni z nami

Pika in Gaber v hribe hodita s starši, Zalo in Žigo s sabo vzame njun stric Peter, Minca in Maj pa se tja podajata s planinskim krožkom. Vseh šest je zdaj pripravljenih, da radovedne začetne hribolazce popeljejo po različnih vidikih tega naravnega bogastva: od tega, kaj pospraviti v nahrbtnik in kako si izdelati košarico za nabiranje borovnic ob poti, do spoznavanja različnih markacij, za v gore primernega vremena in ravnanja z odpadki pa vse do razmisleka o lastnem počutju na izletih in srečanja z gorskimi škrati.

Planinski zabavnik oziroma nekakšen zabaven delovni zvezek Planinske zveze Slovenije (PZS), ki so ga ustvarile Urška Stritar, Karmen Usar, Natalija Marovt in Mojca Stritar Kučuk, obsega 44 nalog različnih tipov in treh težavnostnih stopenj; od zgolj slikovnih do takšnih, ki zahtevajo več branja in pisanja. Opremljene so z duhovitimi ilustracijami Petre Grmek, fotografijami ter izjavami učene sovice, ki trosi vzgojne komentarje, dodatne zanimivosti, rešitve in opombe tudi za odrasle. Toda kot poudarja Urška Stritar, ki je z možem Andrejem Stritarjem orala ledino na področju družinskih planinskih vodnikov v Sloveniji (Z otroki v gore, Sidarta, 1998), Planinski zabavnik zares zaživi šele v dialogu otroka in odraslega, torej bolj izkušenega planinca.

V gore gremo mi z otroki

Urška Stritar, vzgojiteljica in socialna pedagoginja po izobrazbi, ki je polovico kariere delala v vrtcu, polovico pa na Zavodu za šolstvu kot svetovalka za predšolsko vzgojo, se s tem, kako se z otroki podati v hribe, poglobljeno ukvarja že od polovice 90 let. S tem se je dodobra spoznala tudi kot mama (in zdaj kot babica), saj so bili družinski izleti v gore stalnica tudi po rojstvu hčere Mojce, zdaj urednice Planinske založbe PZS, in sina Roka. Ko je nasvete začela prelivati na papir, se je zavedla, da znano reklo o tem, da mora vsak Slovenec vsaj enkrat na Triglav, nosi močno simboliko in je zelo globoko zasidrano v našo kolektivno zavest, tudi najmlajših. Toda za osvojitev najvišjega slovenskega vrha je treba premagati (vsaj) 1800 metrov nadmorske višine in biti ustrezno opremljen, predvsem pa fizično in psihično dobro pripravljen.

Dobra pripravljenost in motivacija pa veljata tudi za napore proti nižjim vrhom. Zato je staršem, vzgojiteljem in učiteljem poskušala približati predvsem pogled na otroka, ki ga najbolje opisuje izjava znanega alpinista, gorskega reševalca in pediatra Franceta Malešiča, da »v gore ne gredo otroci z nami, ampak mi z njimi«. To pomeni, da morajo starši pred svoje ambicije postaviti zmožnosti, potrebe in zanimanja otroka ter znati ločiti, kdaj se na poti upravičeno pritožuje, kdaj pa zgolj zato, ker bi mu bilo udobneje sedeti doma pred televizijo ali se igrati. Po njenih opažanjih o hribih in gorah prepogosto gojimo romantično podobo hribov, kakšna vabi z razglednic, v resnici pa je gora vsakokrat drugačna; od tega, da se koplje v soncu, do tega, da je ni videti iz megle, na njej nam je lahko vroče ali nas zelo zebe ..., zato otrokom na izletih ni vedno prijetno. A s premagovanjem težav ob pomoči odraslih pridobivajo tudi pozitivne lastnosti in izkušnje; krepijo vzdržljivost, utrjujejo zaupanje vase in potrjujejo lastne sposobnosti pri premagovanjem težav, še dodaja. Mlajši otroci tudi ne bodo tako kot odrasli vzdihovali ob pogledih na gorske vršace in druge naravne lepote, ampak bodo veselje nad zaužitim izkazovali s poskakovanjem, vriskanjem ali tekanjem v krogih.

Izleti v hribe za družino pomenijo skupno preživljanje prostega časa v neokrnjeni naravi, četudi je pred odhodom od doma običajno pravi ogenj v strehi. Ker so priprave na izlet precej naporne, otroci pa se običajno tudi nenehno pritožujejo po poti, se mnoge mame odločijo, da bodo raje ostale doma. Prosti dan tako izkoristijo za gospodinjska opravila, otroci se zabavajo po svoje, možje pa se v hribe namesto z družino odpravijo s prijatelji. »Mama ima zato pri izletih v hribe odločilno vlogo in to, da se odloči ostati doma, ni vedno dobra rešitev. Če se to spremeni v navado, potem je družina prikrajšana za skupno preživljanje prostega časa v naravi in prednosti, ki jih prinaša; prelepa narava je pravi poligon za razgibavanje, sproščanje in učenje v vseh letnih časih, utrjujejo se medsebojne vezi, krepijo mišice in bistrijo glave. In z izleta se kljub slabemu začetku nihče ne vrne slabe volje,« poudarja sogovornica. Pri izletu z vrtcem ali šolo oziroma s planinskim krožkom pa so v ospredju drugi cilji, ki jih zasledujejo v okviru vrtčevskega oziroma šolskega kurikuluma.

Namenjeno samo njim

Ne glede na to, kako se otroci podajajo v gore in koliko izkušenj so že nabrali, so na PZS prepoznali potrebo, da bi tudi najmlajši planinci v roke lahko dobili nekaj, kar bi bilo namenjeno samo njim. Vsaka od avtoric je prispevala svoj nabor idej in nalog, med tehtanjem ciljev pa so se izluščila tudi vsebinska poglavja, ki na hudomušen in igriv način obsegajo tako nasvete, kaj vzeti v gore, kako se obleči in ob kakšnem vremenu se tja podati, kot tudi spoznavanje orientacijskih veščin, oznak in poti, gorskega živalstva in rastlinstva ter napotkov, česa v gorah ne smeš početi, kam z odpadki, kako ravnati ob nesrečah. Zadnji dels e dotakne posebnosti gorskih koč pa tudi, v katerih športih je mogoče uživati v gorah, kakšne gospodarske panoge so se tu razvile ... Med vsem tem se tu in tam skriva kakšna resnična zgodba, kakršna je predstavljena pod naslovom Nesreča nikoli ne počiva. Zgodba o Minčini in Majevi teti Urši, ki si je na turni smuki na Kredarici poškodovala nogo in s pomočjo helikopterja pristala na zdravljenju v bolnišnici, je resnična nesreča sogovornice Urške Stritar. Ob tej se otroci med drugim naučijo številke reševalcev 112, ki jo je treba poklicati ob nesreči v gorah.

Več pravilnih odgovorov

Na zadnjih straneh zabavnika so sicer zapisane rešitve, vendar je treba otrokove odgovore sprejeti bolj odprte glave, saj če, denimo, za otrokov najljubši hrib velja tisti, na katerem dobi presto, je pravilen tudi ta. Za eno od motivacij za lažje premagovanje naporov po poti zlasti predšolskih otrok, katerih doživljanje sveta je zelo tesno prepleteno z domišljijo, pa predlaga, denimo, iskanje kakšnega sladkega skritega zaklada, ki mu ga kje na vrhu pusti gorski škrat. Ta naj bo vselej pozitiven lik, ki ga otrok ne doživlja s strahom. Tudi Planinski zabavnik naj ne bo mašilo ali rešilna bilka, ko si starši zaradi obveznosti ne zmorejo utrgati skupnih trenutkov z najmlajšim članom. Ta namreč ob reševanju nalog potrebuje spodbudo, dodatne informacije in potrditev, da zapisano res velja. O primernih trenutkih za zabavnik Urška Stritar odgovori, naj bo to takrat, ko si otrok želi; med preganjanjem dolgočasja ali ob slabem vremenu med počitnikovanjem v hribih ali dolinah ter na planinskih taborih, v planinskih krožkih, pred (šolskimi ali vrtčevskimi) izleti ali po njih ...

Avtorice že razmišljajo o drugem delu, ki bi bil namenjen najstnikom. Ti se v nekem trenutku prelevijo v zelo zagnane planince, saj v ospredje pride lastno dokazovanje, merjenje moči in vzdržljivosti s starši in sorojenci, na poti do odraslosti pa imajo tudi vse bolj odprte oči za uživanje v naravnih lepotah. Zanje je prihranjena ljubezenska zgodba, ki se je porodila že med ustvarjanjem aktualnega zabavnika, a ker je ta namenjen otrokom med 4. in 9. letom starosti, je iz njega izpadla.