Tiskane izdaje
Goriški nadškof, kardinal Jakob Missia, je o njem že pred več kot sto leti zapisal, da je enkratno umetniško delo. Tu so angeli, apostoli, množica svetnikov in drugih ljudi, a glavni motiv je Jezus na križu.
»Po njem se celota, cerkev in hrib, imenuje: Sveti Križ. Ljudje pravijo, da je bil prvotni Kristus tako lep, da so ti prišle solze v oči, ko si ga gledal. Ne vemo, kje je končal. Toda tudi sedanja podoba Križanega je dobra, umirjena in impozantna,« trdi upokojeni koprski škof Metod Pirih.
Da bi Sveti Križ spoznali, se morate odpraviti v Goriška brda, v Kojsko. Kraj je bil prvič omenjen že leta 1086, nad njim kraljuje podružnična romarska cerkvica na Taboru, ki ima nenavaden zvonik. Bolj kot na cerkveni stolp namreč spominja na majhno utrdbo. Končuje se s cinami, ki so značilne za Brda, in se ponaša z zakladi izjemne umetniške vrednosti. Do cerkve vodijo postaje kapelic križevega pota, ki popolnoma zaživijo ob procesiji na dan Sv. Križa, ko v niše postavijo tudi slike, ki jih sicer hranijo v cerkvi.
Tu se je ustavil celo Pij VI.
Čeprav bi naključnega obiskovalca v notranjosti lahko upravičeno premamil sijaj dveh baročnih stranskih oltarjev in fresk na stenah, je pravi biser glavni gotski krilni oltar iz leta 1515. Veliki oltar, edini in največji skoraj popolnoma ohranjen gotski krilni oltar v Sloveniji, je sad beljaške rezbarske delavnice. Sestavljen je iz treh delov gotske rezbarije, ki v reliefih predstavljajo križanje in motive Kristusovega trpljenja. Originalno razpelo se je izgubilo, več gotskih stolpičev in kipcev je izginilo, ko je bil zaradi varnosti med prvo svetovno vojno celotni oltar prenesen v Firence.
Na griču, kjer je Sveti Križ, je prvotno stal Tabor s štirimi trdnjavskimi stolpi, ki so ga zgradili v času turških vpadov v 16. stoletju. Vzdržal je do francoske okupacije, ko so bili požgani in uničeni trije stolpi. Četrti je danes cerkveni zvonik. Pri Svetem Križu je bila tudi plošča na mestu, od koder je italijanski kralj opazoval najbližji odsek soške fronte. Zdaj je v Goriškem muzeju. Leta 1594 je bil zgrajen spodnji kojščanski grad, ki mu je pripadalo nižje sodstvo. Bil je last Coroninijev, pozneje Attemsov, že pred drugo svetovno vojno pa domačih rodbin Kumarjev in Pittamicev. Grofje Coronini, ki so prebivali v močno okrnjenem kojščanskem gradu, so temu kraju dali poseben pečat, kar se vidi po številnih napisnih ploščah in kamnitih grbih.
Ena od njih priča, da se je na poti iz Rima na Dunaj tu ustavil celo papež Pij VI. Na eni od hiš je vgrajen napis z letnico 1788, kar naj bi bil dokaz, da se je v Kojskem delila sodna pravica. Tudi župna cerkev Marijinega vnebovzetja skriva pridih gotike. Baročni del je spretno prizidan mali gotski cerkvici, ki je danes zakristija. Za oltarjem se skriva vzidana kustodija v beneškem slogu iz leta 1492. Letnica odpira veliko vprašanj, saj je bil baročni del cerkve sezidan šele v 18. stoletju. V cerkvi pogled pritegnejo štiri dragocene slike, ki so dar grofa Coroninija in so po novejših študijah delo slikarja De Vita. Pročelje farovža pa krasi sončna ura, delo nekdanjega kojščanskega duhovnika Edka Ferjančiča.
Toda vrnimo se k cerkvici Svetega Križa – ustno izročilo govori celo o Svetem Križu na jezeru, saj so pod hribom številni studenci: ta je bila sezidana okoli leta 1500. Dobrih petnajst let po njeni gradnji je v beljaški rezbarski delavnici nastal glavni gotski krilni oltar, ki velja za enega najstarejših gotskih oltarjev na Slovenskem pa tudi v Evropi. Domačin Miloš Kumar vam bo o njem vedel povedati marsikaj zanimivega.
»Z umetnostnozgodovinskega stališča je to oltar izjemne vrednosti, poleg tega je na svojem področju pravi lepotec. S čim obiskovalce najbolj presune? Največkrat se zgodi, da se ljudje od blizu in daleč, tudi umetnostni zgodovinarji, predenj usedejo za kakšno uro in opazujejo detajle, ki jih mi sploh ne poznamo. Za ene je enkraten centralni prizor, ki prikazuje križanje in skupino žalujočih z Marijo na čelu, druge presune Marijin izraz telesa, ki se trga od žalosti, spet tretje vojaki na desni strani. Krila oltarja pa nosijo izpoved krščanske legende, ki jo upodabljajo umetniki po vsem svetu, zmeraj v štirih figuricah oziroma štirih slikah. Vsak mojster to resda upodobi na svoj način, toda izpovednost je vedno ista. Tudi to je zanimivost tega oltarja,« poudari Kumar. Izrezljani leseni oltar Sv. Križa se je svoje čase po njegovih besedah lahko pohvalil tudi s štirimi izredno zanimivimi gotskimi kipi, visokimi med šestdeset in sedemdeset centimetri. »Leta 1987 so jih pokradli, ostal je samo še eden. Sicer pa krilni oltar pomeni, da imamo opraviti z zaprtim oltarjem. Ko ga odpremo, imamo znotraj spet drugo sliko. Oltar je kot nekakšna knjiga, ki je na obeh straneh potiskana,« sogovornik njegove posebnosti kar niza.
Veliko je še neraziskanega
Letos so se v Kojskem s številnimi dogodki spomnili 500-letnice oltarja, o katerem pa je vseeno še veliko neraziskanega, kar priznavata tako Miloš Kumar kot predsednik tukajšnje vaške skupnosti Vasilij Vendramin. »Vemo pa, kdaj je bil oltar narejen, in vemo, da ga je v prvi svetovni vojni odstranila italijanska vojska, ki se je bala, da bi se poškodoval, saj je bila tu bližina soške fronte. Takrat so ga odpeljali v Firence, kjer je bil tudi prvič restavriran. Pred 25 leti, ko so v cerkvico vlomili in oltar poškodovali, so ga na restavriranje odpeljali v Ljubljano. Bil pa je tudi na briški razstavi gotike. Torej lahko rečemo, da je oltar potoval zadnjih sto let, prej naj bi bil bolj ali manj na istem mestu. Seveda bi o njem najbrž lahko izbrskali še kakšno skrivnost, zagotovo pa je pravi biserček. Tudi za turiste, ki jih je tu čedalje več. Največ je seveda Slovencev, prihajajo pa celo iz Izraela, Avstrije in Francije. Sem je pot zanesla celo profesorja z münchenske univerze, ki je o tem oltarju vedel več kot mi vsi, čeprav ga še nikoli prej ni videl,« pove Kumar. Počastitev pomembne obletnice, na katero so se v Kojskem pripravljali kar leto dni, je po besedah briškega župana Franca Mužiča brez najmanjšega dvoma popestrila turistično ponudbo Brd, k ureditvi okolice cerkvice pa so svoje pristavili tudi v občinski upravi. »Ne nazadnje: kdor obišče cerkvico Svetega Križa, ostane presunjen od razgleda, ki se mu razgrne pred očmi,« je prepričan župan Mužič.
Oltar in okolica cerkvice sta povsem ob praznovanju jubileja očarala tudi podžupanjo občine Beljak dr. Petro Oberrauner, ki jo je presenetilo predvsem dejstvo, da so bili Brici in Beljačani v stikih že pred več kot petsto leti. In simpatije so očitno ostale vse do danes, saj so Brda po njenih besedah med beljaškimi kolesarji nadvse priljubljena.
