»Plačaš dolar ali dva, pa ti pošljejo kramo vseh vrst«

Cariniki so lani zasegli kar 3.188.323 kosov ponaredkov, med njimi največ oblačil, ur in viagre, le nekaj odstotkov tega pa ni šlo v uničenje.

Thu, 03.03.2016, 10:00

Vsak dan se na svetovnem spletu pojavljajo nove prodajne strani, ki kupcem ponujajo poceni izdelke domnevnih vrhunskih blagovnih znamk. Načeloma zanje zahtevajo bistveno nižje plačilo, kot bi ga morali poravnati za original. Tudi mnoge Slovence premami ponudba, po spletu kupujejo vse mogoče, a takšen nakup se lahko hudo zaplete.

Največ naročenega blaga ponudniki posameznikom pošljejo po pošti, večje količine, ki jih v tujini navadno naročajo preprodajalci, pa v velikih zabojnikih pridejo v luko Koper. Večina ponaredkov prispe iz Kitajske in Hongkonga, nekaj tudi iz Singapurja in Indije. Blago, ki prispe v koprsko pristanišče, je večinoma namenjeno prejemnikom v drugih državah EU, denimo na Češko, Madžarsko, v Avstrijo in na Hrvaško, nekaj pa je naslovljenega tudi na slovenske trgovce.

Izdelke, pri katerih obstaja utemeljen sum, da so ponaredki, slovenska carinska služba s posebno odločbo začasno zadrži in uvede postopek preverjanja, nekaj takšnega blaga pa na koncu potuje na uničenje v posebne mline. Na Finančni upravi RS nam so nam povedali, da so naši cariniki lani v 2669 primerih odkrili in začasno zadržali kar 3.188.323 kosov ponarejenega blaga, njegovo vrednost pa ocenjujemo na 28.914.338 evrov. Med zasežki je bilo največ obutve in oblačil, modnih dodatkov ter kozmetike.

Marko Bolta s Finančne uprave je poudaril, da preverjajo le tiste pošiljke, ki prihajajo iz tretjih držav: »Naši uslužbenci pošiljke obravnavajo na podlagi analize tveganja za ponaredke, dokumentacije in neposrednega fizičnega pregleda blaga.« Carinski inšpektor Tomaž Gradišek ga je dopolnil: »Pred začasnim zadržanjem ne ugotavljamo, ali je blago v resnici ponarejeno ali ne, dovolj je že sum, da bi se s predmeti v pošiljki lahko kršile pravice intelektualne lastnine. Pozorni smo na posebne indice. Če, denimo, na velikem paketu piše, da je v njem darilo v vrednosti pet dolarjev, je to vsekakor sumljivo. Ali pa, na primer, če na poštni deklaraciji piše, da nekdo iz tretje države v paketu pošilja dokumente, že če pretreseš paket, pa čutiš, da so v njem predmeti. V takšnih primerih carinik posumi, da s pošiljko nekaj ni v redu, in odredi, da bo šla na pregled. Potem jo poštni uslužbenec v navzočnosti našega predstavnika odpre.«

Pisana paleta ponaredkov

V logističnem centru Pošte Slovenije na ljubljanskem Viču smo se na lastne oči prepričali, da je med zadržanimi predmeti veliko hlač iz džinsa, športnih copatov, raznih majic, torbic, šalov, očal, ur, celo tablet, največ je tistih, ki naj bi zdravile erektilne motnje, precej je preparatov za hujšanje, cigaret in še bi lahko naštevali. Med ponarejenimi blagovnimi znamkami so najpogosteje Nike, Adidas, All Star, Michael Kors, Louis Vuitton, parfumi Dolce & Gabanna, Lancome in Christian Dior.

Cariniki imajo vsak dan polne roke dela, čeprav gredo na pošti skozi njihovo kolesje le pošiljke, katerih deklarirana vrednost presega 22 evrov. »Kljub vsemu je treba vsak dan pregledati kar po štiri, pet palet sumljivih pošiljk iz tujine. Ko se bližamo novemu letu, pa je tega še več. Takrat imamo vse prostore zatrpane,« je poudaril Bolta. »Ljudje ogromno naročajo. To je neverjetno. Plačaš dolar ali dva, pa ti pošljejo kramo vseh vrst. Zlasti otroci, ki so pač elektronska generacija, na spletu najdejo vse mogoče.«

Med sumljivimi pošiljkami na dan našega obiska so bili tudi športni copati Adidas. Če bi bili originalni, jih iz podjetja verjetno ne bi pošiljali površno zamotane v polivinil, na debelo oblepljen z lepilnim trakom, iz pošiljke pa verjetno ne bi na daleč zaudarjalo po postani gumi. Ampak ostro oko carinskega inšpektorja je našlo še druge, veliko bolj skrite ali prikrite indice, da je izdelek ponarejen. »Poglejte, na videz je izjemno podoben originalu, a če pogledamo nalepko na notranji strani jezika tega copata, preberemo, da je bil izdelan v Vietnamu, pri šifri izdelka pa so napisane same devetice, ker ponarejevalec seveda ne more poznati dejanske številke. Ta izdelek bo zdaj začasno ostal pri nas. Naročniku bomo poslali odločbo, da smo copate začasno zadržali, o tem pa bomo obvestili tudi predstavnika blagovne znamke Adidas v Sloveniji. Ta bo preveril, ali je to res ponaredek, in se odločil, ali bo s tožbo zahteval uničenje izdelka. Z uvoznikom oziroma naročnikom ponaredka se lahko dogovorita tudi drugače. Če ta presodi, da to ne bo vplivalo na ugled blagovne znamke in da se mu ne izplača vlagati tožbe, bo copate prejel na dom. Carina se ne vpleta v postopke med zastopnikom blagovne znamke in kupcem ponaredka. V primeru dogovora pri nas pač steče običajen postopek carinjenja, pošta pa poskrbi za vročitev pošiljke. Kadar se zastopnik blagovne znamke odloči za uničenje ponaredkov, praviloma prevzame tudi stroške, po zakonodaji pa lahko potem povračilo zahteva od uvoznika. V praksi so ti primeri zelo različni, statistika pa kaže, da v resnici le nekaj odstotkov zadržanih izdelkov ne gre v uničenje. Dobesedno zmeljejo jih v posebnih mlinih. To v Sloveniji opravlja nekaj pooblaščenih zasebnikov z okoljevarstvenim dovoljenjem,« je razložil Tomaž Gradišek.

Ni vsak rolex zlata ura

Čeprav se naročniki sumljivih izdelkov pogosto izgovarjajo, da so kupili kar nekaj, nikakor ne blagovne znamke, ali pa da niso posumili na ponaredek, jih to ne odvezuje krivde. »Če zna nekdo naročiti blago iz Kitajske, bi pričakovali, da se bo znal tudi ustrezno informirati, kaj je original, kaj ponaredek in kolikšna je razlika v pričakovani kupnini,« je pripomnil Gradišek. »Je pa res, da se vsak dan pojavi in tudi ugasne kar nekaj spletnih strani, informacije hitro zakrožijo po družbenih omrežjih, kjer ponujajo ponaredke po cenah, ki ne odstopajo tako drastično od vrednosti originalov. Primer: vemo, da originalna torbica Louis Vuitton stane tisoč evrov ali celo več, spletni prodajalec pa ponaredek zaračuna v višini 150 evrov. Tudi to ni malo denarja, cena bi kupca lahko zavedla, da je original. A če bi bila ta torbica res originalna, bi bila zraven račun, certifikat, embalaža bi bila drugačna. Tudi izvirnih ur znamke Rolex naročnikom gotovo ne pošiljajo v plastičnih vrečkah. Poglejte, ko to uro odpremo, vidimo, da je v njej prav tak mehanizem kot v tistih, ki jih najdemo v pralnem prašku.«

Carinski uradniki so bili nadvse presenečeni tudi, ko so v pošiljki iz Kitajske odkrili izpušni lonec, na njem pa nalepko Akrapovič. »Prav tako je bil presenečen nosilec blagovne znamke v Sloveniji, ko smo mu povedali, da se ti izdelki pojavljajo v večjih količinah. Takoj je vložil zahtevek za zaščito svoje blagovne znamke. Poglejte tole,« pokaže Gradišek na primeru. »Kdo bi na originalnem izdelku takole privaril matico na rob izpuha? Na deklaraciji piše, da je izdelek narejen iz ogljikovih vlaken, pa je navadna pločevina. Pred časom smo imeli tudi kozmodiske, ki so jih ljudje naročali iz Kitajske.«

Naval torbic Michael Kors

Cariniki so opazili, da stvari iz tujine na pošto navadno prihajajo v valovih. Tomaž Gradišek: »Lani, denimo, smo v enem samem mesecu dobili več kot 150 torbic Michael Kors. Očitno je bilo to povezano s kakšno novo ponudbo na spletu. Tudi iz Kitajske včasih kakšen teden ne pride nič, potem pa v enem dnevu pravi naval podobnih pošiljk.«

V oči padejo tudi velike količine tablet za pomoč pri erektilnih motnjah. »To je res neverjetno. Poglejte, koliko teh modrih tabletk je tu. Originalna viagra podjetja Pfizer je značilno pakirana. Na tablici so vedno le po štiri tablete, razporejene v karo vzorcu. Če dobimo primerke z desetimi, dvajsetimi tabletami ali drugače pakirane, nekatere so celo roza barve, carinik brez težav posumi, da je to ponaredek. Pri Pfizerju so zelo dosledni. Tudi pri majhnih količinah vedno zahtevajo fizično uničenje. Tablete ne gredo v mline, ampak jih uničijo po postopkih, ki sicer veljajo za zdravila,« je povedal Marko Bolta, Tomaž Gradišek pa ga je dopolnil s podatkom, da modro seksualno spodbudo Slovencem najpogosteje pošiljajo iz Indije. Tisk na zadnji strani tablice je tako droben, da ga človek brez povečevalnega stekla komaj prebere. »Veliko je tudi sumljivih pripravkov za hujšanje. Včasih najdemo kar v navadno plastično vrečko natresen prah. Brez deklaracije, nikjer ne piše, kakšna je vsebina, kakšne sestavine, ničesar ni zraven. To seveda zadržimo. Sicer pa je po slovenski zakonodaji uvoz zdravil na takšen način tako in tako prepovedan.«

Prijavi sovražni govor