Po gostilnah »šnopsajo« že od nekdaj

Ta igra s kartami ne služi več samo razvedrilu in zabavi, ampak je tudi tekmovalna disciplina s številnimi privrženci.

Mon, 15.02.2016, 15:00

Bakovci - Že v mojem otroštvu so možakarji v vaški gostilni mojega starega strica poznali in igrali samo eno igro s kartami: šnops. Nekaj zamaščenih in zguljenih kompletov kart je vedno čakalo pripravljenih za steklenimi drsnimi vratci vitrine nad Papekovim šankom. Vsak je bil zataknjen v nekakšno računalo s polkrožno zvitima žicama z lesenimi kroglicami, vtaknjenima v leseno ploščico, ki je služilo za zapisovanje rezultata. »Daj, ka ene ličijmo!« (Daj, da ene vržemo!) se je pogosto slišalo izza katere od miz v zakajeni gostilni in gostilničar Papek je pohitel k njej s kartami in s pladnjem. Dobro je vedel, da kartaši ne bodo igrali žejni.


V gostem zraku, nasičenim s cigaretnim dimom, z vonjem po brizgancih in dimom iz peči na žagovino, narejene iz pločevinastega bencinskega soda, ki je stala sredi gostilniške sobe in prijetno toplo žarela, se je med pogovori in vzkliki že malce razgretih gostov zaslišalo šelestenje kart, ki jih je mešal prvi igralec, in prve komentarje radovednežev, »kibicev«.


Moški v moji vasi so običajno igrali za runde - poraženec je plačal pijačo sebi in zmagovalcu, včasih pa tudi celemu omizju. In igro so jemali kot stvar časti. Res so, ko so izgubljali, radi omalovažujoče in opravičujoče rekli »karta je Marta, Marta je pa k...«, a vsak poraz je peklil tako, da ga je bilo treba na vsak način poskušati popraviti še tisti večer. Zato so včasih za mizo sedeli ure in ure, vzkliki so bili vedno glasnejši, vedno glasneje so udarjale roke s kartami ob mizo in nemalokrat se je vse skupaj končalo tudi s prepirom.


Oni dan je bilo vzdušje v piceriji Imperia v Bakovcih pri Murski Soboti povsem drugačno. Nekakšen nemir in pričakovanje sta bila v zraku, ko so se kartaši šnopsa z veliko zamudo zbirali v veliki gostilniški sobi in se počasi, kot da jim je vseeno in se jim nikamor ne mudi, prijavljali pri organizatorju. Nekateri so pred tem še popili pijačo pri šanku, rekli kakšno z znanci, se pozdravljali z drugimi in se šele potem prišli prijavit. Očitno je bilo, da se jih veliko med sabo pozna. »Da, kar nekaj je takšnih, ki redno hodijo na turnirje in ki so dobri kartaši. Seveda se ti poznajo med sabo,« mi je dejal Robert, ki je lastniku picerije pomagal organizirati kartaški turnir.


S skoraj dveurno zamudo se je turnir vendarle začel, čeprav je prišlo slabih trideset tekmovalcev, kar je bilo pod pričakovanji organizatorja. »Na nekatere turnirje pride tudi sedemdeset in več tekmovalcev. Če pa kakšno društvo pripravi večji turnir s privlačnimi praktičnimi nagradami, jih je lahko tudi dvakrat toliko ali še več,« me s kartaško sceno še naprej seznanja Robert. In turnirjev je v Prekmurju oziroma kar v Pomurju skozi celo zimo kar nekaj. Skoraj vsak konec tedna od konca novembra do sredine marca je kje kakšen, saj si gostilničarji tako povečujejo obisk, ljubitelji kart pa se lahko dodobra namečejo hudičevih podobic.


Bakovski turnir je bil torej eden slabše obiskanih, a nič manj napet in zanimiv. Najstarejši udeleženec, domačin Franc Ružič, jih šteje že štiriinosemdeset in je v prvih dveh krogih zmagal dvakrat zaporedoma. »Lansko leto sem na enem od turnirjev bil tudi končni zmagovalec in sem dobil praktično nagrado. Kartam že vsaj petdeset let in vedno samo šnops. Pogosto vržemo karte tudi kar tako, ko se srečamo v gostilni znanci ali prijatelji,« je dejal, dve zaporedni zmagi na začetku turnirja pa pokomentiral z besedami: » Tou se obrnej, ta ploja minej!« (To se lahko hitro obrne in ploha zmag lahko hitro mine.) Kar je napovedoval, se mu je tudi zgodilo, saj je igro izgubil že v naslednjem krogu, a ne s komerkoli, ampak z na koncu drugouvrščenim Štefanom Krauthakerjem. Da starost pri šnopsu ni ovira, ampak zaradi izkušenj in umirjenosti morda celo prednost, pa je dokazal drugi najstarejši udeleženec bakovskega turnirja Franc Plej, ki je na koncu zmagal.


Turnirji, ki jih posamezni gostilničarji po Prekmurju in Prlekiji običajno pripravljajo enkrat letno, pa niso edina oblika tekmovalnega »šnopsanja«, ampak so igralci v Prekmurju organizirani tudi v tri tekmovalne lige. Te imajo med sedem in štirinajst ekip, vse se imenujejo po svojih domačih gostilnah in vse lige imajo vsak teden redne tekme parov ekip na toliko lokacijah, kolikor parov ekip igra v posamezni ligi. Pomurska liga šnopsa se tako igra ob petkih zvečer, ravenska liga ob torkih, gorička liga pa prav tako ob petkih. »Pametneje bi bilo, če bi se vse tri lige združile in bi oblikovali skupen tekmovalni sistem, ampak za sedaj volje za to ni,« pravi organizator Robert.
Pa ne samo v Prekmurju, moji sogovorniki poznajo šnopsarske turnirje vse tja do Ptuja, tekmovanja poznajo tudi na Hrvaškem in na Madžarskem, odlično pa so organizirana v sosednji Avstriji. Šnops pod imenom marjaš igrajo tudi na Češkem, vse našteto pa potrjuje enega od redkih zgodovinskih podatkov o tej igri, ki ga je mogoče najti, da je bil namreč šnops nekoč razširjen predvsem v Nemčiji in nekdanji Avstro - Ogrski. To nam je potrdil tudi direktor in solastnik pri nas najbolj znane tovarne igralnih kart Ferdinand Piatnik in sinovi na Dunaju Dieter Strehl:» O šnopsu je znano res malo zgodovinskih dejstev, po naših podatkih je nastala v 17. stoletju, predvsem v vzhodni Avstriji je še sedaj najbolj priljubljena in razširjena igra s kartami, igra pa se s francoskimi (pri nas jim pravimo nemške) ali dvojnimi nemškimi (pri nas madžarskimi) kartami.« Koliko kart za šnops prodajo letno, nam v Piatniku niso hoteli izdati, ker je to njihova poslovna skrivnost. Tudi podatka, kakšen delež vseh prodanih igralnih kart predstavljajo karte za šnops, nam niso mogli povedati, ker lahko dvajset kart za šnops igralci vzamejo tudi iz večjih kompletov, na primer za remi in tako podatek zgolj o prodanih kompletih za šnops ne bi prikazal realne razširjenosti te igre. Dieter Strehl pa ocenjuje, da v naštetih državah najmanj polovica vseh, ki igrajo tradicionalne igre s kartami, igra prav šnops.


Menda pa ne drži domneva, navedena na slovenski Wikipediji, da se ta igra tako imenuje zato, ker da so nekoč igralci igrali za liter žganja oziroma šnopsa. »Schnappen« namreč v nemščini pomeni pobrati, na hitro vzeti kaj, zato naj bi »schnapsen«, kot igri pravijo v nemščini, pomenilo »pobiranje« , ko nekdo z višjo prevzame nižjo nasprotnikovo karto.

Povezane novice

Kartanje, šah, balinanje in politični pogovori
23. February ob 09:00
Družba fužinskih upokojencev dneve preživlja v zabavnem in sproščenem duhu ob bližnjem otroškem igrišču.
Prijavi sovražni govor