Podnebne spremembe ogrožajo kite

Vzdolž obale Južne Amerike se na tisoče kitov igrivo poganja iz valov, medtem ko potujejo proti območjem, kjer se bodo parili in kotili mladiče. Jate kitov med selitvijo so zagotovo eden najveličastnejših prizorov, ki jih ponuja narava. Vendar imajo zaradi globalnega segrevanja te živali na voljo vse manj hrane, poleg tega pa se spreminjajo tudi njihove starodavne selitvene poti.

Za turiste, ki opazujejo kite grbavce, kako se s svojimi mladiči igrajo v tropskih vodah ob obali Ekvadorja v bližini mesta Puerto Lopez, je to nepozaben prizor: kiti plavajo tik pod vodno površino, tako da so dobro vidne njihove velike plavuti, z repi udarjajo po morski gladini in brizgajo vodo iz nosnih odprtin. Podobne prizore je mogoče zaslediti ob vsej južnoameriški obali – od mesta Puerto Piramides v Argentini do kraja Caba Blanco v Peruju in Bahia Malage v Kolumbiji.

Presuhi, polni parazitov in izčrpani

A morski biologi so vse bolj zaskrbljeni. Strokovnjaki namreč že nekaj časa opozarjajo, da ti velikanski sesalci še zdaleč niso tako brezskrbni in zdravi, kakor je videti na prvi pogled. Mnogi kiti so presuhi, polni parazitov in izčrpani zaradi vse daljše poti, ki jo morajo premagati, da bi prišli do krajev, kjer se plodijo in kotijo mladiče. »Če si jih dobro ogledamo, vidimo njihove kosti. Kiti so bolni. Polni so parazitov. Kaj takšnega še pred kratkim nismo nikoli opazili,« pravi ekvadorska morska biologinja Cristina Castro, medtem ko opazuje večjo skupino kitov grbavcev, s katerimi se ukvarja že osemnajst let.

Kiti vsako leto preplavajo na tisoče kilometrov od Antarktike do ekvatorja, kjer se parijo in kotijo mladiče. Ti so ob rojstvu dolgi od tri do 4,5 metra in lahko tehtajo več kot eno tono. A voda oceanov je vse toplejša, zato so se začeli kiti seliti prej in na bolj oddaljena območja. Toplejša voda pa uničuje zaloge krila (male, rakom podobne živalice, ki so del zooplanktona), ki so glavna hrana teh velikih sesalcev. Kiti na dan pojedo po nekaj ton krila, da se okrepijo in pripravijo zaloge za dolgo potovanje.

Ker je voda v oceanih vse toplejša, to vpliva na njihovo biološko uro, ki jih tako predčasno opozarja, da je napočil čas za selitev. »Začeli so spreminjati svoje selitvene cikluse. Običajno so sem prihajali junija, zdaj pa jih opažamo že maja,« pojasnjuje Cristina Castro.

Na Antarktiki manj krila, zato manj skotenih kitov

Kiti plavajo proti severu oziroma proti ekvatorju, in to vse do Kostarike, česar prej niso počeli. V Mednarodni komisiji za kite ocenjujejo, da se je letos na njihovem paritvenem območju v Pacifiku, ki se razprostira od Peruja do Kostarike, zbralo od 8000 do 10.000 kitov grbavcev.

Roger Payne, ameriški znanstvenik, ki je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja svetu predstavil pesem kitov grbavcev, pravi, da so kiti še posebej ogroženi zaradi zakisanosti oceanov, ki jo povzroča povečanje ogljikovega dioksida v vodi. Raziskave, ki so jih 45 let izvajali v Argentini, so pokazale, da te in druge posledice podnebnih sprememb uničujejo hrano kitov. »Samice kotijo mladiče samo, kadar so ugodne razmere za njihovo prehranjevanje,« je povedal Payne. Ker je na Antarktiki vse manj krila, se je zmanjšalo število na novo skotenih kitov ob ekvatorju, poleg tega imajo mladiči zaradi pomanjkanja hrane vse manj možnosti preživetja. »Vse je povezano,« pravi Mariano Sironi, argentinski kolega ameriškega znanstvenika, ki je prav tako specialist za proučevanje teh velikih sesalcev.

Posebno skrb vzbuja novica, ki so jo objavili pred kratkim: v odmaknjenem zalivu v Patagoniji na jugu Čila so našli najmanj 337 mrtvih kitov, ki so očitno poginili zaradi izčrpanosti. V zadnjem času je to največja skupina živali, ki so poginile na enem mestu. »To je pravo znamenje apokalipse,« pravi Vreni Haussermann, ena od znanstvenic, ki so junija sodelovale v raziskavi.

Ne ve se, kaj je povzročilo smrt omenjene jate kitov, pa tudi ne, ali je morda tudi ta dogodek povezan s podnebnimi spremembami. Zaradi cikličnega segrevanja osrednjega Pacifika – tako imenovanega pojava El Nino – se razmere dodatno zaostrujejo, po svoje pa je ta pojav nekakšen znanilec prihajajoče nevarnosti, opozarjajo znanstveniki. El Nino je že povzročil razdejanje na Galapaških otokih, v tem biološko sila bogatem raju, kjer je zaradi vremenskih vplivov že poginilo 90 odstotkov morskih legvanov, 50 odstotkov morskih levov, 75 odstotkov pingvinov in skoraj vsi galapaški kožuhasti tjulnji, mlajši od treh let.

Živali trčijo ob ladje in ostanejo brez orientacije

»Na žalost bodo posledice podnebnih sprememb še veliko hujše od tistih, ki jih je povzročil El Nino,« so pred kratkim opozorili predstavniki vodstva Galapaškega naravnega parka. V parku obstaja velikanski rezervat, v katerem živijo kiti grbavci, orke, mrke pliskavke, brydovi kiti in modri kiti. Znanstveniki so še posebej zaskrbljeni zaradi modrih kitov, največjih živali na svetu, pri katerih trenutno prav nič ne kaže, da bi se njihova populacija povečevala, opozarja Barbara Galletti, vodja Centra za ohranjanje kitov v Čilu.

Poleg tega kite ogrožajo tudi različne človeške dejavnosti: zgodi se, da živali trčijo ob ladje ali pa ostanejo popolnoma brez orientacije, ker hrup, ki ga na morju povzročajo ljudje, moti njihovo medsebojno komuniciranje.

Sicer pa že od leta 1986 velja moratorij lova na kite. V tem času so te živali postale velika turistična atrakcija v številnih deželah ob njihovi poti na sever in nazaj proti Antarktiki. Njihovo preživetje je ključnega pomena za ohranjanje zdravja v svetovnih oceanih. Iztrebki kitov vsebujejo velike količine železa, s katerimi se hranijo mikroskopske alge, ki so življenjskega pomena za obstoj morske prehranjevalne verige. »To je tisto, kar ohranja pri življenju vse, kar živi v oceanih,« poudarja Roger Payne.