Tiskane izdaje
Ljudje radi rečejo, da nekdo živi kot v pravljici. Za družino Mohorko iz Krčevine pri Vurberku to stoodstotno drži. Ob svojem domu so pred 16 leti na dveh hektarjih začeli urejati pravljični gozd in mu nadeli ime Rdeča kapica. V njem je zaživela še vrsta drugih znanih pravljičnih likov. Vsako leto jih obišče več tisoč otrok. Na uro in pol dolgem sprehodu skozi gozd si slastno nahranijo domišljijo. Mi smo se na delu krožne poti pridružili vrtičkarjem iz okolice Sv. Trojice.
Radostni vrišč je vse do vhoda v pravljični gozd naznanjal, da se med mogočnimi drevesi nekaj dogaja. Kmalu se je po urejeni z belim peskom posuti gozdni potki začela spuščati kolona malčkov. Na čelu je s strumnim korakom hodila teta Pehta, ki ni prav nič grdo gledala, prav nič strahu ni vzbujala, z otroki je prešerno prepevala. Ko se je vesela druščina približala, smo male pevce vprašali, kaj jim je bilo v gozdu najbolj všeč. »Volkec, ja, volk, seveda, no pa malo tudi lovec, kozice, osliček pa Kekec, tudi sladka hiška Janka in Metke, ne, meni pa je bila najbolj všeč Trnjulčica, Muca Copatarica je bila še boljša, najboljši pa Bedanec ... Tudi živali smo videli, žive kozice, oslička ...« se je vsulo iz vseh malih grl hkrati. Vzgojiteljice so morale poseči vmes, da so se umirili od pripovedovalne vneme, a iz odziva se je dalo razbrati, da jim je bilo kar vse všeč. Vsakemu nekaj. Celo triletniki, ki še dobro govoriti ne znajo, so se odločno borili za svojega pravljičnega favorita.
Fotografije: Tadej Regent
Skupaj smo se spustili po zadnjem delu Mohorkove grabe, kot Štajerci rečejo gozdni grapi. Na koncu so otroci utrujeni posedli po pisanih lesenih gobicah in še enkrat na ves glas zapeli s Pehto, potem pa so si privoščili zasluženo malico. Tokrat so prepevali o jeseni. Avtobus jih je nato odpeljal nazaj v vrtec, kjer se jim je po pravljičnem doživetju opoldanski počitek gotovo zelo prilegel.Tudi teti Pehti so med sprehodom po svežem gozdnem zraku pordela lička. Ko je odložila košaro z zelišči in snela slamnat klobuček, se je prelevila v gospo Marijo Mohorko, direktorico Pravljičnega gozda Rdeča kapica. »Uh, kar naporno je bilo,« je priznala. »Otroci so bili zelo radovedni, ves čas so komentirali, postavljali vrsto vprašanj. Čeprav so z njimi vzgojiteljice, mora vodnik ves čas paziti, da ne bi komu zdrsnilo po potkah. Ko se vživijo v pravljice, zlasti najmlajši lahko pozabijo na varnost. Nekateri so kar hiperaktivni. Prav vidi se, kateri živijo v bloku, nekateri niti hoditi ne znajo po gozdu. No, saj zato smo pa ob njih odrasli, kajne.«
Od smetišča do pravljice
Že v tistem času so se med počitnicami vsako leto vračali domov in ob njihovi vikend hišici je začela počasi nastajati dežela pravljičnih likov. »Z ženo sva se odločila, da bova tudi v Slovenijo pripeljala možnost tovrstne sprostitve za otroke. Takrat je bilo pri nas to nekaj novega, kasneje sta zrasla še dva podobna pravljična gozda. Vsi so naju čudno gledali in se spraševali, ali sva sploh pri pravi, ko sva jim predstavljala projekt in želela urediti papirje. Neki uradnik na občini Ptuj me je začudeno vprašal: 'Ja kako bosta pa to delala v gozdu?' pa sem mu rekel: 'V koruzi bi bilo to malo težje,' ha ha ha.«
Mohorkova sta hodila po Halozah in Slovenskih goricah ter iskala primerno lokacijo. Rudi: »Na koncu sva si rekla: 'Kaj pa iščeva okrog, če imava primerno parcelo pred nosom.' V petih, šestih letih smo tako od kmetov počasi pokupili okoliška zemljišča. Tu je bilo grozno,« se začetkov spominja Rudi, »pravo lokalno smetišče. Črno, seveda. Ker po grabi teče hudournik, zaradi količine smeti ga sprva sploh nisva videla, je sem v dolino nesnago prinašalo še iz dveh sosednjih vasi. Tudi zaraščeno je bilo vse. Neprehodno. Ampak naju z ženo to ni ustavilo. Začela sva čistiti. Z žago, krampom in lopato. Sin nama je že od malega pomagal. Ko sva uredila en delček terena, se nama je spontano utrnila ideja, katero pravljico, kakšno hiško, bi lahko tam postavila. Šla sva naprej in na enak način je zrasla nova. Kamenje sva z avtomobilsko prikolico vozila od daleč, celo iz Zavrča. Če je kje, na primer, rasla visoka trava, ki nama je bila všeč, sva jo šla izkopat in jo presadila v naš gozd. Najprej sva ga hotela poimenovati kar Bačkovci, tako kot se je ta predel imenoval včasih, potem pa so prijatelji rekli: 'Dajta no, saj sta vse sama naredila, naj bo Mohorkova graba.' In tako je ostalo. Za Rdečo kapico pa smo se odločili, ker je bil naš Tomaž v otroštvu zelo navdušen nad njo, še bolj pa nad volkom ... Potke, pravljične hiške so narejene iz popolnoma naravnih materialov, like v pravljičnih prizorih smo vse naredili sami, z lastnimi rokami, nobenega mojstra nismo najeli.«
Ne za zaslužek, za veselje
Družina Mohorko se sicer preživlja s poučevanjem v Decimi, lastni glasbeni šoli, ki so jo odprli na Ptuju, pravljični gozd pa je bolj kot dopolnilna dejavnost, zanje pomemben kot prostor za sprostitev in užitek. »Sprva smo res izpadli čudaki, ljudje so se spraševali: 'Kaj se ti gredo, neke pravljice?' Potem ko smo ob vznožju gozda postavili oder, nanj pripeljali pevske zbore, otroci iz naše glasbene šole so imeli tu letne koncerte, ob božiču smo vsako leto pripravili prijetno prireditev in žive jaslice, so ljudje na nas začeli gledati drugače. Na vsakem koncertu nas obišče do 2000 ljudi,« se je pohvalila Marija. »Nikoli nismo razmišljali, da bi s tem na veliko služili, vse se je razvijalo sproščeno, po naravni poti. V pravljicah sem zase našla lik tete Pehte, Tomaž je volk, Rudi pa se pri vlogah, za zdaj, raje še drži nazaj, a je rekel, da bo nekoč Kosobrin,« je zabadljivo dodala, Rudi pa: »Jaz pač raje vzamem kramp v roke.«
Preveč preprosto bi bilo, če bi pravljični svet le postavili, ves čas ga je treba vzdrževati. »Zdaj nas obišče ogromno otrok, iz šol in vrtcev jih vozijo, niti družine niso nobena izjema. Zlasti za konec tedna jih je veliko. Vsak dan je treba že pred prihodom obiskovalcev pregledati, ali je vse v redu, treba je popraviti kakšno potko, vseh je več kot za kilometer, popraviti zaščitno ograjo, posamezne dele lesa je treba zamenjati vsako leto, zdaj, jeseni, je treba vsak dan razpihati listje. Včasih se pošalim in rečem: 'Kakšno pa je življenje v pravljici? Eno samo garanje.' Kar smo zgradili, moramo vzdrževati. A ni težav, saj imamo vsi veselje s tem,« je pripomnil Rudi.
