Tiskane izdaje
Prepoznam te po znaku na jadru, pravi star pregovor domačinov iz Romagne. Prav po jadrih so Pirančani spoznali pomorske goste že sredi Tržaškega zaliva. Sedem starih lesenjač je v soboto priplulo do Punte. Dobri dve uri so jadrali iz Gradeža, iz Cesenatica do Gradeža pa prejšnje dni skoraj 20 ur.
»V kraju Bellaria je 3000 prebivalcev in 115 ladij, vsaka jadrnica je imela svoja jadra. Naša je imela črno in rdečo kljukico. Sorodniki so čakali mornarje na pomolu in že od daleč so lahko vedeli, kdo se vrača z morja,« nam kasneje, ko se na pomolu okoli lesenih lepotic gnete radovednežev, pripoveduje Stefano Boari, kapitan Teresine. Ta je kakšnih devet metrov dolg bragoc v lasti občine Bellaria, barko pa upravljajo pomorski zanesenjaki. Boari je zrastel na čolnu in zdaj starim jadrnicam kroji in izdeluje jadra. »Stanejo kakšnih 3000 evrov, trajajo pa približno deset let, tudi manj ali več, odvisno od vzdrževanja. Jadra so iz močnega bombaža, ki ga barvamo z barvili iz mineralnih oksidov in potem barve utrdimo na blagu z morsko vodo. Sol je odlična za takšne posege, za jadra je najbolje, da se pogosto zračijo.«
Muzej kot zgled
Detajli so pritegnili mnoge poglede. Foto: Blaz Samec/Delo
Pomorski muzej iz Cesenatica že nekaj let zelo dobro sodeluje s Pomorskim muzejem Piran in obisk sedmih lesenjač je le pika na i številnim pobudam in mreženjem med muzeji, povezanimi v Forum sredozemskih pomorskih muzejev. Gnola je med drugim avtor razstave o piratih, ki jo še gosti piranski muzej. »Plavajoči muzej iz Cesenatica smo v Piran povabili kot enega od desetih posebno nagrajenih italijanskih muzejev, ki izstopa kot primer dobre prakse. Nagrajen je zato, ker mu je uspelo povezati lastnike bark, ribiče, turizem, kulturo in občino. V občini so se strateško odločili oživiti stari del mesta in del pristanišča nameniti samo lesenjačam. To je zdaj največja atrakcija Cesenatica in zvečer se ob pristaniškem kanalu tare ljudi. Muzej je glavni koordinator in organizator vrste dogodkov, povezuje številne dejavnike. Ribiči na pomolu ob večerih pripravljajo kulinarične in tradicionalne kuharske podrobnosti,« pojasnjuje direktor piranskega muzeja Franco Juri. Cesenatico ni osamljen primer.
»Tudi na vzhodni obali Jadrana je vse več podobnih pobud, denimo v Rovinju, Moščenici, v Betini na Murterju. Cesenatico je postal model in zdelo se mi je prav opozoriti nanj. Za takšne projekte bi morali znati najti denar. Lahko bi jih vključili v evropske projekte in programe financiranja. Mislim, da so v Piranu tej možnosti posvetili premalo pozornosti,« je dejal Juri, ki hkrati ni pozabil, koliko težav so imeli (in jih imajo še zmeraj) z vzdrževanjem ene same zgodovinske jadrnice, Galeba, nekdaj last baletnikov Pie in Pina Mlakarja.
Mornarji istih kultur
V oldtajmerski posadki je bil tudi 82-letni prebivalec Riminija Giovanni Ruzzier, ki je bil do leta 1951 Pirančan. Na pomolu je po naključju srečal 89-letnega Sergia Perentina, enega od redkih, ki od rojstva živi v mestu. Čeprav sta v mladosti živela oba na Punti, se nista poznala. »K svojemu imenu moram dodati vzdevek, da sem Gianni Piastra. Moj nono je bil pomorščak, moj oče, ki je doživel skoraj 100 let, prav tako in jaz tudi. Ker imam starše in stare starše pokopane na piranskem pokopališču, sem najmanj tri- ali štirikrat na leto tukaj. Pristan je bil do polovice prejšnjega stoletja poln velikih lesenih bark, predvsem velikih trabakol, od 20 do 25 metrov dolgih, s katerimi so Pirančani prevažali vse vrste tovora po severnem Jadranu. In ob praznikih so bile vse te velike barkače privezane (tudi v dveh vrstah) v mandraču,« se spominja Giovanni Ruzzier - Piastra, ki redno dopisuje v glasilo piranske italijanske narodne skupnosti Il Trillo.
V Cesenaticu imajo v pristanišču enajst starih bark. Foto: Blaž Samec/Delo
Vse večja flota starih bark
Davide Gnola je pojasnil, da imajo v pristanišču 11 starih bark. Osem takšnih, ki so samo na privezu in niso sposobne plovbe, poleg njih pa še tri, ki plujejo: ena trabakola, en bragoc in kuter. »V zadnjih letih se nam je pridružilo še 25 nekoliko manjših bark, last zasebnikov. Ti morajo sami skrbeti za vzdrževanje bark, priveze pa imajo brezplačno, če sodelujejo v muzejskih aktivnostih. Dvigujejo jadra, sodelujejo v regatah in drugih manifestacijah.«
Pomorski muzej v Cesenaticu ima strokovna delavca, ki skrbita za redno vzdrževanje bark, dvigovanje in spuščanje jader, poleg tega ima za delovanje pomorskega programa na voljo še 120.000 evrov, skupaj torej okoli 200.000 evrov. Ko je na vrsti temeljitejša obnova barke (te stanejo najmanj 50.000 evrov, pred leti je stala obnova velike trabakole celo 180.000 evrov), na pomoč priskoči občina ali sponzor. »Domačini imajo pomorstvo v genetski zasnovi. K sreči je to tudi vse bolj iskana turistična dobrina. Našemu pristanišču pravimo, da je Leonardovo, v resnici je da Vinci samo narisal dve risbi (obe sta v njegovem Kodeksu L), po katerih so v srednjem veku dodatno uredili staro pristanišče,« je še pojasnil Gnola.
Cesenatico je lep,
