Tiskane izdaje
Leon Blažin je zadnji – upa, da ne tudi poslednji – upravljavec vodnih turbin v Hidroelektrarni Fužine, ki noč in dan pošiljajo elektriko v tri kilometre oddaljeno Papirnico Vevče. Pri tem, da so rešetke ves čas čiste in ne mašijo dotoka vode, ki priteka na stari turbini, mu pomaga tudi čistilni stroj, ki ga danes požene s pritiskom na gumb; vsake toliko pa mora – če ni hujšega –, obut v visoke ribiške škornje tudi sam zagaziti v deročo vodo in sprostiti zagozdeno vejevje. Pred dnevi, ko se je v rešetke zataknilo veliko deblo, pa je moral zapreti zapornice, spustiti vodo iz kanala in ga z motorno žago razžagati na klade. Voda jih je pozneje odplaknila čez jez nekam proti Črnemu morju. Ljubljanica mu pogosto prinese tudi že za drva nacepljene klade; mož z jezu jih polovi in porabi za kurjavo na vikendu. Lani, ko so narasli hudourniki pri Horjulu, mu je voda podarila vsaj za pet kubičnih metrov drv. Na tak način »potuje« mimo njega vsak dan na stotine stvari, ki jih z bregov poližejo zeleni jeziki reke.
Še kar dela in dela ...
Petmetrski Elanov čoln in rešilni obroč, prislonjena k steni stare elektrarne, nista prišla v paketu, vsakega posebej je ob poplavah leta 2010 pritegnil k sebi z dolgim »hakom«, nekakšno kljuko na štirimetrskem ročaju. Nekajkrat je z njim potegnil v plitvino tudi utopljence, ki so obležali na predzaporniških rešetkah. »Prvič je najtežje, potem se navadiš,« flegmatično odmahne z roko. Voda, ki ji je pri železničarjih izšolani strojevodja, današnji turbinovodja posvetil vso svojo delovno dobo, ga je gotovo izučila v mirnem opazovanju minevanja časa. Da res vse teče, je spoznal, ko je prav letos izpolnil pogoje za upokojitev. In ker častitljiva elektrarna, ki so jo leta 1897 pristavili kot prizidek mogočnega fužinskega gradu, ne zmore brez njega – videti je, da velja tudi obratno –, si je nemudoma uredil status samostojnega podjetnika. Tako lahko še naprej skrbi za »Wasserkraftwerk«, ki jo je dala konec 19. stoletja postaviti delniška družba Leycam Josefsthal Vevče–Goričane–Medvode s sedežem v Gradcu in ki vsa ta desetletja nenehno proizvaja elektriko. V gradu Fužine so imeli takrat namreč postrojenje za izdelavo polizdelkov papirne industrije, ki pa so ga nato premestili v Vevče.
HE Fužine sicer ni bila prva vodna elektrarna na naših tleh, je pa prva, ki je proizvajala trifazni električni tok, opozarja poznavalec dr. Drago Papler, in je zato eden pomembnih mejnikov slovenske elektroenergetike: »Gradbeno dovoljenje za vgradnjo dveh turbin je bila izdano leto prej, 11. avgusta 1896. Dve leti po rušilnem potresu v Ljubljani je bila kolavdirana in je začela obratovati prva elektrarna na izmenični tok z dvema vodnima turbinama Girardi, ki sta poganjali dva trifazna generatorja z močjo 650 kVA, napetostjo 3 kV in frekvenco 42 Hz. Od tod je bil napeljan prvi daljnovod z izmeničnim tokom z napetostjo 3 kV do 3,1 kilometra oddaljene papirnice Vevče. S tem sta bila na Slovenskem prvič uporabljena trifazni izmenični tok in prenos električne energije, kar pomeni začetek nastajanja elektroenergetskega sistema.«
Ta tehnološka novotarija je zrasla na naših tleh komaj dve leti za prvo komercialno izmenično elektrarno na Niagari v ZDA. Po odkritju dokumentov o tem so se slovenski elektroenergetiki pred petimi leti odločili, da 14. april, dan, ko so se pod gradom prvič zavrtele turbine, razglasijo za dan slovenskih elektroenergetikov. Leon Blažin je gotovo tudi takrat, na slavnostni fešti v sosednjem prostoru, z enim ušesom nezavedno prisluškoval za nevajeno uho zelo nadležnemu, enakomernemu visokemu pisku, ki ga proizvaja vrtenje turbin in generatorjev.
Nekoč jih je bilo šest
Naprave v centrali niso več tiste kot pred 118 leti, a tudi te so že dočakale častitljivo starost. Eno turbino so izdelali v tvrdki Andritz leta 1922; os turbine se dviga naravnost v odprti generator, izdelek firme Bergmann-Werke, Berlin, model 625, ki brezsramno kaže drobovje, kot da so bili v tistih časih še ponosni na njegova umna navitja, ki zmorejo proizvajati 625 kilovatov električne moči. Drugo, z 800 kilovati, so izdelali v Litostroju v sodelovanju z zagrebškim podjetjem Rade Končar in je iz leta 1987. Kot mlajša je že spodobno zaprta v okvirju za zvočno izolacijo, čeprav spričo že omenjenega piskanja, ki ne dopušča mirnega pogovora, ne daje vtisa kakšne posebne zaščite. »Tole je zobniški prenos, v tisti škatli je turbinska os, na vrhu je generator, spodaj v vodi je kaplanova turbina, z regulacijo na lopaticah in gonilniku z možnostjo naklona, ki se regulira avtomatsko, glede na pretoke.«
Leon Blažin pozna vsak delček, vsak vijak in zakovico. Dvigne težak pokrov v tleh in pokaže na temno vodovje, ki teče pod prizidkom na debelih velbanih stebrih: »Če hočemo do turbin, je treba zapreti zapornice. Še pred nekaj leti smo to počeli ročno, na vitle smo namestili velika obračalna kolesa in približno pol ure zapirali vodo, zdaj pa je to dviganje in spuščanje avtomatizirano.« Ko je pred 40 leti prišel v svojo prvo službo v papirnici, je za domačo elektrarno, eno prvih na Slovenskem, nenehno skrbelo šest mož, ki so delali v treh izmenah. Zdaj je v stari hali samotno; ne pa tudi tiho. Dve turbini nenehno »meljeta« vodni tok v električnega – tudi takrat, ko njun skrbnik nedaleč stran, v enem izmed fužinskih blokov, počiva po opravljenem šihtu. Če se bo kaj zgodilo, ga bo informacijski sistem samodejno obvestil s sporočilom SMS na mobilni telefon.
Tudi informacije o pretoku vode prejema prek spletnih povezav, hkrati pa starinski vodomer v centrali še vedno tako kot nekoč kaže gladino vode pod njegovimi nogami. Ker se tradicija meša s sodobnostjo, se upravitelj elektrarne nikoli ne loči od pametnega telefona. Niti takrat, ko se pripravlja na ljubljanski maraton, ki ga je tudi letos oddelal s »polovičko«. Vzdržljivost mu, kot rečeno, pride prav, ko čisti rešetke pred odvodnimi kanali in jezovnimi napravami pred prelivnimi polji. Komaj deset minut po tistem, ko je z dolgimi aluminijastimi grabljami pomagal čistilnemu stroju pri pobiranju listja, so bile rešetke znova polne organske nesnage. Kadar mu ne nagaja listje, se razraščajo alge. To se dogaja poleti, ko je pretok majhen in voda na Barju skoraj stoji.
Zložljiva postelja in vrt
Poleg dveh agregatov v prizidku gradu upravlja Blažin tudi agregat na desnem bregu Ljubljanice, kjer stoji tako imenovana Električna centrala II. Trenutno ni v pogonu, ker je starinski generator iz leta 1923 zaradi poškodbe razstavljen. A ga že popravljajo in ga bodo znova tudi uporabljali, zagotavlja upravitelj elektrarne. HE Fužine je za Papirnico Vevče in njene lastnike, avstrijsko družbo Roxcel, pomemben dobavitelj elektrike. Elektrarna, sicer tudi ljubljanski kulturni spomenik, proizvede ob zadostnem pretoku vode dva megavata električne energije na dan, s čimer papirnica pokrije kakšno petino svojih potreb in prihrani več kot pol milijona evrov na leto.
Njegovo delo je, da lahko voda opravi svoje delo, pravi Leon Blažin, certificirani upravljavec turbinskih naprav in stikalničar, ko se preselimo še v stikališče. Tam so, kot pove ime, stikala za vklop in izklop generatorjev, velika kot kakšne omare. Dandanes ne more zagnati generatorja, če ni elektrike, nekoč pa je bilo to mogoče; bilo je bolj preprosto in prav tako učinkovito, se spominja zadnji zaposleni v fužinski elektrarni. Za eno izmed stikalnih omar je tudi zložljiva postelja, ki jo prizadevni stikalničar uporabi, kadar mora ostati pri svojih strojih tudi ponoči. Zgodilo se je že, zlasti jeseni, ko vode naraščajo, da je dežural kar tri dni zaporedoma. Malo lažje mu je poleti, ko najde kakšen trenutek tudi za zelenjavni vrtiček, ki si ga je napravil tik nad Ljubljanico; ta je tu pri jezu široka skoraj kot kakšna Sava pri Brežicah.
