Tiskane izdaje
V Kranju sta se pred dnevi zrušila dva trdovratna stereotipa. Prvi je bil, da je grafitiranje dejavnost, ki jo izvaja le drzna mladež, in drugi, da se je lotijo predvsem moški. Delavnice grafitiranja za upokojence pod mentorstvom grafitarja Zuiasa iz ljubljanskega kolektiva 1107 so se udeležile predvsem dame.
Že začelo se je tako, kakor da bi poskušali slediti kakšni svojevrstni gverilski akciji. Ulica pred Layerjevo hišo v Kranju, kjer so na ogled dela znamenitega pouličnega umetnika Banksyja, je bila živahna, pravzaprav živa, kot so poimenovali festival ob koncu tedna. Toda udeležencev, ki bi ustrezali starostni skupini, povabljeni na brezplačno delavnico, ni bilo nikjer. Živa Vidali, vodja umetniškega programa v Layerjevi hiši, je skomignila z rameni: starejši ljudje so podobno nepredvidljivi kot otroci, še čakamo, da pridejo. Pričakovati, da se bodo najnovejši vajenci prekaljenih grafitarjev kar takoj prikazali in razkazali, je bilo seveda amatersko, a še preden je natakar prinesel kavico, je že bilo slišati tresenje sprejev.
Ime z rožicami
Še nekaj minut prej snežno bela podlaga, prislonjena na pročelje, je bila naenkrat pisana, pred njo pa kup otrok in med njimi babica. Svoj prvi grafit, recimo mu zeleni možic, je ustvarila dovolj hitro, da bi ji v kakšni manj legalni situaciji gotovo še uspelo pobegniti s kraja dogodka. Toda udeleženci tokratne delavnice so to počeli povsem legalno in pod ustreznim strokovnim nadzorom – kolikor je pač bilo mogoče (in smiselno) krotiti otroke, ki so z nalezljivim veseljem pograbili spreje z barvami in še bolj kot pršila kipeli od idej.
Toda tokrat so imele njihove babice prednost in mentor brezplačne delavnice iz šiškarskega grafitarskega klana z vzdevkom Zuias je prvo udeleženko povabil k delu. Najbolj osnovne osnove sta že obdelala, kakor je dejal, to je, kako je treba držati sprej, kako oddaljen naj bo od stene in kako se sploh barva. Naslednja lekcija je bilo risanje obrobe. »Napisala bova vaše ime,« je rekel in narisal črko M. Pršilo se je skoraj dotikalo stene, linije so bile ozke in ravne. Učenka je pobarvala črko in naredila obrobo – čisto od blizu, kot ji je naročil mentor. »Ko imava obrobo, ni nič narobe, če gre ena barva čez drugo, saj sprej vse lepo pokrije,« je rekel in pokazal, potem pa še s prstom popravil. Naslednji dve črki je učenka naredila sama in nastal je MIR. Pri R bi že skoraj odnehala, češ »prepustim prostor še drugim«, toda mentor jo je ustavil: »Ne ne, celo ime bova napisala. Pa še ozadje in rožice.« Izgovorov ni bilo, a v resnici dobrovoljne učenke niti ni bilo treba prav veliko prepričevati. »Čisto sem not' padla, zdaj bom to počela tudi doma,« se je smejala. Mirjano Žabkar je na delavnico pripeljala hči, zraven sta bili še vnukinji, ki sta kazali veliko navdušenje nad to poulično umetnostjo. Sprva jo je spremljala tudi prijateljica, kakor se je razvedelo, vendar je morala odhiteti domov, kajti na štedilniku je vrel krompir.
»Babi potrebuje modro,« je bilo slišati in vnukinja je sprej brez upiranja izročila babici. Foto: Blaž Samec/Delo
Grafit zvončkaMedtem je okoli podlage že pršel oblak barve, ozko ulico je prežel značilen vonj. »Babi potrebuje modro,« je bilo slišati in vnukinja je sprej brez upiranja izročila babici. Ker so bili stari starši tokrat glavni, so dobili otroci svojo tablo, okoli mladega grafitarja pa je bilo že več dam. Vesna Jamnik je prišla ravno tako v družbi hčerke in vnukinje in zapustila za sabo grafit zvončka. »Prišla sem pogledat dela od tega fanta (Banksyja, op. p.). Je treba videti, kaj ljudi pritegne, mar ne,« je zvedavo razglabljala. »To je res umetnost. Zelo so mi všeč njegova dela, niso nakracana.« Ob njej je stala vnukinja Nika in zdelo se je, da ji je zelo všeč, ker se je babica zagrela za tako drzno dejavnost, kot so grafiti.
Medtem so nastajale na steni nove črke, ena izmed udeleženk, ki ji ni bilo do tega, da bi jo imenovali, si je izposodila kar mentorjevo začetnico. »Ne gre mi prav dobro od rok,« je nekoliko potarnala, potem pa se ni več pustila motiti, kajti naloga, ki jo je dobila, je bila precej zahtevna. Pod sprejem naslednje učenke je nastajal metulj, na njeni majici je pisalo MePZ Petra Liparja DU Kranj. »Milena Cof,« je njeno identiteto izdal njen pevski kolega Pavel Umek, ki si prstov ni hotel mazati z barvo (to pravzaprav niti ni tako nenavadno, če upoštevamo, da je imel nekoč čistilni servis, kot je pozneje povedal). Ker je bil do takrat edini moški, ki se je približal prostoru pouličnega ustvarjanja, je bil dvom, da so grafitarji v glavnem fantje, čedalje močnejši. Zuias ga je ovrgel: »Ponavadi je ravno nasprotno, dekleta so redkost.« Pavel Umek se kljub temu ni pustil zmesti in se ni vdal odkritemu prepričevanju, naj si vendarle natakne rokavice. »Nataknem si kvečjemu boksarske rokavice,« je odgovoril. Medtem ko je pripovedoval o svoji 55-letni karieri v različnih pevskih zborih in aktivnostih v domačem fitnesu, je Milena Cof dokončala metulja. »Nikoli še nisem poskusila česa takšnega,« je resno rekla. Posebnih pričakovanj ni imela, samo zanimalo jo je, kako to gre. V Kranju ni toliko vidnih grafitov, je ugotavljala, opazuje jih v glavnem v Ljubljani, vendar predvsem iz avtomobila.
Kako je treba držati sprej in kako se sploh barva? Foto: Blaž Samec/Delo
Ljubljana je tudi eno izmed umetniških polj njihovega mentorja Zuiasa. Prvi grafit je ustvaril leta 2001, to je bil njegov podpis, pustil ga je nekje pri Križankah. Zdaj ga seveda ni več, so pa mnogi drugi, precej bolj izpopolnjeni. Njegov najljubši prostor za ustvarjanje je tovarna Rog. Dela grafitarjev se precej razlikujejo od tistega, kar počne Banksy, je odgovoril na vprašanje, kakšno je njegovo mnenje o delih kralja urbane umetnosti, kakor mu pravijo. »On je bolj streetar, ulični umetnik, dela s šablonami, to pa je precejšnja razlika z grafiti. Grafitarji ga spoštujemo, ni pa naš idol.« Potem se je vrnil k delu, kajti ena od novopečenih grafitark je bila resno zaskrbljena zaradi težave, ki ji jo je povzročala barva.
Pa še gverilsko kvačkanje
Od udeleženk – moškega junaka nismo dočakali – smo poskušali izvedeti, kako bodo začetniško znanje izpopolnjevale, vendar enopomenskega odgovora nismo dobili. V glavnem so zatrjevale, da so si le želele poskusiti, kako je risati s spreji, kljub temu pa njihovim bližnjim svetujemo, naj bodo vsaj v času, dokler se jih veselje še drži, pozorni na domače fasade.
Vsem tistim, ki so se že ob omembi delavnice grafitov za upokojence posmehnili, češ ali je mogoče grafite tudi kvačkati, pa naj odgovorimo, da je. Takoj za tem je Špela Gale v roke prijela kvačko in volno in začela akcijo gverilskega kvačkanja (ali yarn bombing, kakor je že lep čas uveljavljeno v tujini), ki bo trajala vse do četrtka z začetkom vsak dan opoldne. Ob mentorici te prav tako brezplačne delavnice bo takrat ležal nakvačkan mops, plod šesturnega dela, naslednji izdelki bodo odvisni od želja in navdiha udeležencev. Pričakuje pa, da bodo v kvačkani grafit oblekli vsaj kakšen kranjski stebriček.
