Prepeljali že toliko ljudi, kolikor imamo državljanov

Vzpenjača na Ljubljanski grad je pred dnevi prepeljala dvamilijonto potnico, z brezhibnim delovanjem pa zavezala jezike skeptikom.

ned, 24.08.2014, 21:00

Tirna vzpenjača je prejšnji teden na Ljubljanski grad prepeljala že dvamilijontega potnika. Pravzaprav malo potnico Tinko Ivartnik. Od začetka obratovanja so se z njo peljali številni visoki gosti, med njimi tudi angleška kraljica Elizabeta II. in japonski princ Akišino.

Tudi sedemletna Tinka iz Kotelj na Koroškem, ki je v Ljubljano prišla z družino, se je počutila precej gosposko, ko so jo ob izhodu iz vzpenjače pričakali nasmejani predstavniki Javnega zavoda Ljubljanski grad in celo župan je bil tam. »Kljub slabemu vremenu se je izpolnila napoved, da bomo prav na praznik Marijinega vnebovzetja na tirni vzpenjači pričakali dvamilijontega potnika. Tinka je bila 1262. potnica tisti dan, skupno pa dvamilijonta od začetka obratovanja,« je ponosno povedal vodja vzpenjače Tomo Dukarič, ki natančno vodi statistiko in mu verjetnostni račun očitno ne dela nobenih težav: »Vse je mogoče izračunati. V ekipi imamo fanta, ki študira računalništvo. Izračunal je povprečje, ki smo ga popravljali vsak dan. Milijontega potnika na tirni vzpenjači smo pričakali konec leta 2010, štiri leta po začetku obratovanja, za dvamilijontega pa smo kakšen teden prej lahko že izračunali uro. Družina Ivartnik je na spodnjo postajo vzpenjače prišla malo pred 16. uro. Tretja vstopnica, ki je pripadla najmlajši članici, hčeri Tinki, je imela številko 2.000.000.«

Seveda je bil tudi vodja vzpenjače navzoč ob tem dogodku. »Zelo presenečeni so bili. Povedali so, da pridejo na izlet v Ljubljano in obiščejo tudi Ljubljanski grad enkrat na leto. Praznik so izbrali zato, ker gospod Ivertnik ravno 15. avgusta praznuje rojstni dan. Veseli smo bili, da smo osrečili otroka. Zanimivo je, da je tudi milijontega potnika pospremila družina. Iz Domžal. Tudi gospa Ivertnik je doma od tam, na Koroško se je poročila,« nam je nekaj dni po dogodku navdušeno pripovedoval Tomo Dukarič.

Avgusta najaktivnejša

Kako tudi ne. Z dušo in srcem je predan projektu in uspehi ga, tako kot vsakogar, zelo razveselijo. »Na tirni vzpenjači se nam je v prvih sedmih mesecih letos za dobrih 12 odstotkov povečalo število prepeljanih potnikov glede na isto obdobje lani, največ pa se jih po izkušnjah za vožnjo z vzpenjačo odloči prav avgusta. Zadnjič smo v enem tednu dosegli kar dva dnevna rekorda, ko smo z vzpenjačo prepeljali enkrat 2456 potnikov, že naslednji dan pa kar 2670. Na ta dan smo opravili 222 voženj. Doslej je bila naprava 99,76 odstotka časa v pogonu. Le eno dopoldne je za nekaj časa odpovedala elektronika, kar smo hitro rešili, pa ko je bil žled, smo jo zaradi varnosti v najintenzivnejši hudi uri zaustavili,« je razložil Tomo Dukarič in nadaljeval: »Sicer pa je zgraditev tirne vzpenjače zagotovo razbremenila promet na Grajskem griču pa tudi med turisti je zelo priljubljena, saj ponuja hiter, udoben in atraktiven prevoz iz središča mesta na Ljubljanski grad, krono nad mestom, ki že več kot pet stoletij soustvarja veduto slovenske prestolnice. Počasi bo treba misliti na širitev, če se bo število obiskovalcev tako hitro večalo. Če bo šlo tako naprej, bomo trimilijontega potnika dočakali že čez tri leta.«

Ideja je Hribarjeva

Povedal nam je, da so ideja, želja in potreba po gradnji tirne vzpenjače, ki bi povezovala staro mestno jedro in Ljubljanski grad, stare že več kot stoletje. »V svojem pismu takratni avstro-ogrski državni oblasti je ljubljanski župan dr. Ivan Hribar zapisal, da je razgled iz dotičnih prostorov Ljubljanskega gradu 'očarovalno lep' in da bi bil grad, 'če se napravi nanj dvigalo, po katerem bi se prišlo na vrh za kakih deset krajcarjev ali še ceneje, vedno prav dobro obiskovan'. Mestna občina Ljubljana je to idejo uresničila konec decembra 2006, ko so se z urbano potniško transportno napravo peljali prvi potniki. Na podlagi takratnih prostorskih in oblikovnih zahtev se je za najboljšo rešitev izkazala žičnica, natančneje tirna vzpenjača,« je razložil.

Spodnja postaja vzpenjače, ki stoji na Krekovem trgu, nasproti glavne tržnice, je bila na dan našega obiska precej polna. Spet na veselje Toma Dukariča: »Ni bilo malo javnih nasprotnikov tega projekta, a z uspešnim delovanjem in poslovanjem smo jim zavezali jezike. Tujci nimajo časa, da bi čakali vožnje na vsakih deset minut, kot je napisano na našem urniku. Kadar se pokaže potreba, pač vozimo neprekinjeno. Delati je treba takrat, ko je delo. Avgusta je med gosti največ Italijanov, letos je bilo veliko Ukrajincev, Rusov, turisti iz azijskih dežel prihajajo vse leto, precej je Špancev, Francozov, Angležev, Nizozemcev, Nemcev, Avstrijcev. Med Japonci je največ upokojencev, sicer pa prihajajo predvsem družine. Vesel sem, da je Ljubljana, in z njo tudi naša vzpenjača, tako prepoznavna v svetu in tako zaželena destinacija. Pred kratkim so naše mesto v Københavnu razglasili za zeleno prestolnico Evrope. Slišal sem, da se celo dunajski župan v urejenosti in odnosu do kulturnih objektov zgleduje po Ljubljani. Naša vzpenjača je nekakšen unikum in tuji obiskovalci so nad njo navdušeni.«

Tehnični vodja ljubljanskega gradu, Stane Miklavec, je Dukariča dopolnil: »Vsem skeptikom, ki so leta 2002, ko smo podpisali pogodbo o začetku aktivnosti za gradnjo vzpenjače, tako nasprotovali projektu, bi rad povedal, da smo prepeljali že toliko ljudi, kolikor ima Slovenija državljanov. Me prav zanima, katera naprava na svetu je v sedmih letih obratovanja prepeljala za ves svoj narod ljudi!«

Precej uglednih gostov

Kadar se napovedo imenitnejši gostje, tudi državniki ali kronane glave, je dan za zaposlene na vzpenjači seveda drugačen. »Že pred njimi pridejo posebne enote, ki pregledajo vse prostore, dokumentacijo, pripeljejo posebne pse, ki vse prevohajo, gosta pa potem spremlja precej možakov s pokvarjenimi ušesi, kot rečemo varnostnikom s slušalkami,« se je pošalil Dukarič. »Malo bolj je zaostreno, sicer pa s takšnimi gosti še nikoli nismo imeli težav.«

Zelo dobro se spominja vožnje angleške kraljice, leta 2008: »Z gradu se je peljala v spremstvu našega takratnega predsednika Danila Türka, zraven pa je bil tudi njen soprog, princ Filip. Preden je vstopil v kabino vzpenjače, je vprašal, ali je varna. Imeli smo občutek, da ga je bilo malo strah. Sicer pa našim potnikom, posebno tako visokim gostom, pustimo zasebnost.«

Ekipa vzpenjače, ki skupaj s Tomom šteje deset članov, je vešča bontona, odgovorna in diskretna, po drugi strani pa tudi visoko izobražena in tehnično dobro usposobljena. Delo poteka od jutra do poznega večera, kadar so na gradu prireditve, lahko tudi do treh zjutraj. 365 dni na leto. »V ekipi so sami mladi, odlično izučeni in imajo občutek za delo z ljudmi. Veste, mi se moramo potruditi, da ljudje odidejo domov z lepo izkušnjo. Ustno izročilo je za nas najboljša reklama,« je sodelavce pohvalil vodja vzpenjače in dodal: »Nič ni prepuščeno naključju. Najmanj trije moramo biti ves čas navzoči glede na obratovalni čas vzpenjače. Tisti, ki prodaja vozovnice, drugi, ki v kabini upravlja vzpenjačo, in tretji v nadzorni sobi. Vsi so izurjeni tudi za reševanje potnikov, če bi na vzpenjači nastala okvara. Trenirajo vsak mesec, čeprav bi bilo po zakonu dovolj enkrat na leto, sicer pa v redno delo sodijo številni dodatni testi in preizkusi osebja, ki jim sledi izčrpno poročilo. Zakonodaja je namreč stroga, ljubljansko vzpenjačo pa uvršča na najvišjo raven zahtevnosti, kar od ekipe terja izjemno natančnost in odgovornost.«

To sogovornik čuti tudi do sodelavcev. Pri sestavljanju urnika jim želi čim bolj ustreči. »Mesečni delovni načrt včasih nastaja ves teden, da smo potem vsi zadovoljni. Imamo res prijeten odnos. Moj telefon za sodelavce nikoli ni nedosegljiv, najbolj pa sem vesel, ko mi zvečer pošljejo SMS s podatki, da je bilo vse v redu, in številom ljudi, ki smo jih ta dan prepeljali,« je povedal. »Veste, to je približno tako kot pri glasbi in igranju v glasbeni skupini. Ničesar ne moreš zblefirati, vsak mora odigrati svoje in le tako stvar deluje,« je pristavil Tomo Dukarič, ki že več let ljubiteljsko soustvarja glasbo v tamburaškem orkestru in poje v mešanem pevskem zboru, a to je že druga zgodba.

Prijavi sovražni govor