»Preprostejšega človeka, kot sem jaz, ne boš srečala«

Pred kratkim je Mara Vilar osupnila Slovenijo, ko je s svojimi ljudskimi pevkami nastopila v televizijski oddaji Slovenija ima talent. Pozornosti ni pritegnila le z ubranim petjem, ampak predvsem z veselostjo in življenjsko energijo, ki prekipeva v njej. Je pravi vulkan dobre volje, smeha in očarljivosti, ki v trenutku osvoji vsakega.

Gospo Maro, ki bo čez dva meseca dopolnila že 84 let, sem prvič srečala pred kakšnim letom, na stopnišču pred cerkvijo v Adergasu, ko sva si po naključju hkrati ogledali predstavo Slehernik v izvedbi tamkajšnjega Kulturnega umetniškega društva. Pred predstavo, ko je večina gledalcev že zasedla svoja mesta, se je Mara povzpela na sceno, pozdravila, publiko vprašala: »Kako ste kaj?« in se začela na moč smejati. Kasneje, med odmori, se je od nekod zaslišala pesem. Ko sem se ozrla, sem zagledala Maro, ki je prešerno prepevala. Najprej ji je v ljudskem napevu pritegnilo le nekaj ljudi, ki so sedeli ob njej, naslednjo kitico sta peli že dve vrsti, kmalu se je v pesmi združilo pol avditorija.

»Zakaj me pa nisi pocukala?« me vpraša, ko ji omenim najino srečanje. Da mi je bilo nerodno, se izvijam, ona pa: »Oooo, kako nerodno, ljuba mati solzna? Preprostejšega človeka, kot sem jaz, ne boš srečala.«

Glasbena dediščina

Da bi Maro Vilar bolje spoznali, sem jo obiskala na njenem domu v Domžalah. Sokrajan Matjaž Brojan je o njej pripomnil: »Ta gospa je Mati Slovenija. V sebi ima nekakšno ljudskost, hkrati pa je polna otroške veselosti in radosti, kar je pri ljudeh njene starosti silno redko.« S tem je novinarski kolega o Moravški Mari, kakor ji mnogi pravijo, povedal vse.

»Joj, a ni hecno, da se človeku kakšen vzdevek vleče toliko let. Že leta 1947 sem zapustila svoj dom, pa sem še vedno Moravška. Kot Krajnski Janez ali Črnomaljski Pepe,« v smehu pripomni in seže v spomine iz otroštva. V rodne Moravče. Oče Aleš je bil organist v tamkajšnji cerkvi, mama Francka odlična pevka, brat Miro pa ustanovitelj moravške godbe in vodja pevskega zbora. »Veselje do glasbe sem podedovala. Pri nas se je veliko pelo. Celo pevske vaje so bile v naši hiši. Mama je v desetih letih rodila osem otrok, pa je dočakala visoko starost. Le eno leto ji je manjkalo do stotega, ko je umrla. Ampak od otrok sva bila za glasbo nadarjena le z bratom. Midva sva taka norca za glasbo! Miro igra tudi orgle in klavir, jaz pa ne, čeprav sem po atu podedovala star harmonij,« pripoveduje, potem pa kar zapoje nekaj taktov pesmi Mati piše pismo belo.

Močan alt odmeva po Marini kuhunji. »Veš, zdaj bom morala končno začeti paziti na glas ... Bog bo rekel 'ja, Mara, kaj se pa tako dereš', hahaha,« nadaljuje. »Ampak mene ne zanima samo ljudska pesem. Tudi Rolling Stones, Adele, celo Justina Bieberja poslušam. Vse me prevzame. Morda bi tudi v operi uživala, ampak tega nisem toliko študirala ... še ptičje petje me pritegne. Že od nekdaj. To je človeku dano. No, saj bi rada hodila v šolo, se učila o glasbi, a kaj pa misliš, kako je bilo med vojno ... Kam pa naj bi šla? Moravška dolina je bila kot mala Rusija. Tam je bil gestapo, policija, Nemci, po okoliških hribih pa brigade. Vse smo peli, partizanske, cerkvene, nemške pesmi še vedno znam. Mama je včasih kričala 'tiho bodi Maruša', ko sem pela Kovači smo, pa sem se ji uprla, da me gotovo nihče ne razume. Včasih kdo pravi, naj bolj delam, da bom imela več denarja, ampak povej mi, kaj pa bom z njim? Čeprav imam slabo penzijo, je moja kuhinja polna porcelana, cunj imam dovolj, kmalu bom umrla, kam pa bom z vsem tem? Nekateri se čudijo, ker še nisem bila v Španiji ali Grčiji. Mati solzna, kaj pa bom tam, saj še moravške doline nisem do konca prešnofala. No, vodo imam pa rada. Vse, reke, studence, potoke, morje ... Se vidi, da je bila mama mlinarjeva hči. Včasih sezujem nogavice in kar zabredem v Kamniško Bistrico, ki teče mimo našega vrta. Sicer pa mislim, da se danes ljudje preveč kopajo, a se ti ne zdi? To je nasilje nad telesom.«

Že kot 16-letno dekle je Mara, takoj po drugi svetovni vojni, prišla v Domžale. V tistih časih je bilo običajno, da so iz hribovskih krajev hodili za delom v dolino. Brez vsega je šla od doma, nekaj perila iz padalskega blaga je povezala v culo in se podala v svet. Službo je dobila v tovarni Toko, kjer je delala kot delavka na normo, a je bila vesela, da je imela delo in plačo. »Za prvo sem očetu kupila novo jopico, ker je imel staro že vso prešito,« pove. »V meni je pesem vedno živela. V tovarni sem večkrat zapela, a so mi očitali, da s petjem misli odvračam od dela. Kmalu se niso več vznemirjali, rekli so 'pustite jo, ta ni čisto pri pravi'. Ni me motilo, v meni je žvrgolel moj svet. No, pozneje, leta 1978, pa mi je uspelo v Toku ustanoviti prvi ženski zbor. Od hiše do hiše sem hodila in skupaj zbobnala 22 pevk. 'Ja, kdo nas bo pa učil?' so me spraševale. Jaz, vendar! Vsi so se mi posmehovali. Niso vedeli, da sem prišla že izučena, z vsemi pesmimi. Veš, Domžalčani so bili takrat bolj meščani, nas, ki smo prišli iz hribov, so postrani gledali ... Ampak jaz sem znala v sebi združiti kmečko preproščino in nekakšno fineso, ki mi jo je dala glasba.«

Mari je uresničila sanje in brez ženskega pevskega zbora ni šlo na nobeni proslavi, praznovanju ali prireditvi v Toku. Leta 1995 je tovarna umrla, zato je začela naša sogovornica pevke na vaje voditi kar v svoj dom. Kmalu jih je ostalo le devet, preimenovale pa so se v ljudske pevke. »Veš, razlika med pevci in ljudskimi pevci je v tem, da ljudski pojejo kjer koli in kadar koli,« pojasni. »Lani smo, na primer, pele kar pred mlekomatom na tržnici, pred domžalsko lekarno pa pred sosednjim blokom, ker je bilo tako mrtvilo. Veliko ljudi smo že bodrile in razveselile s pesmijo. To je ena močna sila, ki ohranja nas pa tudi pomembno kulturno dediščino, ki bogati slovenski narod,« me poduči.

Sveta Marica za humor

Tudi Mara Vilar je ustvarila že dosti takšnih zgodb. V verzih. Izpod klopi potegne ogromno škatlo, iz nje pa na kuhinjsko mizo zlaga kupe in kupe papirjev. »Vsak, ki praznuje kakšen jubilej, od mene dobi verze. Poglej, vse je v rimah ... za osemdeset let, petdeset, sedemdeset. Tega imam za nekaj škatel. Takole ob večerih rada pišem. Sem bolj nočna ptička,« pripomni.

V njej že od nekdaj živi humor, ki ga vključuje tudi med nastope ljudskih pevk, saj se ji zdi premalo, da bi samo zapele in zapustile oder. »Jaz moram vedno afne guncati in povedati kakšne smešne prigode. Take domače, bolj kmečke, da jih vsi razumejo in se smejijo. Ni lepšega kot videti dvorano, ki se smeji. Takrat kar spontano začnem po moravško klaftrati. Veš, zadnjič sem fajmoštra vprašala, ali bi tudi humorist lahko postal svetnik, pa mi je rekel, da ne vidi zadržka, da bom morda prav jaz prva. Si predstavljaš, sveta Marica,« se na ves glas smeji in z rokami tolče po kolenih.

»Ljudje imajo premalo življenja v sebi. Vsi skupaj se moramo prebuditi, zaživeti, se več smejati. Koliko je lepega po Sloveniji, saj ni vse slabo. Jaz se razveselim vsakega drevesa, rože, gredice … Veš, smeh ni le pol zdravja, smeh je vse.«

Doslej so Marine ljudske pevke izdale že dve zgoščenki, tretja je v pripravi. »Si slišala mojo Lepo Vido v vseh jezikih?« me pobara. »To je tako milozvočna pesem. Ampak ni več aktualna. Danes imajo dekleta tabletke,« pripomni in ponosno pokaže obe cedejki. »Več kot tristo sem jih naročila. Prodala sem jih le kakšnih dvajset, vse druge sem razdala. Naj se ljudje naučijo peti, to se ne sme pozabiti ... Vidiš, zraven so natisnjena tudi besedila. Samo poglej, kako Hrvatje ponosno pojejo svoje pesmi ... meni se pa še vedno kdo posmehuje. Sem pač malo drugačna. Včasih kdo pravi 'moj bog, Mara ga bo spet začela srat'. Saj veš, tako se reče po domače.«

Za zgled mladim

No, potem pa kar na televizijo, jo podrezam. »Sprva se mi je zdelo čudno. Jaz sem bila vendar že pred sto leti talent ... Pa tudi, le kdo še posluša ljudsko pesem. Jaz je po radiu nikoli ne slišim. No, potem sem rekla 'pa pojdimo za zgled mladim'. In smo šle. Mislila sem, da bodo rekli, 'kaj pa te stare babe delajo tu', toda ne, bili so navdušeni. Dvorana na nogah! Jokala sem ... glej, že spet sem vsa solzna, ko se spomnim,« za hip utihne. »Ves dan smo čepele tam, na prsi so nam napopali neke številke, potem pa pojdite sem, pojdite tja. Vse po načrtu. Drugi so s seboj pripeljali po avtobus navijačev, le me smo prišle same. Vsi so se tresli in buljili v tla. Tega nisem mogla več gledati, zato sem začela pripovedovati vice. Takšne iz življenja, nič nisem svinjala.«

Kako se kaj znajde zdaj, ko je slavna, jo še vprašam. »Ah, daj no mir, lepo te prosim, saj veš, da jaz tega ne jemljem za slavo. No, ko mi je domžalski župan poslal čestitko po nastopu, sem bila pa prav vesela. Si moreš misliti, da se je s tinto podpisal. Je pa res tudi, da imam že polno vabil za različne nastope in prireditve.«

Mara z ljudskimi pevkami že močno pili tudi nedeljski nastop v polfinalni oddaji Slovenija ima talent. »Ne bom ti povedala, katero bomo zapele. Saj ni važno. Vedno pojemo tako, da se dotakne ljudi. Z vsem srcem. A pesem mora biti tudi malo šegava. No, če bomo vse uživale v nastopu, bodo tudi ljudje imeli nekaj od tega.«