Pri radovednosti ni razlik med dekleti in fanti

Dekleta na ljubljanski fakulteti za elektrotehniko: resda jih je malo, vendar so zelo uspešne.

Thu, 18.02.2016, 10:00

Čeprav se zdi, da je delitev na moške in ženske poklice nekaj, kar smo kot družba prerasli, so izkušnje drugačne, pa ne samo na delovnih mestih. Ena tistih fakultet, kjer dekleta res padejo v oči, je Fakulteta za elektrotehniko Univerze v Ljubljani. Med študenti na vseh smereh jih je še vedno samo deset odstotkov, četudi je neštetokrat slišati, da ni razlogov, da ženske ne bi bile uspešne na tem pregovorno moškem področju. Pogovarjali smo se s štirimi študentkami, ki se kitijo z nadpovprečnimi rezultati.

Najbolj pristna »štromarka« med njimi je Eva Pirc, mlada raziskovalka in študentka na tretji bolonjski stopnji (doktorski študij), ki si je smer elektrotehnik, pa čeprav po naključju, izbrala že v srednji šoli. Na Tehniško gimnazijo – Vegova Ljubljana se je vpisala, ker ji je zmanjkalo točk za želeno gimnazijo. Sprva je razmišljala, da bi se že na začetku leta prepisala, a se ni. Tudi na Vegovi je naprej hotela izbrati računalništvo, vendar je slišala, da je smer elektrotehnik lažja, zato je raje izbrala to – in se našla, kakor se je nasmehnilo 24-letno dekle. Spleta okoliščin nikoli ni obžalovala, kajti če ga ne bi bilo, ne bi imela priložnosti ugotoviti, da ji elektronika tako ustreza. »Matematika in fizika sta mi bili vedno zanimivi, ampak tukaj je zraven še aplikativni del.«

Zdaj dela v laboratoriju za biokibernetiko; ukvarja se z razvojem elektroporatorjev, naprav, s katerimi spreminjajo prepustnost celične membrane. »Z elektroporacijo lahko v celice vnesemo nekatere snovi ali jih ubijemo,« je poskušala čim bolj preprosto razložiti. Uporablja se v medicini (elektrokemoterapija), biotehnologiji, mikrobiologiji, živilski tehnologiji, in ker je področje interdisciplinarno, na tej stopnji sodeluje z bistveno več ženskami, kot jih je bila navajena v šolskih klopeh. V razredu na Vegovi je imela štiri sošolke, še dve sta bili v paralelnih razredih, na vsej šoli je bilo takrat med približno tisoč fanti 25 deklet. Na fakulteti je bilo v njeni generaciji okoli dvajset žensk in so se veliko družile, na videz pa pozna tudi vse druge študentke.

Ob koncu druge bolonjske stopnje je dobila pohvalo za odličen učni uspeh in za to je morala veliko delati, je prikimala, zlasti na drugi stopnji. O ciljih še ni hotela izgubljati besed: »Najprej imam štiri leta doktorata.« Kljub temu pa si želi, da bi ostala na področju elektronike: »Po duši sem vendarle štromarka.«

Rada delam z rokami

Preostale tri študentke so pri koncu druge bolonjske stopnje, na fakulteto pa so se vpisale po gimnaziji, zato s »štromarskimi« osnovami niso bile opremljene, vendar se to pri njihovih rezultatih prav nič ne pozna. Ana Čepon je dobila dekanovo pohvalo za drugi letnik študija in ravno tako priznanje za odličen učni uspeh. Dobrovoljno temnolaso dekle je pri tem le skomignilo z rameni. Tako kot sam izbor študija se ji to ne zdi nič posebnega. »Preprosto je: nekaj te zanima in hočeš izvedeti več. Tu pa ni razlik med dekleti in fanti. Mene zanima veliko področij, vendar imam rajši praktične stvari, logično razmišljam in rada delam z rokami.«

Obiskovala je Gimnazijo Želimlje; nekaj časa je razmišljala o pedagoški fakulteti, potem pa je slišala, da je boljše izhodišče tehnična fakulteta, saj je od tam prehod med učitelje lažji. Ko je prišla na ljubljansko fakulteto za elektrotehniko, je bila brez tistih praktičnih izkušenj, ki so jih prinesli fantje iz elektro srednjih šol, vendar so ji vedno radi pomagali. Pa tudi strahospoštovanje do tehnike in tehnologije je kmalu izgubila in zdaj kakšno reč tudi sama popravi. »Če kaj ne deluje, tega tako ali tako ne moreš še bolj pokvariti!« Predvsem pa se je naučila, da ni pomembno samo, da nekaj znaš, ampak kako si sposoben reševati probleme. Zdaj je pred tem, da začne iskati zaposlitev (čeprav misli na nadaljnji študij še ni povsem opustila), in ima malo mešane občutke, vendar se ne boji prihodnosti. Kot mnogi njeni kolegi bi najraje delala v razvoju, saj bi se s tem tudi ona še naprej razvijala.

»Tukaj punce skup' držimo«

Dori Domajnko
so se že na informativnem dnevu vtisnile v spomin besede ene od študentk višjih letnikov: »Zapomni si, na elektrofaksu punce skup' držimo!« To je vzela zelo resno, predvsem pa pravi, da je punc tako malo, da ni razloga, da se ne bi poznale. Vsako leto je slišati, da bo vpis deklet kmalu večji, toda to se nekako ne uresniči, je ugotavljalo dekle, ki kar seva od energije. Ne le da je dobila vse mogoče pohvale, med njimi univerzitetno za najboljše študente, tudi v prostem času se loti vsake dejavnosti, ki ji pride na pot. Že v otroštvu je začela trenirati kajak (ker je bil Kajak klub Ljubljana čez cesto) in igrati harmoniko, zato se je hitro naučila usklajevanja. Potem se je začela ukvarjati z alpinizmom, opravila tečaj potapljanja, hoditi k folklori, zelo rada smuča in deska na vodi ...

Tudi ona najprej ni razmišljala o vpisu na fakulteto za elektrotehniko, ampak sta ji do te odločitve pomagala starša, ki sta elektrotehnika. »Vedno sem bila dobra v matematiki in fiziki, zato sem najprej razmišljala o fakulteti za fiziko. Potem pa sta mi starša zagotovila, da bo tudi na elektrotehniki povsem dovolj fizike.« Podobno kakor se v življenju loteva vseh mogočih dejavnosti, se je tudi gibala po fakulteti, od energetike in mehatronike do avtomatike in informatike. »Kaj pa vem ... Nimam začrtane poti za naprej, zato zgrabim, kar se mi ponudi in je videti zanimivo.«

Zdaj se veliko ukvarja s senzoriko, saj dela pri podjetju RLS. Ukvarja se s simulacijami: »Ko načrtujejo nov senzor, postavim njegov računalniški model. Ta oponaša obnašanje in tako lahko načrtujejo izboljšave,« je razložila. Prvi stik z RLS, ki sicer tudi veliko sodeluje s fakulteto, je navezala prav prek športa. Zdaj je kadrovska štipendistka podjetja, zato se prav zelo od njega ne bo oddaljila, se pa namerava prihodnje leto vpisati na doktorski študij. Med njim se bo poskušala osredotočiti na senzoriko, želi pa si še izpopolniti znanje elektronike.

Priznala je, da ji je med študijem nekoliko manjkalo praktično znanje, ki so ga sošolci prinesli iz strokovnih srednjih šol (in mnogi tudi iz domačih delavnic). Kot dekle na področju, kjer prevladujejo moški, vidi prednost v tem, da je v tem okolju nekaj posebnega, zato si jo ljudje morda prej zapomnijo. Včasih si tudi pri kakšnem projektu želijo vključiti dekleta, da dobijo mešano ekipo. »Poleg tega ženske na nekatere stvari gledamo malo drugače in lahko dobimo dobre ideje, ki bi jih moški kolegi morda spregledali,« je še razmišljala. A nekaj vendarle ostaja: »Ko povem, da hodim na elektro faks, so ljudje v glavnem začudeni. Še vedno prevladuje predsodek, da je tehnika bolj moško področje.«

Makedonci so bolj praktični

Drugačne izkušnje ima Teodora Dimitrovska. Prihaja iz Makedonije in tam pri vpisu na tehniške fakultete ni bistvene razlike med moškimi in ženskami: »V Makedoniji je na elektroenergetiki več kot polovica žensk. Srednješolci, ki so dobri v tehniških predmetih, so precej bolj pragmatični in izbirajo fakultete, ki zagotavljajo zaposlitev.« Zato z njenega zornega kota izbira fakultete za elektrotehniko ni bila nič nenavadnega, tudi v Sloveniji se ji ni zdelo, da bi gledali nanjo kot na posebnost, čeprav je na tehniških šolah bistveno manj deklet. Morda je kdaj res vzbudila več občudovanja, se je nasmehnila, toda na koncu je vendarle odločilno znanje.

V Ljubljano je prišla študirat zaradi dobrih izkušenj, ki jih imajo njeni rojaki, poleg tega si je želela pridobiti evropsko diplomo in Slovenija je bila pravzaprav najbližja. Preselila se je leta 2010; v prvem semestru je imela nekaj težav zaradi jezika, vendar je dobila veliko podpore od sošolcev. »Stereotip o zaprtosti slovenske družbe se pri meni ni potrdil,« je dejala.

Magistrski študij je končala z desetico in je prejemnica svečane listine za najboljši študijski dosežek Univerze v Ljubljani. Zdaj je mlada raziskovalka na oddelku za preskrbo z električno energijo na tej fakulteti, v okviru doktorskega študija pa opravlja raziskavo za tuje podjetje. Razvija platformo za preverjanje morebitnih šibkih točk elektroenergetskega sistema, njeno delo je izključno računalniško in nikakor ne pogreša bolj »ročnega« dela. To področje jo tudi sicer zelo zanima in bi rada v tej smeri nadaljevala. Na vprašanje o višini ciljev je odgovorila: »Vsi moji cilji so visoki. Zdi se mi naravno, da imaš, če si bil ambiciozen študent, tudi za naprej visoke cilje. Vprašanje je še vedno, ali akademska pot ali industrija. Najraje bi oboje združila. Evropa je za zdaj odprta in mamljiva ...«

Podobno kot po Evropi

Majhen delež žensk v inženirskih poklicih je pri nas podoben kot drugod po Evropi, je povedala dr. Emilija Stojmenova Duh, raziskovalka v laboratoriju za multimedijo in telekomunikacije na ljubljanski fakulteti za elektrotehniko in vodja sekcije Ženske v inženiringu pri IEEE Slovenija (IEEE je največja inženirska organizacija na svetu). »Zanimivo je, da so razmerja med moškimi in ženskami v inženirskih poklicih nekoliko boljša na tradicionalnih območjih, na primer na Balkanu in v vzhodni Evropi. V Makedoniji in Srbiji je to razmerje 40 : 60.«

Na ljubljanski fakulteti za elektrotehniko je razmerje med dekleti in fanti 10 : 90. »Čeprav si želimo večje udeležbe deklet, jih je še vedno malo. Izjema je študijski program Multimedija, kjer je razmerje 30 : 70,« je navedla dr. Emilija Stojmenova Duh. Tudi med zaposlenimi na fakulteti je žensk malo: v pedagoški proces jih je vključenih osem (sicer je zaposlenih 123 pedagogov ter 154 znanstvenih delavcev in raziskovalcev). Zakaj ni večjih premikov – še zlasti če upoštevamo, da mlade na vsakem koraku prepričujejo, naj se bolj usmerjajo v naravoslovno-tehnične predmete?

»Menim, da je osnovni problem v tem, da je pri izbiri poklicev vodilo to, v katerem je mogoče največ zaslužiti. Žal smo inženirji premalo cenjeni glede na pomembno vlogo, ki jo imamo v današnjem svetu. Po drugi strani so v evropski komisiji ocenili, da primanjkuje v Evropi samo v informacijsko-komunikacijski tehnologiji 825.000 inženirjev. Podobno je v Sloveniji. Naštejem lahko vsaj deset podjetij, ki nujno potrebujejo inženirje in bi jih za delo tudi dobro plačala, vendar jih ne dobijo.«

Drugi – za mlade morda še izrazitejši problem – je, da si ne znajo prav dobro predstavljati, kakšna dela lahko opravljajo kot inženirji: »Na dogodkih Inženirke in inženirji bomo! nemalokrat dobivamo vprašanja, kot sta, kaj natanko počnemo v službi, pri kakšnih projektih delamo ...« Sicer pa je še vedno eden najbolj zakoreninjenih predsodkov, ki krojijo vpis, prepričanje, da so tehniški poklici namenjeni moškim, saj je to »težaško« delo, ki ga pripadnice nežnejšega spola ne zmorejo. In to se še vedno kaže tudi na delovnih mestih: »Čeprav si želimo, da ne bi bilo tako, moški kolegi pričakujejo, da bomo večino pisarniškega dela opravile ženske. To nas degradira in dela neenakovredne ter še vedno kaže, 'kam spadamo ženske'.«

Povezane novice

Invalidnost ni ovira, če imaš stvari v glavi urejene
12. February ob 09:00
Gibalna (ne)oviranost: Robi Bojanec in Anže Pratnemer s fotografsko razstavo za več odprtosti do drugačnosti.
Prijavi sovražni govor