Tiskane izdaje
Transeksualnost nikakor ni nov pojav. Lahko govorimo o tisočletni pojavnosti tako kulturne kot fizične spremembe spola. Tako v Indiji (hijra), kjer obstaja tudi dvospolno božanstvo Ardhanarisvara, v Afriki ter severni (berdache) in južni Ameriki. Nekdaj so tudi v Indoneziji transspolne osebe imele pomemben javni oziriroma religiozni položaj. Prav tako so na Japonskem in Kitajskem poznali obrede, v katerih so šamani prehajali v drug spol.
Tudi na evropskih dvorih ni bilo neznano, da so določeni vladarji moškega spola, kot na primer Henry III. v 16. stoletju v Franciji, želeli biti »njeno veličanstvo« in so se oblačili v ženska oblačila, enako velja tudi za ženske, ki so postale »njegovo veličanstvo«. V 17. stoletju je kraljica Kristina Švedska zapusila prestol, se obleka v moška oblačila in postala grof Dohna.
Pomembno pa je razlikovati med transvestiti, ki se preoblačijo v obleke nasprotnega spola, tistimi, ki so bili religiozno ali obredno kastrirani ob rojstvu zaradi dvospolnih organov (hijra) in transseksualci, ki operativno sprmenijo spol. Nekateri nočejo biti nič od naštetega in so aspolni, zato nočejo, da se jih poimenuje ona ali on, temveč oni.
Prav tako je pomembna terminologija biološkega spola (hormoni, spolni organi) in družbenega spola, ki pomeni psihološko doživljanje spolne identitete in družbenih vlog.
Transseksualnost na ameriški način
V zadnjem mesecu je največ pozornosti javnosti pritegnil ameriški olimpijski zmagovalec Bruce Jenner, ki se je javnosti po operaciji spremembe spola predstavil kot Caitlyn Jenner: »Želela sem si izgledati kot lepa 65 let stara ženska,« je povedala ta hip najbolj znana transseksualna ženska oseba v Združenih državah Amerike.
Javnosti se je predstavila s poziranjem na naslovnici revije Vanity Fair. Ameriški mediji so zelo navdušeno komentirali naslovnico revije, na kateri pozira nekdanji olimpijski prvak.
Jenner je bil kot oseba moškega spola večkrat poročen in je oče šestih odraslih otrok, pri odraščanju katerih je bil kot starševska oseba odsoten. Za svetovno javnost je postal znan zaradi razvpite družine Kardashian, ki je podrla številne meje resničnostnih oddaj, razsipnosti in kot menijo nekateri, vulgarnosti v objavi zasebnih trenutkov. Njegova nekdanja soproga Kris Jenner je namreč mati Kim Kardashian, ki slovi po svojem nenehnem razkazovanju zasebnosti.
Mora biti tudi transsekusalnost fotogenična?
Velika večina odzivov na naslovnico na kateri pozira Caitlyn Jenner je navdušujočih, redki glasovi pa opozarjajo na vizualno normativnost, ki se dotika vseh ljudi, ne glede na to, katerega spola so ali pa so si ga celo pred kratkim spremenili.
Vanity Fair, ki se je prav gotovo zavedal ekskluzivnosti in publicitete, ki jo prinaša takšna naslovnica, je objavil tudi članek o pripravah na fotografiranje. Jenner je bila obdana s trumo lepotnih strokovnjakov, očitno zato, da bi bila videti »lepa«. Kar nedvomno spet govori o tem, da investicija »vase« zahteva predvsem denar, da ustrezamo »standardom« za pojavitev na naslovnici v korzetu.
Nekateri so Caitly Jenner javno očitali, češ da podpira vse normative, zaradi katerih trpijo ženske. Za naslovnico se je namreč fotografirala v belem korzetu, predstavljena kot spolni objekt v slogu playbojevih zajčic. Elinor Burkett je v svojem besedilu za New York Times šla še dlje, meni, da spola ni mogoče spremeniti le z operacijo, temveč, da žensko izoblikujejo izkušnje doživljanja sveta kot ženska od otroštva dalje. Avtorico besedila je menda zmotilo tudi to, da je Caitlyn omenila, da je po operaciji bolj čustvena. Ali torej moškim to ni dovoljeno, ali se stari stereotipi obnavljajo tam, kjer se opuščajo novi?
Če je sprememba biološkega spola postaja družbeno sprejemljiva, se ob tem pojavljajo vprašanja in polemike o načinu javnega prikaza kategorije družbenega spolna.
Zgodbe o menjavi spola kot intimne izpovedi posameznikov in posameznic, ki spregovorijo predvsem zato, da bi pri prehodu pomagali še drugim, niso neznanka v medijih. Najpogosteje je zgodba usmerjena v socialno sprejemanje osebe, manj pa v zdravstvene posledice in fizične bolečine ali zaplete, ki so lahko del izjemno zahtevnih operacij pri menjavi biološkega spola.
Gre za operacijo obraznih potez, pogosto tudi glasilk, prsi ali dojk in genitalnih delov. Takšna operacija lahko traja tudi deset ur. Cene za spremembo biološkega spola so visoke, od nekaj tisoč dolarjev do 25.000 dolarjev za spremembo moškega v žensko in do 50.000 dolarjev za spremembo ženske v moškega. Kot poročajo transseksualni aktivisti, lahko traja prehod v nov biološki in družbeni spol nekaj let.
Nekateri operacijsko spremembo spola obžalujejo
Radikalna fiziološka sprememba, kot je sprememba spola, čeprav je prostovoljna, ne prinaša vedno le pozitivnih posledic. Potrebnen je čas, da posameznik okreva. Kakor povedo nekateri, ki so takšno operacijo prestali, so posledice lahko neprijetne in dolgotrajne (kronične bolečine, poškodbe črevesja, odvisnost od protibolečinskih tablet, depresija). Metaanaliza iz leta 2010, 28 raziskav o hormonskih terapijah in operacijah za spremembo spola raziskave ocenjuje kot »nizkokakovostne«, vendar pa potrjuje smotrnost opisanih posegov.
Nasprotno Univerza v Birminghamu, ki je obravnavala sto mednarodnih postoperativnih stanj transseksualnih oseb, ni prišla do ugotovitve, da je takšna sprememba vedno pozitivna. Številne osebe postanejo travmatizirane in samomorilne. Do podobnih ugotovitev je prišla tudi švedska študija, ki je spremljala osebe, ki so spremenile spol skozi daljše obdobje (1973−2003), objavljena leta 2011. Osebe, ki so spremenile spol, so bile ogrožene zaradi samomorilnosti in so bile psihiatrično obravnavane bolj pogosto kot osebe, ki operacije niso prestale. Zato raziskava operacije za spremembo spola ne predlaga kot optimalne pri motnjah spolne identitete.
Tudi Švicarska Univerza v Bernu v raziskavi iz leta 2009 poroča o slabem zdravstvenem in psihološkem stanju oseb, ki so operacijsko spremenile spol, po petnajstih letih od posega.
Kot kaže, tudi Caitlyn Jenner ni bila brez dvomov, saj je več kot šest desetletij dolgo identiteto težko opustiti in začeti živeti z novo. Na podobne dileme kaže tudi študija Univerze v Münchnu, ki obravnava zadovoljstvo z življenjem pri osebah, ki so operacijsko spremenile spol, velika večina jih je s posegom zelo zadovoljna, a pri tem je veliko bolj nezadovoljna v življenju kot povprečna populacija.
Transeksualnost odpira zelo pomembno družbeno vprašanje in sicer, da DNA ni naša usoda in identiteta. Pomembno pa je tudi kakšno vlogo bodo imeli mediji in družba. Ali bo prednost namenjena le že tako ali tako vplivnim in družbeno uveljavljenim posameznikom ali tudi takšnim, ki si tega niti želijo, kljub temu pa potrebujejo podporo?
Napaka bi bila tudi enostranska predstavitev transeksualnih zgodb. V Argentini so transeksualne aktivistke antropologinji povedale, da niti slučajno ne mislijo nastopati v plesnih klubih in se razkazovati. Želijo biti politično aktvine, socialistke in šivilje.
