Za navdušence nad iskanjem skritih predmetov, reševanjem miselnih rebusov in odpiranjem na videz nepredušnih skrinjic v sobah pobega, ki so se v letu dni namnožile po vsej Sloveniji, je novica o najnovejši različici takšne igre na prostem dobrodošla popestritev, za ljubitelje narave pa dober izgovor, da v njej preživijo še več časa.
Prizorišče gozdnega pobega se pojavlja in izginja kakor rdeča soba v kultni nadaljevanki Twin Peaks, le da je namesto s težkimi rdečimi zavesami od drugega dela gozda podnevi zamejeno s plastičnim trakom, ponoči pa s svečkami in da ni prav nič strašljivo. Njegove natančne lokacije ne bomo razkrili, namignimo le, da se nahaja v urbanem gozdu blizu Ljubljane. O organizatorkah gozdnega pobega pa navajamo le njihovo skupno ime Gozdne ter vzdevke, ki so si jih nadele: Šoja, Breza in Lisica.
»Ne uporabljajte žag in sekir«
Po izobrazbi so gozdarke, zato ni težko uganiti, kje so dobile idejo za preslikavo različice računalniške igrice v naravno okolje. Z njo so se odločile popestriti svoj vsakdanjik, saj jih delovne obveznosti ne zadovoljujejo povsem, ljudem pa so želele prikazati gozd kot prostor neizčrpnega navdiha, navdušenja, čudenja, čarobnosti in hkrati svetišče, v katerem lahko vsak najde svoj mir oziroma sorodno dušo. In sicer ob vsakem vremenu in uri – tudi ko ni lep kot mlada nevesta, ampak njegove prebivalce pere dež in prepihava veter. Ob takšnem vremenu Gozdne organizirajo pobeg v dežju. Tudi ko se ogrne v temo in v njem zavlada krvava vampirka Mary, ki jo je treba še pred polnočjo ubiti. Najmlajši na gozdnem pobegu iščejo čarobno rožmarinovo paličico, ki jo je izgubila vila Angelika. Naša skupinica, ki so jo sestavljala štiri dekleta in fant, pa je dobila nalogo iz kletke rešiti ptiča, ki ji je imel zaupati modrost.
»Na območju je najprej treba najti različne predmete, ki jih je dobro dati na kup in ugotoviti, kako so povezani – kakšne šifre, uganke in ključe skrivajo, ki pripeljejo do končne ključavnice, ta pa odpira kletko s ptičem,« osnovna navodila razlaga Šoja. »Vsi predmeti so znotraj prostora, zamejenega s trakovi, zato zunaj njega ni treba hoditi, ker tam ni ničesar,« opozori. »Nekateri so vidni, druge pomaga skrivati listje. Pametna je organizacija dela. Tamle je plahta; koristno je stvari, ki jih najdete, zložiti na en del, ko ugotovite povezave med njimi oziroma njihovo vlogo, pa jih odložite na drugi del, da bodo vsi v skupini vedeli, kaj se dogaja.«
Breza pokaže še na knjigo z navodili, med katerimi je navedba: »Ne uporabljajte žag in sekir za odpiranje škatel.« »V tej ekipi je samo en moški, kar je načeloma dobro,« začne pojasnjevati namen navedbe. »Moški se običajno zapičijo v ključavnice in jih poskušajo odpreti za vsako ceno, tudi na silo. Ne gre in nima smisla,« oponaša pedagoški ton. »Predmeti ponujajo dovolj namigov in povezano zgodbo, le nekoliko je treba vključiti možgane in včasih razmišljati zunaj okvirov. Budilka bo zvonila natančno čez uro. Opazovale vas bomo s kamero, in če bo treba, pomagale z namigom.«
Jaka, Ana, Doroteja, Leena in moja malenkost smo bili popolni neznanci, a smo se kot skupina takoj ujeli in se brez dolgovezenja – spraševala sem se, zakaj tolikšne usklajenosti ni mogoče doseči znotraj delovnih kolektivov – podali na lov za predmeti. Nekaterih ni bilo mogoče spregledati, denimo medvedka z otroško slikanico v naročju in tablico z opozorilom Don't move me!, roke plastične ženske lutke, lisičjega krzna, vedra z otroškimi kockami, okostja srnjakove glave, lesene kače z indijanskimi zeleno-rdečimi vzorci, listom s prevodom pomena run v latinsko abecedo, na deblo pribitega s sekiro, ročne žage z nekaj pobarvanimi zobmi pa seveda več ptičjih hišk, tudi tiste, v kateri je bila ujeta naša modra ptica. Za drugimi predmeti je bilo treba pobrskati po listju, premakniti trhlo vejevje in stegniti vratove proti najnižjim vejam dreves.
Vrnitev v brezčasje otroštva
Vse predmete smo – vsaj tako smo mislili – zložili na vojaško ponjavo in si jih nekaj trenutkov zgolj ogledovali. »Uh, koliko ključavnic je treba odkleniti,« je zavzdihnila Ana in se lotila odpiranja male lesene škatlice, v kateri je nekaj cingljalo. Notri je bil droben ključ, ki bi lahko odklepal marsikatero ključavnico ali pa tudi kakšno drugo škatlo. V hranilniku za kovance v obliki angleške telefonske govorilnice je bil ključ, a ga s prsti ni bilo mogoče spraviti ven. Najprej je bilo treba v neki drugi škatlici najti magnet na vrvici in ugotoviti, da bi bil lahko v pomoč pri pridobitvi ključka.
Šahovske figure smo razporejali po barvah, s katerimi so bile označene, in jih poskušali povezati s šiframi katere od ključavnic na še zaklenjenih škatlah in ptičji hišici. Preštevali smo različno obarvane zobe na žagi in razmeroma hitro našli ključavnico z ustreznim zaporedjem številk. V pravo sliko z motivom iz pravljice Rdeča kapica smo morali sestaviti otroške kocke iz vedra. Če ni šlo posamično, smo skupaj staknili glave in poskušali rešiti uganko. Za trenutek smo pozabili, da smo odrasli ljudje z odraslimi skrbmi, obveznostmi in težavami, in se vrnili v brezčasje otroštva, ki je znalo biti kdaj tudi travmatično, tokrat pa je bilo neskončno prijetno.
Prsti so zaradi mraza počasi dreveneli, zato se je odklepanje ključavnic s pravo kombinacijo šifer upočasnilo, a šlo nam je odlično, dokler nismo trčili ob prvo oviro.
Leseni ptiček je imel na krilih napisane koordinate, ki so nedvomno nakazovale na lokacijo pomembnega neodkritega predmeta, smo sklepali. Toda kje natančno je, nismo mogli ugotoviti. Za pomoč pri merjenju razdalje do nje smo uporabili leseno kačo, a se je domislica pokazala kot čisti kiks. Izrečenih je bilo nemalo kletvic, Doroteja pa je morala uporabiti voki-toki z Gozdnimi na drugi strani. Že manjši namig je bil dovolj, da smo razmeroma hitro našli vročo točko. Dekleta smo kopanje v zemljo prepustile moškemu, a niti njemu je ni bilo treba premetati veliko, preden je s kovinskim delom lopate zadel ob lesen zaboj.
Kaj je abakus?
Kaj je bilo v njem, ne smemo izdati, saj je pomembno prispevalo h končnemu razvozlanju uganke. V imenu celotne skupine naj priznam le, da smo pomoč Gozdnih potrebovali še dvakrat. Prvič, ker nismo vedeli, kaj početi z abakusom – nekdo iz skupine se je oglasil celo, kaj ta zadeva je, ob čemer se je Šoja gotovo nasršila –, in drugič, ker nismo ugotovili šifre ključavnice na kletki z ujeto ptico. Pokazalo se je, da listja nismo premetali dovolj vestno, saj je Šoja pod njim našla še dve drugi škatlici.
Budilka je že zdavnaj odzvonila eno uro, prsti so bili že povsem odreveneli in tudi modra ptica se je hudo tresla zaradi mraza, ko smo jo osvobodili. Kljub vsemu je bila prijazna. V zahvalo nam je iz kljunčka spustila svitek papirja, na katerem je v angleščini pisalo: »Včasih prav najmanjše odločitve za vedno spremenijo življenje. Večina nas živi, kakor da bi imeli še eno rezervno življenje v banki.« Tisti hip so nas bolj kot njena modrost zanimali domači piškoti in požirek žganja, ki so nam jih pripravile Gozdne. Toda listič s pticino modrostjo še vedno hranim.
Tiskane izdaje
