Tiskane izdaje
Nekoč so ljudje prišli v kioske po časopis in cigarete – veliko drugega niti ni bilo –, zdaj kupujejo še vse drugo, je ugotavljala Olga Časar. Miklošičevo ulico opazuje iz svojega kioska že skoraj dve desetletji, v tem času se je precej spremenila in najbolj se ji stoži po tistih sobotnih dopoldnevih, ko so tod od železniške postaje proti tržnici hodile branjevke in ko je prodala toliko časopisa, »da je bilo kar veselje«.
Le malokrat smo toliko pozorni, da skozi linico kioska, kamor ponavadi molče potisnemo denar in vzamemo reč, ki smo jo kupili, opazimo tudi obraz. Ne vemo, ali je vesel, ali je žalosten, ali ga bremeni teža vsakdanjika, ali je ravnokar izvedel dobro novico ... Še tistega vljudnega pozdrava včasih ne dobi, ker smo zatopljeni v pogovor po mobilnem telefonu. »Da, tudi ljudje so drugačni,« je dejala Olga Časar. Ko je začela delati v kiosku, je bila še zaposlena pri podjetju, ki je imelo takrat verigo teh prodajnih mest. A ni prav dolgo trajalo, potem je bilo treba urediti status samostojne podjetnice. Dobro se spominja značilnih rdečih kioskov, ki so jih nato pobarvali na belo. Bolj kot oblikovalski dosežek, za kar danes veljajo ti poulični artefakti, ji je ostalo v spominu to, da je pri vsaki špranji pihalo vanje. Zdajšnji kiosk – sodi v verigo podjetja 3dva, ki ima 210 prodajnih mest, kjer delajo pogodbeni zunanji sodelavci – ima vsaj klimatsko napravo in ogrevanje, prostora v njem pa je bolj malo, je dobrovoljno razlagala. Za pultom je bil stol, ob njem majhen električni radiator, vse poličke pa zapolnjene z raznovrstnim blagom.
Šest dni na teden
Pred približno dvema desetletjema sta bila tako rekoč edina prodajna artikla časopisi in cigarete, in to so bili časi, ko so se dnevniki na veliko prodajali, tudi po 50 izvodov jih je šlo na lep dan, se je spominjala. »Kar veselje je bilo nositi časopis v kiosk, ko so ga pripeljali!« Še bolj se ji je razvedril obraz, ko se je spomnila kolon branjevk, ki so bile ob sobotah namenjene na tržnico. Ulica je bila nekoč veliko bolj živahna, zdaj se je to spremenilo, zlasti ob sobotah, ko hodi v kiosk »bolj meglo prodajat«, kakor je iskreno povedala. Število prodanih dnevnikov na dan zdaj šteje v številki, precej manjši, kot je prstov na roki, takšnih strank, ki jima mora pripraviti paket časopisov, ima samo še dve. Tisto, kar v zadnjem času najbolj pritegne mimoidoče, so stave, precej jih v trafiki plača tudi položnice ali si napolnijo kartico za avtobus ... Prav dobre prihodnosti kioskom ni mogla napovedati, morda bodo šli celo z roko v roki s časopisi, je razmišljala. »Zdaj je vse na internetu ...« In to se navsezadnje pozna tudi pri njenih dohodkih. Če bi delala samo v kiosku – pa čeprav je tam šest dni na teden ves dan –, ne bi mogla preživeti. Zato se ukvarja še z računovodstvom, je dodala. Okence kioska se je zaprlo, kajti mraz se je že naselil v majhen prostor.
Upad potrjujejo tudi podatki podjetja 3dva. »V zadnjih petih letih se je prodaja časopisov in revij zmanjšala za 30 odstotkov, cigaret pa za pet,« je povedala Breda Brezovar Goljar iz Tobačne Ljubljana, katere hčerinska družba je Trafika 3dva. Po prihodkih sodeč so tobačni izdelki najbolje prodajan segment. Kako se sprememba življenjskega sloga in navad ljudi odraža pri prodaji, smo vprašali tudi pri Delo Prodaji, ki ima mrežo trafik Kiosk, vendar je direktor maloprodaje Urban Poljak v »razgreti situaciji v zadnjih dneh pred javno razgrnitvijo predloga novega zakona o omejevanju tobačnih izdelkov« zavrnil sodelovanje.
Vesnina prodajna psihologija
Kljub temu smo se oglasili pri franšizojemalcih kioskov v središču mesta. Čeprav je jasno, da življenje sodobnega človeka, ki se nemalokrat več sprehaja po medmrežju kot po ulicah glavnega mesta, vpliva tudi na njihov vsakdanji kruh, se niso pritoževali. Kvečjemu so – v duhu današnjega časa – izrazili hvaležnost, ker imajo vsaj delo. Med bolj dobrovoljnimi sta Vesna in Željko Pejkovič, ki sta iz ene trafike, ki sodi med Kioske Dela Prodaje, naredila tako rekoč družinsko podjetje. »Ostala sva brez zaposlitve in druge možnosti ni bilo videti, kot da odpreva s. p.« Najprej so dobili kiosk v Lidlu, nato še enega v Javnih skladiščih in naposled (junija lani) še znamenito drobno zidano trafiko ob Tromostovju.
Zdaj v eni od trafik dela njun sin, v središču mesta je najpogosteje videti Željka – ne le za okencem, ampak tudi, kako pred hišico klepeta z mimoidočimi. Ker je v središču mesta veliko turistov, se to tudi dobro pozna pri prodaji, zlasti julija, avgusta in decembra, kakor je strukturirano razlagala Vesna. Poleti imajo zato odprto od šestih zjutraj do desetih zvečer, pozimi do osmih zvečer. Lokacija je vsekakor pomembna, vendar je sogovornica hitro dodala nekaj prodajne psihologije: »Ne smeš samo čakati in pasivno prodajati tistega, kar pride stranka iskat, ampak ji še kaj dodatno ponuditi. Recimo danes, ko dežuje in pride stranka z mokro glavo, lahko predlagaš nakup dežnika.«
Zelo koristno je kdaj tudi prelistati po časopisih in namigniti, kaj je mogoče kje prebrati, je nadaljevala in urno navedla primere iz življenja slovenskih zvezdnikov, tisti dan je namreč izšla osrednja tračarska revija pri nas. Veščine dodatne prodaje se je naučila še v časih, ko je delala kot prodajalka in poslovodja v trgovinah. Željko, ki je dolgo delal v gradbeništvu, je dodal tisto, kar je po njegovem mnenju pomembno: »Ves čas je treba biti tukaj.« Vesna ga je nemudoma dopolnila: »Moj mož je deloholik. Izračunal je, koliko izgubiš, če zapustiš trafiko. Če jo vsak dan zapre za eno uro, je to trideset ur na mesec, v treh trafikah devetdeset.«
V središču središča mesta je tudi povpraševanje po časopisih dobro v primerjavi z drugimi prodajnimi mesti, veliko ga je tudi po tujih dnevnikih, tednikih, in niso prav redki dnevi, ko jih zmanjka. »Takrat se je treba takoj odzvati in za prihodnjič naročiti več izvodov,« je še naprej razlagala Vesna. V tistem času je prišel mimo možakar in povprašal po izvodu tujega časnika, turist je kupil urbano, dame so posegle po Zvezdah ... Zavoljo Željkove ustrežljivosti se je našlo tudi nekaj stalnih strank, ki jim pripravi zavitek časopisov ali ki stalno prihajajo k njim po cigarete, je medtem pripovedovala njegova žena. Časopisi so bili pokriti s prozorno folijo, ulice so bile bolj prazne kot sicer: »Počitnice so. Pa vreme je seveda pomemben dejavnik ...« je pojasnjevala Vesna Pejkovič. »A tudi če je vreme slabo, to še ne pomeni, da ne more biti lep dan!«
Iz Šiške v Center
Alenka Grden je medtem odpirala in zapirala okence kioska na Slovenski cesti. Tam dela štiri ali pet let, začela je podobno kot prejšnja sogovornika – ostala je brez zaposlitve, se prijavila za delo v trafiki, jo dobila, prvo v Šiški in nato še tole v središču mesta. Ima enega zaposlenega, pomaga si tudi z družinskimi člani. Ko sva se ozirali po dolgih vrstah časopisja, je priznala, da je tudi ona potrebovala nekaj časa, da se je seznanila z vsemi, a kljub množici naslovov se še kdaj zgodi, da se oglasi stranka z željo po kakšnem še neznanem časniku. Nad prodajo se ni pritoževala: »V redu je ...« In po kratkem molku dodala: »A lahko bi bilo bolje.«
Evidence o prodaji niti ne vodi, morda tudi zato, da se ne bi preveč obremenjevala s številkami, se je nasmehnila, sicer pa te tudi zelo nihajo. »Tukaj so v glavnem naključni kupci, stalnih skoraj ni.« Popolnoma drugače je v Šiški, je dodala, tam že zjutraj izve vse, kar se dogaja v soseščini. Prav takrat je prišla mimo stranka iz Šiške in se zapletla s prodajalko v pomenek, ki je nakazoval, da se ne poznata šele od včeraj, kmalu se je oglasila gospa, ki je iskala časnik za moža, in klepet se je urno razvnel. Trafikantka je možakarja že nekaj dni pogrešala, nakar je izvedela, da ima zdravstvene težave, kot je hitro pojasnila.
Spomnila se je še enega gospoda, upokojenega zobozdravnika, za katerega ravno tako hrani sveženj časopisov. »Njega sem zmeraj vesela, saj me vselej spravi v smeh.« Pri tem se je tudi sama nasmejala, ravno prav opremljena za naslednjo stranko, potem pa izdala modrost, ki jo upošteva pri delu: »Vedno je treba biti prijazen, s tem največ dosežeš, četudi stranka nima prav ali če nemarno odloži torbo na polico s časopisi in jih zmečka. Prijazno jo je treba opozoriti. Pri besedah je treba biti zelo pazljiv ...«
Kruti izračun
Da je treba biti pri besedah pazljiv, so se naučili tudi številni drugi trafikanti, ki smo jih nagovorili, a se niso bili pripravljeni izpostaviti. »Besede so me že prevečkrat drago stale,« je pogovor za časopis zavrnil eden izmed njih. Dan je bil takšen, da se ljudem niti iz pisarn ni dalo, kar je ogrožalo še tistih 3,90 evra bruto, kolikor zasluži na uro, kot je izdal kruti izračun. V sprejemanju novele protitobačne zakonodaje prodajalci v kioskih ne morejo ceniti blagodejnega učinka na javno zdravje, kajti njihovo to še bolj načenja. A naposled se je tudi on odrekel pritoževanju in v duhu današnjih razmer, ki preprostega človeka tako stisnejo v primež, da nima nobene izbire, sklenil: »Kaj pa hočem? To je še vseeno bolje kot ostati na ulici ...«
