Prostor ga je poklical sam in mu ponudil spiralo

Gigantski polž, ki ga je zgradil iz odpadlega kamenja v otliški kotanji, je mlademu arhitektu nakazal pot v središče njegovega kozmosa. Kamnit zid, ki se v geometrijsko pravilni spirali v tretjem zavoju dvigne iz dna na rob vrtače, je v desetih letih postal poleg naravnega skalnega okna, skozi katero občasno potegne vzgornik iz bujne Vipavske doline, še ena lokalna znamenitost Otlice.


Med kotanjami in vzpetinami raztresena vas na planoti Gore, ki se razteza med Čavnom in Nanosom, ni ravno turistična destinacija. Redko poseljeni kraji za skalnim robom nad Vipavsko dolino so posejani z gozdovi in belimi skalami, med katerimi se stiskajo zaplate pašnikov. Za Gorjane, ki trmasto vztrajajo na planoti, je ta svet samo vsakdanjost, iz katere se vozijo na delo v Deželo, kakor pravijo dolini, v kateri uspeva vse, o čemer na Gori lahko samo sanjajo. Vendar ima ta razbrazdana pokrajina, ki s Sinjim vrhom pokuka celo čez tisoč metrov nadmorske višine, s skromnim, a trmastim rastjem in z burjo, ki pozimi nanosi v zavetne lege večmetrske snežne zamete, neko posebno divjo lepoto.

Kamnita sfinga, ki jo zagugamo z rokami

Predrzno nevedni se v zimskem dopoldnevu podamo skozi ta skrivnostni svet prav v središče kotanje, od koder je Damjan Popelar aprila 2002 začel svoje triletno vijugasto tlakovanje kamnite spirale. V resnici je to širok in nizek suh zid, po katerem se človek kot po tlakovani poti spusti v dno vrtače, ki za graditelja pomeni poglobitev v tišino in meditacijo. Spirala je zanj, ki je medtem še z nekaterimi zanimivimi inštalacijami v prostoru Dolenjske postal viden predstavnik krajinske umetnosti tako imenovanega Land Arta, artikulacija prostora, v katerem stoji.

Potem ko je Dolenjec, čigar dušo je oblikovala mehkobna lirika gričkov in vinogradov, prehodil divjo planoto od Cola do Čavna in preiskal vse njene kotičke, ga je, pravi, ta prostor poklical sam in mu ponudil spiralo kot svoje stvarno in metafizično nadaljevanje. Idejo zanjo je Popelar dobil že med študijem, ko so s profesorjem Tomašem Valeno iz Mü nchna raziskovali te prepadne prostore v okviru seminarja Poetični dvogovori s krajino. Ko pa se je takrat mladi arhitekt srečal s trdo stvarnostjo poklicnega vsakdana, je začutil neustavljivo željo, da z lastnimi rokami zgradi, kar si je med študijem zamislil kot spiritualo. Na njej je nepreklicno moral postati, zato da je na svoj način premislil nadaljnje življenjske korake.

Skoraj neskončna prostranstva Gore, po katerih se na samem skalnem robu vije slovenska planinska transverzala, za poznavalce celo eden njenih lepših delov, skrivajo pred dolino osupljive razglede čez Deželo in Kras proti morju ter na drugi strani proti goratemu Čavnu in vrhovom Trnovskega gozda. Kamenje, ki se beli med gozdovi, poraščenimi s pretežno tenkimi bukvami, debelejše so najbrž predelane v klaftrska polena, ki zložena v skladovnice podpirajo prav vsako hišo, zraste včasih v prav nenavadne oblike. Komaj verjetna je tako imenovana Slovenska sfinga pri zaselku Gozd.

Posebnost tega vsaj desettonskega kamna, v katerem lahko z malo domišljije prepoznamo obris sfingine glave na levjem trupu, je, da ga je mogoče zazibati z golimi rokami. Damjan, ki se je po diplomi vračal v te kraje, kjer je pod mentorstvom profesorja Valene prvič začutil, da ima krajina svojo lastno občutljivo bit, ki jo lahko človek s premišljenimi posegi izrazi ter s tem poudari in oplemeniti, pozna skoraj vsak večji kamen na planoti. Z nogami, trdno uprtimi v tla, se zažene v sfingino kamnito težo in jo brez posebnega naprezanja premakne iz ležišča in zaguga. Potem ko to uspe tudi vsem drugim, se pojavi nadležno vprašanje, kdo neki je tako velik kamen postavil na vrh drugega, še večjega.

Škarpa za romanje in stožec za protiutež

Kamnitega polža, ki se zasveti med golim vejevjem pod dobro označeno potjo proti Otliškemu oknu, je Damjan napravil z golimi rokami kar iz kamenja, s katerim je bila zasuta zdaj očiščena vrtača. Začel je bolj proti vrhu, in več ko je bilo kamna zloženega v spiralo, niže se je lahko spuščal s svojim zidom. Nekaj časa je spal kar v šotoru ob svojem gradbišču sredi gozda, vračal se je domov, ko ni več prenesel samote, in nato spet k spirali, in kopal, prenašal kamenje in skale, minilo je leto in zima in na pomlad prihodnjega leta je podrl vse, kar je bil postavil, ker je ugotovil, da spirala, ki jo je bil začrtal kar s prostim očesom, v resnici ne sledi geometrijski točnosti naravne spirale. Vzel je vrvice in količke in zakoličil ogromnega polža, ki se razvije v hiperbolično spiralo. Spet je kopal in praznil vrtačo, z znojem močil kamenje, ki ga je nosil ali potiskal po bregu navzgor, in nehehno podaljševal spiralo. Ob zimskem solsticiju, malo pred božičem, je arhitekt s posluhom za sporočila prostora poiskal na koncu spirale prostor za veliko obeležje, ki vrže svojo senco prav na ta dan na dno vrtače. In ker se je dno, ko ga je odkopal, končalo s stožčasto vdolbino, je na koncu spirale lastnoročno, s pomočjo očeta, sezidal 3,6 metra visok stožec.

V Popelarjevem intimnem svetu je senca, ki jo stožec spusti ob solsticiju na dno vrtače, simbolična poroka nebeškega in zemeljskega, v prepišnem svetu tik za robom, kjer so speljane kar tri različne pešpoti, pa je stožec lucidno vabilo pohodnikom k obisku vrtače. In se odpravimo z osončenega roba po kamniti Damjanovi cesti na dno vrtače, kjer šele opazimo, da je velika vdolbena skala, ki se stika s potjo, kot nekakšno zatočišče, v katerem je avtor poti ugledal naravni oltar in vanj postavil velik lesen križ. »Ljudje bodo prihajali, spuščali se bodo po zavojih spirale na dno vrtače in vase, v svoje duše, kot v procesiji, razmišljali in v sebi molili,« je na informacijsko tablo pred vrtačo v Molkavi dolini zapisal tamkajšnji literat Franc Černigoj.

Ljudje, domačini, ki so čudnega tujca najprej le nezaupljivo opazovali od daleč, danes radi obiskujejo kotanjo s križem. O tem pričajo kamni, ki so se že počasi začeli kotaliti z Damjanove poti, pa tudi nekaj nabožnih kipcev in posebnih kamnov, ki jih je človeška roka položila h križu v skali.

Polž postane dodatna vrednost kraja

Potem ko je polž prilezel iz kotanje, sivobel in pravilnih razmerij, se je počasi zgodil preobrat. Domačini so začeli verjeti v njegov projekt in se mu približali, se spominja Popelar, s pogovorom in pomočjo, kakšen je celo prinesel kamen, ki se mu je zdel poseben ... Ko je šla spirala h koncu, se je odzvala tudi skupnost, ki je spoznala, da je kamniti trojno zaviti suhi zid posebna dodatna vrednost kraja. Neko soboto so prišli krajani, pripeljali nekaj tovornjakov kamna in najboljše zemlje, ki ima na teh kamnitih tleh, kjer pridelajo le krompir in bukovo vino, kot se radi pošalijo, sicer posebno vrednost, in skupaj so končali spiralo, ki jo je ob slovesnem odprtju nekaj mesecev kasneje simbolično predal domačinom in ti so obljubili zanjo skrbeti.

S spiralo se je Popelarju odprlo novo okno ustvarjalnega izražanja. Spoznanje o tem, kako z lastnim angažiranjem uresničiti idejo, povezati ljudi v sodelovanju, pridobiti pozornost medijev, je v njem prebudilo potencial za nove umetniške projekte. Okrog glavate vrbe, ki so jo Mirenci nekoč strigli za šibje, je spletel največjo pleteno košaro, samotno hruško v domačem Tržišču je obdal s piramidno konstrukcijo, in prostor je nenadoma postal kraj srečevanj in kulturnih prireditev.

Njegovo oko je ves čas budno za sporočila, ki jih krajina posreduje s svojo konfiguracijo in vegetacijo. »Ko poudariš del narave, artikuliraš njene lastnosti v neko simbolno govorico, s katero razumeš svet. Nekoč so ljudje še veliko močneje živeli s fizičnim prostorom, zato so tudi vsaki skali, hribu, dolini, izviru dali ime,« pripoveduje privrženec umetniškega dialoga s pokrajino, ko stojimo pod veliko polkrožno odprtino v živi skali, po kateri je Otlica (Votlica) dobila ime. Brez tega poimenovanja bi bilo celo govoriti o osupljivem pogledu, ki skozi skalo poleti v dno doline Dežele, zelo težko. Čez skalo, ki se pne nad več kot deset metrov visoko luknjo, poteka prav do vrha velika razpoka. »Kot bi se dva obraza naslonila s čeloma drug na drugega,« pomisli na glas Damjan Popelar.