Prvotna zamisel – s Slovenko na jadranskem otoku

O triurnem muzikalu Mamma Mia! v produkciji Prospota lahko v marsičem vzkliknemo: Mamma Mia! Lani so 17-krat razprodali ljubljanske Križanke, do danes pa so predstavo, v kateri poje, igra, pleše ter jo koreografsko, tehnično, scenografsko in scensko podpira in na glasbo Abbe (ter prevode Tomaža Domicelja) izvaja kar 60-članska ekipa, ponovili že 68-krat in privabili skoraj 73.500 gledalcev.

Če štejemo še istoimenski predstavi, ki sta nastali v koprodukciji z beograjskim Gledališčem na Terazijah in Zagrebškim mestnim gledališčem Komedija, so z Mammo Mio! od premiere v Beogradu konec lanskega marca v vseh treh državah nastopili več kakor 230-krat.

Tolikšen uspeh in tolikšno število ponovitev sta vzbudila radovednost celo originalnih avtorjev pri Little Star Services Ltd., ki so si v majhno državo Slovenijo prišli ogledat, kaj privablja množice, razkriva producent in direktor Prospota Jure Franko. Z njim (nekoč uspešnim alpskim smučarjem, dobitnikom srebrne olimpijske kolajne v Sarajevu leta 1984) smo se pogovarjali pred nocojšnjo 69. ponovitvijo slovenske različice v portoroškem Avditoriju. Za vsako predstavo se na pot podajo najmanj dva dni prej, med drugim z dvema tovornjakoma vlačilcema, tremi kombiji in petimi osebnimi avtomobili, scenografijo, težko čez dve toni, in garderobo, ki obsega okoli 284 kostumov in 99 parov čevljev.

Vaš uspeh je direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek ob prvem rojstnem dnevu junija letos označil za rekord, ki ga bo težko preseči. Tik pred zadnjima predstavama v Križankah pa sem, prepričana, da je Mamma Mia! še vedno vselej razprodana, presenečeno ugotovila, da so vstopnice še na voljo. Je bilo to zato, ker ste predstavo zaradi slabega vremena prestavili ali si je muzikal v slovenski izvedbi morebiti že ogledala kritična masa gledalcev?

Predstavi sta bili razprodani že pred mesecem dni, nekaj prostih vstopnic pa se je tik pred zdajci ponovno pojavilo v prodaji zaradi odpovedi, ker smo predstavo zaradi slabega vremena prestavili z nedelje na torek, pa tudi zato, ker je Festival Ljubljana zaradi velikega povpraševanja dodal še dve vrsti sedežev. Kje je kritična masa, ne vemo natanko, saj v tem žanru v Sloveniji še nismo doživeli tolikšnega odziva. Imamo zelo veliko gledalcev, ki se vračajo na predstave. Ena gospa si jo je ogledala že sedemkrat, druga petkrat, veliko jih je, ki so prišli dvakrat, trikrat. Ne vemo, do kdaj bo vladalo takšno zanimanje, je pa res, da smo presenetili originalne ustvarjalce. Na ogled predstave so poslali celo Marka Whittemora, enega od voditeljev podjetja Little Star, ki trži pravice, torej drugega moža za originalno producentko Judy Kraymer, da bi ugotovil, zakaj tolikšen odziv v tako majhni državi.

In kaj so ugotovili?

Presenečeni so bili nad tem, da smo z budgetom 200.000 evrov sposobni narediti tako kakovostno predstavo, ki pa seveda ni primerljiva z izvirno, saj tam dosega šest, sedem milijonov funtov. Ugotovili so, da s sabo na oder prinesemo ogromno energije in da se ta prenaša na občinstvo, to obdržati iz predstave v predstavo pa je bilo zame kot producenta velik izziv. Imamo namreč zelo velik razpon v starosti nastopajočih; od 15 do 16 let starih zboristov in plesalcev do našega najstarejšega člana Gojmirja Lešnjaka - Gojca. Nastala je lepa kombinacija, saj mladi dajejo starejšim mladostno energijo in zagnanost, starejši pa mladim izkušnje in umirjenost, ki je potrebna, da stvar lahko izpelješ. Pogosto se šalimo, da smo mlade z uspešnostjo predstave pokvarili, ker bodo odslej mislili, da jim bo na vsaki predstavi na koncu na nogah ploskalo 1500 ljudi. Sicer pa tudi originalni avtorji ne vedo, kaj v (izvirnem) muzikalu Mama Mia! tako privlači ljudi (vse od premiere leta 1999 na West Endu v Londonu si ga je ogledalo več kot 54 milijonov gledalcev, op. p.), ali je to glasba Abbe, so to besedila, zgodba ali koreografije?

Kar šest let ste si prizadevali za pridobitev licenčnih pravic. Kaj je pretehtalo, da ste jih dobili? Kakšne zahteve ste morali izpolniti? Kako to, da so si predstavo prišli pogledat zdaj?

Običajno pridejo v kontrolo na začetku, da preverijo, ali se držiš predpisanega, kar pa se v našem primeru ni zgodilo. Po mojih predvidevanjih zato, ker smo prvo predstavo v državah nekdanje Jugoslavije, za katere sem pridobil licenco, postavili v koprodukciji z Beograjskim gledališčem na Terazijah. To se ukvarja samo s produkcijo muzikalov že več kot 60 let, v svojem repertoarju so imeli že vse svetovno znane naslove, kar je samo po sebi vlilo zaupanje. Morda so zdaj prišli tudi iz nekakšnega strahu, da izvajamo nekaj, česar ne dovolijo, da smo ustvarili zgodbo, ki se ne drži več originalnega skripta in je morda preveč lokalna. Ko sem zaprosil za licenco, je bila moja konservativna ocena, da bomo v prvi sezoni odigrali 50 predstav v Sloveniji, Srbiji in na Hrvaškem skupaj. Mi pa smo jih v Sloveniji 64, v Beogradu 50 in v Zagrebu 120. Medtem ko je predstava v Beogradu uvrščena v redni repertoar, je v Zagrebu na čakalnem seznamu za vstopnice približno 25.000 ljudi, torej za 50 predstav. Vse to je presenetilo vse, tako nas kot njih. Pred kratkim sem zaprosil za licenco še za nekatere druge države, med drugim za Makedonijo, zato je bila njihova naloga ob zdajšnjem obisku tudi oceniti, ali se predstava drži zapisanega v pogodbi, končna ugotovitev, da jo lahko igramo povsod po svetu, pa je bila zame velik kompliment in priznanje delu vseh ustvarjalcev.

Bil sem med prvimi, ki jim je uspelo pridobiti ta tip pravic, šest let pa je trajalo zato, ker teh pravic sploh niso podeljevali. Vsak meni poznan producent si je prizadeval za to licenco, a so se naveličali čakati, jaz pa sem vztrajal. Po šestih letih sem si tudi sam rekel, da samo še tokrat pokličem, in Mark Whittemore, ki nas je zdaj obiskal, mi je tedaj dejal, da zdaj pa bodo podelili licence tega tipa. Potem smo morali skozi ves postopek ocenjevanja od tega, kaj smo že naredili, koliko predstav menimo, da bomo izvedli, kakšna bo cena vstopnic in tako naprej. Marsikateri podatek smo ocenili na pamet in upali, da jih prepričamo, in smo jih.

Kaj vas je gnalo prav v Mamma Mio!? Ker je fenomen sam po sebi, ki privablja množice in zagotavlja tudi poslovni uspeh?

Z ženo sva jo večkrat videla na Broadwayu in v Londonu in že prvič, ko sva jo gledala, sva si rekla, da bi to z veseljem delala. To je muzikal dobre volje, optimističen in pozitiven, kar je mogoče prebrati tudi na obrazih naših gledalcev, ko zapuščajo dvorano. Zgodilo se je, da so obiskovalci na koncu iz samega veselja prišli objet naše tehnične mojstre v zahvalo. Potem pa smo se za lastno veselje pošalili in jim dali izdelati majice z napisom: Potrebujem objem – sem tehnik pri Mamma Mii!.

Koliko časa ste potrebovali, da se je ekipa uigrala pevsko, plesno, tehnično, in koliko morate še vaditi po letu dni?

Ravno 67. predstavo smo po daljši pavzi odigrali brez intenzivnih vaj, brez režiserja in koreografinje ter povadili samo kritične dele. Zdaj vse poteka dokaj avtomatizirano, tako da nimam več večjih skrbi. Sam sem manjkal samo na dveh predstavah, saj je to podoben posel kot gostilna: če lastnika ni tam, začne sistem zelo hitro razpadati.

Pogosto vlada zmotno prepričanje, da se tega na videz lahkotnega žanra lahko lotiš lahkotno. A to še zdaleč ni res, saj združuje petje, ples in igro, zato se je treba trikrat bolj potruditi. Kakšna je pot do uspeha, pa sam kot športnik zelo dobro vem. Koreografije in pevskega dela smo se lotili že eno leto, preden smo stopili na oder, štiri mesece pred premiero so prišle na vrsto še režija, igra, glasba in tehnika. Mislim, da smo našli posrečeno kombinacijo naslovnih vlog – (poklicnih) pevk in (poklicnih) igralcev, zelo odgovorno pa so se dela lotili tudi mladi. Od lanskega februarja do junija, ko smo imeli najbolj intenzivne vaje, so jim morali podrediti šolo. Ko sem jih videl, kako so se med odmori med svojimi točkami učili in pisali naloge v zaodrju, me je to spomnilo na mladostna leta, ko smo se prav tako učili med treningi, in vesel sem, da je tudi pri današnji mladini tako.

Kaj vse pa se je pri tako številni ekipi pripetilo? Omenili ste zlom noge.

V zadnjem letu smo doživeli marsikaj: zlomljeno nogo in nos, počena rebra, zvite gležnje pa tudi ureznine, saj je med predstavo počila luč, plesalci pa so v čeveljcih s tankim podplatom nadaljevali nastop. Zgodilo se je, da je ugasnil mikrofon, a se je Alenka Godec hitro znašla in vlogo odpela v mikrofon soigralke. Trudimo se, da bi bilo takih pripetljajev čim manj, zato imamo v stalni pripravljenosti nadomestno tehnično opremo. Že na začetku smo si postavili cilj, da bomo poskrbeli za kakovostno osvetlitev in tonsko tehniko, saj si želimo, da bi Abbina besedila, ki jih imamo vsi v ušesih, občinstvo prvič v prevodu tudi razumljivo slišalo. V velikem delu predstave k spektaklu pripomorejo prav luči in ozvočenje in to je tisto, pri čemer ne smeš varčevati. Naj razkrijem, da si Gojc in izkušeni igralci v svojih dialogih vselej izmislijo kakšno priložnostno in vezano na kraj izvajanja, ti poprčki, še vedno v mejah dovoljenega, pa zelo popestrijo predstavo.

Kako pa ste med letom usklajevali vaje in nastope s tako številno ekipo? Je bilo v lanskem poletnem paketu v Križankah laže stisniti zobe?

Zagotovo, saj so bile takrat počitnice. Predstava ima samo eno zasedbo brez alternacij, saj pri nas ni dovolj izvajalcev za več kakovostnih zasedb. V resnici si naši nastopajoči zamenjav niti ne želijo in pridejo na oder, če je treba, s povišano telesno temperaturo, tudi zaradi odgovornosti do celotne ekipe. Januarja in februarja zaradi viroz pogosto nismo vedeli, ali bomo predstavo sploh lahko odigrali. V njej je namreč (predpisanega) veliko objemanja in poljubljanja, zaradi česar se virusi hitro prenašajo. Zjutraj smo se prešteli in presodili, ali lahko predstavo kakovostno izpeljemo. To so naše razmere, v Londonu pa deset igralcev čaka v vrsti, da bo nekdo zbolel in da bo tako končno lahko prišel na vrsto. Sploh glavne vloge so zelo zahtevne. Naj povem, da ker smo bili prva produkcija s to vrsto licenčnih pravic, nam niso dovolili posloveniti imen glavnih vlog. Zato mora biti Sophie Sophie, in ne Sofija, kar lahko zveni okorno še zlasti ob prevedenih pesmih. Sicer pa je bila moja prvotna ideja, da bi za države nekdanje Jugoslavije, za katere sem pridobil pravice, ustvarili nekakšno jugoslovansko različico s Slovenko na jadranskem otoku in s tremi mogočimi »sperminatorji« različnih narodnosti. Z Brankom Đurićem - Đurom sva se o tem zelo resno pogovarjala, potem pa smo videli, da tega ne bomo mogli izpeljati. Đurić je napisal srbohrvaške prevode. Ko je jadral po Jadranu, jih je pesnil malo za Tanjo (ženo Tanjo Ribič, op. p.), malo za publiko, malo zase. To so zelo emocionalni prevodi, saj je že njihov jezik mnogo bolj speven kot slovenščina, in ko mi jih je pel pri sebi doma, sva oba jokala. (smeh) Škoda edino, da se ti izjemni teksti ne uporabljajo toliko, kot bi si želel, saj Srbi vztrajajo pri srbskem jeziku, Hrvati pa pri hrvaškem.

Tudi Tomaž Domicelj je opravil veliko delo in zdaj ljudje končno razumejo, za kaj gre v Abbinih pesmih, ki jih pojejo različne generacije. Najbolj me je bilo strah prav tega, kako se bodo odzvali na prevod tistega, kar imajo v ušesih, ampak v tem primeru prevod krasno sede v zgodbo, zato zanj tako mi kot Tomaž prejmemo veliko pohval. Ker pa nam pravice ne dovoljujejo, prevedenih pesmi ne smemo predvajati po radiu ali televiziji ali jih posneti na zgoščenko, zato jih imajo ljudje priložnost slišati samo na predstavi.