Pujsek Artur z repkom miga, vstane, leže, parkelj da

Dobro leto star pujsek Artur je neverjetno pametna žival, ki v družbi lastnice Viktorije Štancer Antolin razdaja srce in s svojimi triki ljudem riše nasmeh na usta. Kot terapevtski par pri Ambasadorjih nasmeha obiskujeta vrtce, domove starejših in otroke s posebnimi potrebami, na odru ljubljanske operne hiše pa sta pošteno razveselila tudi občinstvo, ki si je prišlo ogledat slovenske talente.

Arturja in Viktorijo smo obiskali na njunem domu v Škofji Loki. Pujs je zvezdniško prikorakal po hodniku in zvedavo, kot kuža, ovohaval prišleke. Tako prešerno je mahal z repkom, da mu je bilo težko slediti z očmi. »Vesel je,« je njegovo početje prevedla Viktorija. »Že sinoči je vedel, da ga danes čaka nekaj pomembnega, ker sva se stuširala. Tako rad nastopa, aplavz mu pomeni vse, za nekaj koščkov sira pa je pripravljen pokazati karkoli.«

Fotografije Roman Šipić

In res, tisti dopoldan ga je Viktorija dobro podkupovala s poslastico. Da sta pokazala, kako Arturček spi v svoji v modro oblečeni posteljici, v boksu na hodniku, mu je v gobček natresla kar nekaj mačjih briketov. »Na policah trgovin za živali najdem marsikaj zanj. Rad ima hrano za muce, za pse, zajčke, kanarčke, le tiste, ki jo sicer jedo prašiči, ne mara. Rumeno korenje takoj izpljune, tudi papriko, ki naj bi jo prašiči sicer imeli zelo radi,« je povedala lastnica, Artur pa je zaojnkal, kot bi hotel potrditi njene besede. Skupaj smo odpujsali v dnevni prostor, kjer ima zvezda šova talentov svoj prostor tudi na kavču, če se ji tako zahoče.

Viktorija je že od otroštva velika ljubiteljica živali. »Živeli smo v stolpnici, vendar smo imeli majhen ranč. Brez vode in elektrike, ampak tam je še danes pravljično. Imeli smo konje, zajčke, mačke, ježka, vse mogoče, prašiča pa nikoli,« je pripovedovala. Ko je Artur med pogovorom opazil, da je Viktoriji namenjeno nekoliko več pozornosti kot njemu, se je užaljeno umaknil v svoj boks. Le občasno smo s hodnika slišali ostro pritoževanje, ker ni bil v središču dogajanja.

Najbolj divji v leglu

Viktorija ga bere kot odprto knjigo, saj je Artur že njen drugi pujs. Pred njim je imela stokilskega Edwarda. Tudi on je bil potomec novozelandskih prednikov pasme minnesota. »Umrl nam je. Od vročinske kapi. V hiši nam je nekaj manjkalo, pa smo šli v Ljubljano pogledat leglo pujskov, med katerimi je bil Artur. Takoj mi je padel v oči. In se mi usedel v srce. Med osmimi mladički je bil najbolj divji,« se spominja Viktorija. »Čez tri dni smo šli ponj. Doma ga je že čakal opremljen boks, prav tako pletena košara, ki mu je že zdavnaj premajhna. Ko smo ga vzeli, je bil tako majhen, da se je v mačji potovalni torbi lahko stoje obračal.«

Toda, kako da je za hišnega ljubljenčka izbrala prav pujsa? »Saj bi imela tudi psa, vendar bi moral biti zelo velik, da bi bil po mojem okusu. Takšen pes potrebuje velik vrt, tega pa nimamo. Gotovo bi imela zraven velikega še tri majhne, a to je že druga zgodba ...« je razložila. »Malo pa sem gledala tudi na čistočo. Saj ne, da bi bilo treba za pujsom čistiti manj kot za psom, ampak pri čistoči so neverjetno zahtevni. Tudi Edward je bil. Pujs sam po sebi nima vonja, ne diši, ampak tudi ne smrdi. Edwarda smo najprej navadili na lulanje v mačji pesek, kasneje je začel hoditi ven, prav nobenih težav ni bilo. Niti enkrat se ni ponečedil v stanovanju. Artur prav tako ne. Kadar dežuje, gre zelo nerad ven, ker se boji, da bo imel mokro ritko, včasih celo po dva dni zadrži urin. Na vrtu ne spusti kjerkoli. Gre na zelo oddaljen prostor, vedno na istega, in opravi potrebo. Prašiči imajo to prirojeno. Tudi v svinjaku se nikoli ne pokakajo blizu korita. Zelo radi se kopajo. A ne v vsaki vodi. Artur, na primer, še pije ne vsake. Moram mu jo prekuhati, kot za čaj.«

Lojzetova varuška

Viktorija je kar nekaj časa pestovala željo o pujsu, preden jo je zaupala možu. »Nekega dne pa sem mu kar rekla, da bi rada imela pujsa. Zelo me je presenetilo, ko je odvrnil, da bi ga imel tudi on. Njegov stric ima namreč v Prekmurju prašičjo farmo s sto prašiči, zato je vedel, kako čisti so. Pa sva šla v Ormož po Edwarda.«

Ko je bil ta že skoraj odrasel, je Viktorija zanosila. »Po njegovem obnašanju sem vedela, da se je v meni nekaj spremenilo. Vseh devet mesecev je bil zaščitniški in je hudo pazil name. Ko se je Lojze rodil, me je bilo malo strah, kako bo, priznam. V štirih dneh, ko sem bila v bolnišnici, je čisto shujšal, sploh ni hotel iz hiše, tako da se je mož prav bal zanj. Ko sva Lojzeta pripeljala iz porodnišnice, sem lupinico postavila na tla, otroka je ovohal in se takoj odmaknil za tri metre. Dojenček je bil čisto premajhen zanj. Potem pa je bil tudi do njega zelo zaščitniški. Takoj ko je Lojze v sosednji sobi zajokal, naju je z možem prisilil, da sva šla k njemu. Prelevil se je v pravo varuško.«

Danes, ko je fantek star dve leti in pol, je njegova nova varuška in njegov družabnik Artur. »Odlično se razumeta. Kadar Lojze želi bombonček, vedno zaprosi še za enega, za Arturja. Ta ga zelo nežno vzame iz otrokovih rok,« je poudarila Viktorija. Ker Artur ni njen prvi pujs, je dobro vedela, kako z njim ravnati, kako ga vzgajati in kako hraniti. »Že pri Edwardu mi je veterinar povedal, da so pujsi vsejedi. Včasih se je tako napokal, da sem ga morala dati za dva dni na dieto. Na vodo. Dajala sem mu lubenico, grozdje, samo da je bilo videti veliko, da je bila le polna skleda, pa je bil zadovoljen. Pri Arturju sem bolj previdna in ga ustavim, ko vidim, da ima dovolj. Prašiči si čez zimo naberejo kar nekaj maščobne obloge, vendar se spomladi kar stopi. Včasih, ko greva na sprehod skupaj s prijateljicami, ki imajo kužke, se čudijo, kako moj lahko tako hitro shujša. Samo enkrat ga peljem na Križno goro, denimo, pa je spet vitek,« se je pohvalila Viktorija.

Ves čas se v pogovoru od Arturja vračamo k Edwardu. Ni čudno, saj je Viktorijo naučil vseh podrobnosti, ki ji zdaj pridejo zelo prav. »Tako me je ovijal okoli prsta ... Tri tedne je trajalo, da sem to dojela, jaz pa sem mislila, česa vsega sem ga naučila. Z Arturjem ni nič drugače. Včasih, ko sva sama na travniku za Soro, ga prosim, naj naredi kakšen trik, pa ni nič iz tega, če se mu ne ljubi. Samo nekdo naj pride mimo, kakšen otrok na primer, pa bo delal kot nor. Ko koga srečava, se kar ustavi in kaže, kaj zna, čeprav sva na travniku zato, da bi se sprehodila. Zelo družaben je, včasih še preveč. Kadar je polna luna, je še bolj aktiven.«

Diplomant male pasje šole

Artur zna dati parkeljček, rad pomaha s tačko, sam pospravi svoje igračke, zelo rad odpira predale, tudi hišnih vrat se loti, celo barve zna pravilno pokazati, da ne govorimo o zabijanju žoge v gol in vseh vragolijah, ki se jih kužki naučijo v pasji šoli, pri agilitiju. »Še čisto majhen je bil, za dobro dlan ga je bilo, v mačjem boksu sem ga vozila v malo pasjo šolo. Tri mesece je bil star. Prišla sva v skupino najmanjših kužkov,« je povedala. »Še preden je prišel v naš dom, sem šla vprašat, ali bi ga vzeli, tako s papirji, z diplomo. Rekli so, naj prideva, pa sva začela delati. Najprej so se opravičevali, ker so vsa navodila dajali za pse, pa sem rekla, ni problema, midva znava več jezikov, hahaha. Sprva je bil šov, že ko sva se pojavila med psi. To je bilo smeha! Po tretji uri so pa že vedeli, koliko sva vredna, takrat smo že bili 'sošolke in sošolci'. Artur je šel na povelje lepo poleg, kužke pa so lastniki še dolgo po tem vlekli na povodcu. Ko je vaditeljica videla to pujsovo voljo, ni bilo meja. Kužki so se že sproščali po nalogah, midva pa sva še kar delala. Posebej zanj sem pekla piškotke s sirom, dodala sem malo bazilike in majarončka. No, po šestih mesecih je naš Artur dobil diplomo. Zelo ponosna sem bila nanj, torto sem mu naredila. Tako prašičjo, iz bučk. Izpit ga ni toliko utrudil, kot ga je slavnostna večerja ... Vedno pravim, da pujs ni kralj živali le na krožniku, je tudi v gmajni, in to vedo vsi. Moja pujsa sta me marsičesa naučila, že tega na primer, da se je treba v življenju včasih ustaviti, da ne moreš za vsako ceno živčno riniti naprej.«

To prepričanje je Viktorijo vodilo, da je poiskala stik z Ambasadorji nasmeha, oranžnim ljudstvom, ki s svojimi živalmi terapevtsko pomaga ljudem s posebnimi potrebami. »Artur se neverjetno dobro počuti v domu za starejše, v vrtcu ali pa na kakšnem drugem nastopu. Le za to, da prideva čez prag, včasih porabiva nekaj več časa, ker je pri vstopu v neznane prostore zelo previden. Ko pa zagleda ljudi, takoj nastopa, če zasliši še aplavz, ga ni mogoče ustaviti,« je povedala Viktorija. »A vsaka žival je odraz lastnika, zato lahko učinkovito delujeta le skupaj, kot terapevtski par. Zelo si želim, da bi prišla med reševalce. Artur odlično voha, precej bolje kot psi. Pujsom je to prirojeno, nič ga ne bi bilo treba učiti. Presrečna bi bila, če bi lahko pomagala iskati dementne ljudi, na primer. Midva sva prostovoljca in to bova tudi ostala. To bi delala z veseljem, samo za osebno zadovoljstvo.«

Artur s svojim vedenjem in znanjem večino ljudi navduši. Le pubertetniki se včasih norčujejo. Krulijo za njim in prispevajo opazke o kolinah, klobasah in kotletih. »Ne vem, zakaj. Tudi jaz ne kričim 'glej, glej, goveja juha', ko vidim kmeta s kravo,« pristavi Viktorija. »Ampak zdaj se mi to zdi že smešno.«