Tiskane izdaje
Art nouveau, nova umetnost, ki je na prelomu z 19. v 20. stoletje prelomila s preteklostjo in odprla pot v modernost, na piedestal občudovanja pa postavila naravo ter znanstveni in tehnološki napredek človeštva, tudi stoletje zatem zbuja občudovanje, neti zbirateljsko strast, povezuje umetnostne zgodovinarje ter se kaže na razstavah. Najnovejša z naslovom Nova umetnost in narava / The Nature of Art Nouveau do 19. aprila letos vabi v atrij Narodnega muzeja Slovenije.
Razstava, ki jo je vsebinsko zasnovala profesorica umetnostne zgodovine z Univerze v Barceloni dr. Teresa-M. Sala, je nastala v okviru petletnega mednarodnega projekta Art Nouveau & Ecology (Nova umetnost & ekologija) mednarodne mreže Réseau Art Nouveau Network. Doslej je gostovala že v 12 partnerskih mestih, po 19. aprilu 2015 pa se iz Ljubljane seli v Havano.
Postavitev ponuja kratek sprehod skozi temeljne značilnosti gibanja in sloga s fin de siècla, in kot je zapisala avtorica dr. Teresa-M. Sala, so želeli predstaviti različne »narave« art nouveauja, torej tako naravo kot značilnosti ustvarjalcev in lokacij. Ključni poudarki razstave se nanašajo na tri vprašanja: Kaj so ustvarjalci nove umetnosti videli? Kako so načrtovali oblike in posnemali naravo? In kako so ustvarjali iz tega? Odgovori pa so rodili tri tematske sklope: Oko narave, Umetniški atelje narave in Domišljijske pokrajine.
Pogled skozi mikroskop
V središču pozornosti uvodnega dela Oko narave sta pomen novih tehnoloških iznajdb, kot sta bila fotoaparat in mikroskop, ki sta omogočila vpogled v doslej prikrito v naravi, ter očaranost nad Japonsko, ki je leta 1854 izstopila iz izolacije. Ko so se njena pristanišča odprla proti zahodu, so njihove umetnine, predvsem grafični listi pa tudi drugi izdelki, prodrli v trgovine, galerije in na razstave evropskih mest ter navdušili mnoge zbiratelje. Eden prvih pomembnih zbiralcev japonskih grafik je bil nemški trgovec z umetninami Siegfried Bing, ki je v Franciji odprl prvo trgovino oziroma galerijo Le Art Nouveau (po njej je gibanje dobilo tudi ime) z izdelki z Daljnjega vzhoda, zlasti Japonske, ter začel izdajati revijo Le Japon Artistique v francoščini, angleščini in nemščini, ki je med letoma 1888 in 1891 evropske umetnike navduševala z japonskim prefinjenim in poetičnem opazovanjem narave. Ti so v naravi našli nov vir navdiha, vse skupaj pa je prineslo prelom s preteklostjo oziroma historičnimi slogi.
Na to, kako so umetniki za svojimi risarskimi mizami tudi po naturalističnih fotografijah botanike oziroma slikah rastlin in živali ustvarjali nove oblike in strukture, linije, ornamente, vzorce in simbole oziroma pripravljali skice za uporabne izdelke in arhitekturne elemente opominja drugi del razstave – Umetniški atelje narave. Tu so zapisana tudi imena velikih ustvarjalcev tega obdobja z različnih koncev: Adolf Ruiz, Henry van de Velde, Glasgow School of Art, Émile Gallé, Louis Majorelle, Frans Nylarg, Victor Horta, Eliel Saarinen pa tudi Ivan Vurnik in Jože Plečnik. Kot je ob tem opomnila doc. dr. Breda Mihelič, ki je kot direktorica Urbanističnega inštituta Republike Slovenije, slovenskega oziroma ljubljanskega partnerja v mreži Réseau Art Nouveau Network, koordinirala razstavo v Ljubljani, so tej dodali še nekaj poudarkov. V Barceloni so si izposodili filme španskega avtorja Segunda de Chomóna Tulipani, Metamorfoze in Serpetinasti ples, ki ga je iznašla ameriška plesalka Loïe Fuller in velja za začetek sodobnega plesa. Poleg teh si obiskovalci lahko ogledajo Plečnikove risbe rastlin in živali iz njegovega dunajskega obdobja ter japonske grafike iz zapuščine arhitekta Ivana Jagra z njegovega potovanja po Daljnem vzhodu v začetku 20. stoletja.
Tretji sklop – Domišljijske pokrajine – pa je pisan mozaik slik arhitekturnih in umetniških reinterpretacij naravnih elementov zemlje, ognja, vode, zraka ter letnih časov, zlasti pomladi, ki jih je na različnih koncih Evrope in situ mogoče občudovati še danes. Ne gre pa pozabiti, da so umetniki tistega časa kot zagovorniki napredka in uporabniki tehnoloških novosti tudi tovarne, ki so zelo spreminjale »krajino« oziroma podobo velikih mest, jemali kot nekaj pozitivnega.
Za industrijsko proizvodnjo
Kot je ob odprtju spomnila kustodinja NMS doc. dr. Mateja Kos, je bil art nouveau oziroma secesija, kakor se glasi uveljavljen izraz za to obdobje in slog v našem kulturnem prostoru, prvi slog, namenjen industrijski proizvodnji. Industrijska revolucija je namreč prinesla popolnoma nove načine izdelovanja in distribucijo predmetov, zato so kritiki, umetniki in proučevalci umetnosti že od sredine 19. stoletja iskali temu primeren drugačen slog, tak, ki ne bi posnemal historičnih slogov; renesanse, baroka, rokokoja ... Tako je prišlo na več krajih in deželah do podobnih gibanj, ki so bila med seboj zelo povezana in so se kazala kot nova umetnost. Secesija je imela enega svojih pomembnih središč tudi v Avstriji oziroma na Dunaju, pod vplivom katerega so bili tudi naši kraji. »Dunaj je bil zelo odprt, saj so prirejali razstave, gostovanja umetnikov ..., denimo, že v sredini 90. let 19. stoletja so gostili veliko razstavo glasgowske šole. Tudi naši tovarnarji in obrtniki so se povezovali z dunajsko šolo za umetno obrt, današnjo univerzo za uporabno umetnost, kjer so dobili oblikovne zasnove za svoje izdelke. Podobno se je dogajalo tudi drugod po svetu. Secesija je trajala zelo kratko obdobje, potem pa se je deloma povezala s kubizom in folklorizmom, ki je tisti čas postal priljubljen po Evropi zaradi gostovanja ruskega baleta v Franciji, oziroma je potonila v pozabo zaradi vznika novega sloga, še primernejšega za industrijsko proizvodnjo – funkcionalizma nemške šole za oblikovanje in arhitekturo Bauhaus. Tako je secesija padla v pozabo za precej desetletij,« je dr. Mateja Kos na kratko povzela zgodovino začetka 20. stoletja. Spomnila je, da si pri nas še v 70. in začetku 80. let 20. stoletja na odpadu lahko našel dragocene secesijske izdelke, saj so bili tisti čas povsem brez vrednosti. Tudi prvo večjo pregledno razstavo o secesiji pri nas je Narodni muzej pripravil šele 1984 z razstavo Secesija na Slovenskem, ki je bila z izdelki tega obdobja obsežen prikaz sloga na različnih področij od arhitekture do grafičnega oblikovanja.
Do 80. let zahodnoevropski pojav
Vse do 80. let prejšnjega stoletja je art nouveau veljal za izključno zahodnoevropski pojav oziroma gibanje, poudarja doc. dr. Breda Mihelič. Tudi z njegovim proučevanjem so se ukvarjali predvsem strokovnjaki v Belgiji in Franciji, v strokovnih pregledih in knjigah sta se tedaj redko uvrščali, denimo, Praga ali Budimpešta. Vzroke, zakaj strokovnjaki iz zahodnoevropskih držav vsaj na prvi pogled niso kazali zanimanja za art nouveau v drugih evropskih dežalah ali celo zunaj njih, gre iskati tako v jezikovnih preprekah pa tudi v tedaj težko dostopnih arhivih srednje in vzhodne Evrope. Prav zato, da bi se gibanje s preloma stoletja začelo raziskovati na vseevropskem nivoju, se je Direkcija za spomenike in spomeniška območja bruseljske regije leta 1999 odločila, da ustanovi mednarodno mrežo Réseau Art Nouveau Network ter tako poveže mesta z bogato dediščino art nouveauja in tamkajšnje strokovnjake, da bi začeli raziskovati, promovirati in bi na novo ovrednotili to umetnost na širšem evropskem prostoru pa tudi zunaj njega. Že istega leta je k mreži pristopila tudi Ljubljana oziroma Urbanistični inštitut RS. Sfinančno pomočjo programa EU Kultura je mreža v petnajstih letih izvedla tri projekte, četrti – Art Nouveau & Ecology (Nova umetnost in ekologija) pa se končuje aprila letos, med drugim tudi z aktualno razstavo. Narodni muzej Slovenije je že leta 2006 gostil njihovo razstavo Nova umetnost - vizije in resničnost (Art Nouveau in Progress/ Art nouveau en projets), ki je nastala v okviru istoimenskega triletnega projekta med letoma 2001 in 2004.
Mreža posveča veliko pozornost tudi poučevanju otrok in mladine o art nouveauju, ki jih na razstavo tudi v okviru šol vabijo brezplačno, tudi ob tej priložnosti pa so zanje izdali knjižico z naslovom Narava v novi umetnosti, v pripravi pa je še herbarij art nouveauja. Do konca projekta načrtujejo tudi končanje 3-D modela za slepe in slabovidne, da bi se na razstavah lahko spoznali z značilnimi oblikami tega obdobja.
