Recept za uspeh sta delo s srcem in vedoželjnost

Projekt »Podjetno v svet podjetništva« je odskočna deska za usposabljanje visoko izobraženih brezposelnih mladih.

čet, 27.11.2014, 08:00
Pomemben program za mlade

Program Podjetno v svet podjetništva sta kot primer dobre prakse izbrala OECD in evropska komisija, predstavljen pa je bil na konferenci Supporting Youth in Entrepreneurship v Bruslju konec septembra. Tudi v Sloveniji so ga izbrali za najboljšega med 95.300 projekti na natečaju Kaj pa je bilo z evropskim denarjem narejeno zate, za tvoj kraj?, ki ga izvajata Služba vlade RS za razvoj in evropsko kohezijsko politiko ter ministrstvo za kmetijsko, gozdarstvo in prehrano. Program Podjetno v svet podjetništva, ki brezposelnim izobraženim mladim pomaga zgraditi lastno podjetniško kariero in ustvariti zaposlitvene možnosti, je polno zaživel po vsej državi. Vanj bo do konca leta vključenih že 650 udeležencev. »Najbrž veste, da gre približno 40 odstotkov mladih, ki končajo univerzitetni študij in diplomirajo, direktno na zavod za zaposlovanje. Zato se nam je porodila ideja, da bi izbrane kandidate s podjetniško idejo na razvojnih agencijah zaposlili za štiri mesece,« pravi Tomo Garantini, direktor Regionalnega centra za razvoj Zasavje, kjer so bili tudi pobudniki omenjenega programa. Strošek na udeleženca programa je 10.400 evrov: to pomeni štirimesečno plačo, najboljše možnosti pa tudi najboljše mentorje in trenerje. Svetujejo jim namreč uspešni menedžerji in podjetniki. »To je pravzaprav samozadosten projekt: v treh letih se s prispevki in davki državi povrne ves denar, ki ga je vanj vložila; prvo leto 50 odstotkov, drugo 30 in tretje 20,« zatrjuje Garantini.

Tri mlade ženske na prelomnici: ena z diplomo, druga z magisterijem in tretja z doktoratom, vse brez službe. Rešitev? Samozaposlitev. A najprej pomoč v obliki svetovanja in usmerjanja, skupaj z ekonomsko računico lastne podjetniške ideje, v ta namen pa štirimesečna zaposlitev na regijski razvojni agenciji. Približno tako deluje program Podjetno v svet podjetništva v praksi.

Ajda Konjedic z Ajševice pri Novi Gorici je po končanem študiju veterine neuspešno iskala delo v veterinarskih ambulantah za male živali. »Žal so razmere takšne, da je trg zasičen z mladimi veterinarji, zato je dobiti službo zelo težko. Mislim, da se je treba usmeriti v specifično področje, podobno kot v medicini: veterinar pač ni strokovnjak za vse,« pravi simpatično dekle, ki se je februarja letos vpisalo na podiplomsko izobraževanje s področja veterinarske akupunkture v Belgiji. »Veterinarska akupunktura je ena izmed metod zdravljenja tradicionalne kitajske medicine. Z vstavljanjem iglic v posebne točke na telesu živali, tako imenovane akupunkturne točke, vplivamo na pretok energije v telesu. Tako pomagamo zdraviti različne vrste bolezni. Z akupunkturo lahko pripomoremo k izboljšanju počutja in kondicije starejših živali. Skratka, spekter dejavnosti, ki jih ponuja ta alternativna oblika zdravljenja, je širok,« pravi.

Ko beseda nanese na to, kako se male živali odzivajo na akupunkturo, je odgovor nedvoumen. »Živali so zelo pomirjene in se sprostijo. Akupunktura za živali namreč temelji na istih principih kot pri ljudeh. Primerna je za pse in mačke, za konje pa tudi eksotične živali,« doda. In kako namerava uresničiti svojo podjetniško idejo? »V tujini veterinarji terapije akupunkture pogosto kombinirajo s klasičnim zdravljenjem. Akupunkturo pa uporabljajo tudi pri zdravljenju tistih bolezni, za katere klasična veterinarska medicina ne pozna zdravila. V podobni smeri razmišljam tudi sama: pričakujem, da bom na področju akupunkture za male živali delala samostojno in hkrati sodelovala s klinikami, ki bodo v prihodnje to dejavnost vpeljale v svoje storitve. Ker živim ob meji, bom storitev ponujala tudi Italijanom,« pravi. Seveda jo čaka še nekaj let izobraževanja in strokovnega usposabljanja, toda akupunktura za živali je v Evropi in Združenih državah Amerike trenutno močno razvito področje veterine. Že res, da ji v preteklosti pri nas nismo namenjali kakšne posebne pozornosti, a to se bo spremenilo, optimistično napoveduje sogovornica. Zato je program Podjetno v svet podjetništva zanjo naravnost idealna priložnost za izobraževanje med sočasnim iskanjem službe.

Mihaela bo v Sloveniji prva

Tudi Mihaela Levpušček iz Deskel v občini Kanal ob Soči je svojo podjetniško idejo zasnovala na živalih – gojila bo čmrlje. »Po izobrazbi sem biologinja, končala sem magistrski študij ekologije in biodiverzitete na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. S čmrlji sem se srečala med študijem in spoznala osnove gojenja ter njihov pomen za opraševanje. Čmrlji se uporabljajo za opraševanje v rastlinjakih in sadovnjakih, primerni pa so tudi za vse, ki si želijo imeti na vrtu opraševalce, za katere ni treba skrbeti. Povpraševanje že obstaja, vendar je ponudba na trgu trenutno prilagojena izključno rastlinjakom, medtem ko je za vrtičkarje neprimerna in cenovno nedostopna,« ugotavlja Mihaela. Ker se v Sloveniji s komercialnim gojenjem čmrljev ne ukvarja še nihče, je svojo poslovno idejo primerjala s prednostmi in slabostmi tovrstnih praks v tujini, čmrlje pa bo poskusno začela gojiti spomladi.

»Gojenje čmrljev je tesno povezano z njihovo biologijo. Zimo preživijo le mlade matice, ki gredo konec poletja na zimsko spanje. Zato lahko vzgojo začnemo šele spomladi,« napoveduje. Sicer pa čmrlje, ki živijo le eno sezono, v komercialne namene zdaj gojijo predvsem na Nizozemskem, Slovaškem, Češkem in v Severni Ameriki, Mihaela pa jih bo vzrejala doma. »Povpraševanje je seveda omejeno, saj nima vsak doma rastlinjaka in ne potrebuje opraševalcev. Ponudbo je treba prilagodili vrtičkarjem in vrtnarjem, saj povpraševanje obstaja,« poudarja. To so ji ne nazadnje potrdile tudi tržne raziskave. Kot zanimivost velja poudariti, da v tujini čmrlje za komercialne namene gojijo izključno laboratorijsko, kar pomeni, da ti zagledajo rastline šele, ko pridejo do kupca.

Trojezične knjige za najmlajše

Nekaj posebnega je tudi zgodba Mojce Stubelj Ars, ki je po opravljenem doktoratu iz znanosti o okolju na novogoriški univerzi kar lep čas iskala službo. V devetih mesecih je napisala nič manj kot 69 prošenj za delo pri projektih ter v raziskovalnih in izobraževalnih ustanovah. »Sčasoma se je ta kriterij znižal, prijavila sem se celo za poslovno sekretarko, a nikjer nisem bila izbrana kandidatka. To je grenka izkušnja za nekoga, ki je veliko časa, energije, truda, odrekanja in tudi veselja vložil v profesionalno in splošno izobrazbo. Zato sem se odločila, da stvari vzamem v svoje roke in se samozaposlim,« pravi doktorica znanosti, ki ne skriva želje, da bi karierno pot nekoč nadaljevala kot raziskovalka.

Začela je pisati pravljice, pri čemer izhaja iz svoje zgodbe. »Govorim sedem jezikov, nekatere zelo dobro, druge malo manj. Večjezičnost je nekaj, kar negujem, kar me veseli in mi bogati pogled na svet. Otroci imajo čudovit potencial za spontano in naravno učenje, še posebno jezikov, le priložnost potrebujejo. Zato z možem svojega otroka vzgajava v slovenskem in angleškem jeziku, pri njegovih treh letih pa sva se odločila, da ga vpiševa v športne dejavnosti v sosednjo Italijo. In tako je nastala potreba po tem, da bi mu pripovedovala v treh jezikih. Nekega večera sem napisala pravljico o Luni, poniju, ki ga dejansko jaha sin, in to še preden sem vedela za program Podjetno v svet podjetništva,« pripoveduje. Tako se je ideja za transformacijo pravljice v trojezično knjigo porodila spontano. Na poti do knjige pa se je pojavil marsikateri izziv. S pregledom konkurence, tržne analize, zastavitve ekonomike poslovanja je v sodelovanju s številnimi svetovalci programa Podjetno v svet podjetništva ustvarila blagovno znamko Mini poliglotini.

In komu so namenjene večjezične knjige s prav takšnim imenom? »Vsem otrokom, ki poznajo vsaj en jezik od treh, v katerem bodo knjige,« hudomušno odgovori. Njena prva knjiga bo že decembra izšla v slovenščini, italijanščini in angleščini, v prihodnje pa načrtuje še več trojezičnih knjig za najmlajše. Ne nujno v jezikovnih kombinacijah, ki bi vključevale tudi slovenski jezik, saj si Mojca Stubelj Ars želi prodreti na svetovni trg. »Moji prvi kupci so starši, ki bi otroku radi približali enega ali dva tuja jezika. Predvidevam, da bodo prvi posegli po knjigi tisti, ki živijo v dvojezičnih, slovensko-italijanskih družinah, slovenski zamejci in potem vsi Slovenci, ki živijo ob meji in se zavedajo, da je za njihove otroke pomembno, da jim že v zgodnji mladosti približajo italijanski jezik. Potem pa je tu še angleščina, ki se je otroci učijo v tako rekoč vseh državah sveta ...«

Za začetek prihodnjega leta načrtuje še knjige v kombinaciji slovenskega, angleškega in nemškega jezika. »Ena od idej je tudi, da bi se knjige Mini poliglotini nekega dne tržile v obliki mobilnih aplikacij, kjer bo uporabnik sam izbral kombinacijo jezikov, ki jih želi kupiti,« pravi ambiciozna sogovornica, ki bo prvo knjigo izdala v samozaložbi.

Fleksibilnost je nujna

Za svojo podjetniško idejo je Mojca Stubelj Ars naredila tržno analizo in ta je pokazala obetavne rezultate. »Enajst odstotkov vseh anketirancev se je že zanimalo za naročilo knjige, 72 odstotkov staršev je odgovorilo, da zvečer berejo otroku, med 85 in 92 odstotki pa jih je priznalo, da si želijo, da bi se njihov otrok v zgodnji mladosti naučil vsaj enega tujega jezika. Opravila sem tudi delno vodene intervjuje z nekaj vzgojitelji v vrtcih in s starši iz dvojezičnih družin. Interes in povpraševanje po moji knjigi obstajata, zato sem zelo zadovoljna in laže vstopam v podjetniške vode. Priti od ideje do izdelka in prodora na trg v štirih mesecih je zelo zahtevna naloga. Potrebno je raznovrstno delo, tako da ne delam le od osem do devet ur na dan,« dodaja.

In kaj je po njenem mnenju ključno, da človeku danes uspe uresničiti svojo podjetniško idejo? »Mladi morajo biti zelo fleksibilni pri nadaljevanju svoje karierne poti. Pogoj, da ti uspe, je, da delaš s srcem in rad pridobivaš nova znanja. Potem je podjetniška pot lahko nekaj zelo privlačnega. Velikokrat me sprašujejo, kako je mogoče, da se z doktoratom iz okoljskih znanosti ukvarjam s pravljicami in večjezičnostjo. Čutim, da mi je prav doktorat dal širino in sposobnost, da se lahko ukvarjam z marsikaterim problemom, bodisi raziskovalnim bodisi podjetniškim. Zdaj pač rešujem problem svoje brezposelnosti. Vsekakor bi rada delala kot raziskovalka, dokler za to ni priložnosti, pa se bom raziskovalno ukvarjala z nečim, kar imam rada, v čemer uživam in kar, upajmo, lahko tudi prodam.«

Povezane novice

Samozaposlovanje: prihodnje leto nove subvencije
16. julij ob 09:00
Na ministrstvu za delo predvidevajo tudi denar za pridobivanje prvih delovnih izkušenj in subvencije za starejše.
Prijavi sovražni govor