Skladatelj v Carnegie Hall, Portugalka v Angoli

Na odru v deveto desetletje

Ameriški skladatelj Philip Morris Glass je dopolnil 80 let. Rodil se je 31. januarja 1937 v Baltimoru v ameriški zvezni državi Maryland. Kot otrok se je učil igrati na flavto, danes ga uvrščajo med najvidnejše ameriške skladatelje. Leta zanj niso ovira, še vedno redno nastopa s svojo zasedbo. Svoje skladbe opiše kot glasbo s ponavljajočo se strukturo, kar mu je ljubše kot predal, v katerega ga razporejajo glasbeni kritiki – zanje je njegova glasba minimalistična.

Prav na njegov rojstni dan 31. januarja je Brucknerjev orkester iz Linza v koncertni hiši Carnegie Hall izvedel svetovno premiero umetnikove 11. simfonije. Ta slovita koncertna dvorana, ki od leta 1891 stoji na Manhattnu, bo skladatelju ob njegovem osebnem prehodu iz osmega v deveto desetletje posvetila vse leto 2017. Napovedali so, da bo umetnik 16. februarja sam nastopil pri izvedbi enega svojih najbolj znamenitih del Music with Changing Parts. Glass je v zadnjih 25 letih zložil več kot 20 oper, 11 simfonij, dva koncerta za klavir ter skladbe za različne sestave. Z operami je gostoval po najbolj znanih velikih opernih hišah, tako da so imele Einstein na plaži, Satyagraha, Akhnaten in druge občinstvo po vsem svetu. Pisal je tudi glasbo za eksperimentalna gledališča in film, tudi za film režiserja Martina Scorseseja Kundun iz leta 1997 o 14. dalajlami.

Umetnost skladatelja Philipa Glassa ne izvira le iz talenta, ki so mu ga rojenice položile v zibelko, ter prvo- in raznovrstne glasbene izobrazbe od zgodnje mladosti. Skladatelj izhaja iz judovske družine, ki se je v Ameriko priselila iz Litve. Mama Ida je bila knjižničarka, oče Benjamin je imel trgovino s ploščami, kjer je lahko kot deček poslušal številne nove promocijske posnetke in tako oblikoval svoj glasbeni okus.

Afriko ljubi in sovraži

Ko se je Portugalska utapljala v globinah svetovne finančne krize, je Marina Pereira sledila tisočim svojih rojakov in se zaposlila v Angoli, ki je takrat jezdila na valovih razcveta naftne industrije. Toda zdaj je padec svetovnih cen surove nafte prizadel ekonomijo te afriške države in Pereira se je tako kot številni njeni rojaki vrnila nazaj v Evropo.

»V začetku sem z delom v nekih toplicah služila po 4200 evrov na mesec. Imela sem tudi stanovanje in hrano, zdelo se mi je, kakor da sem v raju«, se spominja 33-letna osteopatinja. Leta 2012 se je preselila v Luando, prestolnico nekdanje portugalske kolonije, bogate z nafto in diamanti. A začetna evforija se je začela kmalu razblinjati. Začeli so jo plačevati v lokalni valuti in njena plača je kmalu padla na tisočaka na mesec. Denar je lahko menjala le na črnem trgu po izjemno oderuškem tečaju. Ko so se dvignili tudi življenjski stroški, se je leta 2015 odločila za vrnitev na Portugalsko, kjer pa je z delom v neki športni dvorani lahko zaslužila le še 650 evrov na mesec.

Iz Angole se je okrog leta 1975, v času nasilnih bojev za neodvisnost, vrnilo domov kakšnih 300.000 Portugalcev. Zdaj Portugalska doživlja nov val povratnikov, ki zapuščajo Angolo zaradi ekonomske krize. Eksodus se je začel leta 2015 in še traja. Čeprav je Angola poleg Nigerije največja proizvajalka nafte, so se njeni zaslužki zmanjšali za polovico. Od kakšnih 100.000 portugalskih gradbenih delavcev pred krizo jih je zdaj ostalo v Angoli le še nekaj tisoč. Življenje v Angoli, ki ji že 37 let vlada predsednik dos Santos, je zanje tudi sicer polno pasti in nevarnosti. Pereira pripoveduje, kako so ji sredi belega dne merili s pištolami v glavo deset- in 11-letni otroci. Zbolela je tudi za malarijo in rumeno mrzlico in komaj preživela. Kljub temu pogreša staro življenje in že razmišlja, da bi se preselila v drugo nekdanjo portugalsko kolonijo Sao Tome in Principe. To ambivalentno razmerje do Afrike »ljubi in sovraži« jo je od nekdaj privlačilo, tako kot njene fantastične plaže in vonj po vlažni zemlji.