Tiskane izdaje
Lutrove ideje o cerkvenih reformah so v srednjeveškem deželnoknežjem mestu Slovenj Gradcu hitro našle plodna tla in se močno zakoreninile v ljudeh. Meščani so si že leta 1525 pripeljali prvega protestantskega pridigarja, predikanta Janža Zajca, in se kljub vztrajnim prizadevanjem osovraženih župnikov, vikarjev ter številnih inkvizicijskih vizitacij luteranstvu niso hoteli odpovedati.
Slovenj Gradec, prvič omenjen leta 1091, je ob koncu 15. stoletja delil usodo številnih evropskih mest, ki so jih izčrpali nenehni vojni spopadi, naravne katastrofe in bolezni. Ob treh turških vpadih v letih 1471, 1473 in 1476 je Slovenjgradčanom sicer uspelo ubraniti mesto, okoliške vasi in cerkve pa so klavrno končale. Deželo je dodatno opustošil dolgotrajni boj med cesarjem Friderikom in ogrskim kraljem Matijo Korvinom, ogrska vojska pa je leta 1489 za nekaj mesecev zasedla tudi Slovenj Gradec in v ruševinah sta obležala slovenjgraški in guštanjski grad.
»Slovenj Gradec je bil večkrat točka, kjer so se zbirale najemniške vojske, in lahko si predstavljamo, kaj so ti vojaki počeli,« pripoveduje kustos Marko Košan, raziskovalec in poznavalec slovenjgraškega srednjega veka ter zanimivih zgodb iz burne preteklosti deželnoknežjega mesta, ki si je prav zaradi protestantskega pridigarja, ene prvih žrtev protireformacije, prislužilo tudi prvo pisno omembo v slovenskem jeziku v eni od Trubarjevih knjig.
»Ljudje so v takih razmerah iskali oporo in tolažbo v vsem, kar je obetalo spremembe. Na obstoječo duhovščino se niso mogli kaj prida zanašati, bila je koruptivna, živela bolj posvetno kot sveto, položaje v župnijah so zasedali neizobraženi in moralno sporni ljudje in pri tem tržili odpustke,« Košan našteva vzroke za hitri preboj Lutrovih idej.
Preprosti kmetje so se obračali k raznim heretičnim novotarijam, med najbolj znanimi so bili prekrščevalci, nekakšni srednjeveški hipiji, ki so zagovarjali prosto življenje brez avtoritet in skupno lastnino. Razgledani meščani pa so takoj pograbili tisto, kar je v znak protesta leta 1517 na vrata wittenberške cerkve v obliki 95 tez nabil Martin Luter. K hitremu razširjanju njegovih idej je pripomogel tudi izum tiska, ki je omogočal velike naklade letakov in drugega propagandnega gradiva.
Janž Zajc končal na vislicah
Slovenj Gradec je imel močne trgovske vezi na Salzburškem in Bavarskem in prav s pomočjo trgovca s soljo Hansa Herzheimerja so v mestu že leta 1525 dobili prvega protestantskega pridigarja Hansa Hasa ali Janža Zajca, ki je prišel iz Hallstatta in je svoje nauke neovirano razširjal v špitalski cerkvi Svetega duha, le tri metre stran od mestne cerkve sv. Elizabete. Zajc je v Slovenj Gradcu ustanovil »novo sinagogo« (novo cerkev) z močnimi prekrščevalskimi elementi. Ko pa se je leta 1527 poročil s svojo deklo Nežo, so ga poklicali v Gradec in ga tam, decembra istega leta, obesili. »Dogodek je močno odmeval v vseh notranjeavstrijskih deželah in leta 1577 je Primož Trubar, v eni svojih knjig, za tragično usodo pridigarja v 'Slovenskim Gradci' nedvoumno obtožil katoliškega župnika Avguština Prygla,« pove Košan.
Avguštin Prygl je že leta 1521 svojo prošnjo za posest nad župnijama v Slovenj Gradcu in Moravčah utemeljil z obljubo, da bo ostro nastopil proti protestantom, ki so že tam. Slovenjgraška župnija je bila v Starem trgu pri Slovenj Gradcu, zunaj mestnega obzidja.
»Najbrž je le nemočno opazoval, ko si je slovenjgraška mestna gospoda pripeljala protestantskega pridigarja in ga nastavila v 'svoji' cerkvi v meščanski špitalski kapeli Svetega duha,« pravi Košan. »Slovenjgraška zgodba mu je šla silno na živce in najbrž je on tlakoval pot, ki je vodila Zajca na vislice.« Prygl (s humanističnim vzdevkom Tyfernus) je sicer slovel kot epigrafik, arhitekt in izjemno izobražen humanist, a tudi kot zagrizen katoličan. Kot takšen je bil med meščani nepriljubljen in nenehno v sporih z njimi. Zadnji del življenja je preživel v Starem trgu in pri cerkvi sv. Radegunde na novo pozidal prezbiterij s kripto, kjer je najverjetneje tudi pokopan.
Vizitacijska komisija
Leto dni po smrti Janža Zajca je Prygl dosegel novo veliko zmago. Ferdinand I. se je lotil natančnega pregleda verskega stanja v svojih deželah, kar so zanj opravljale vizitacijske komisije pod vodstvom škofov, ki po Košanovih besedah niso bile več samo navadne komisije, pač pa že inkvizicija. Ko so junija 1528 prišli v Slovenj Gradec, so meščane kar po vrsti klicali na zagovor in zaslišanje, saj so našli »skrb vzbujajoče stanje, meščani zaradi sporov z osovraženim župnikom niso hoteli prejemati zakramentov, omalovaževali so maše, posestniki so svoje podložnike silili v luteranstvo«.
Meščani so prestrašeni tožarili drug drugega, kot pove Košan, tudi s takšnimi obtožbami, da so nekateri menda na telovsko procesijo (ki je štela samo še šest ljudi, prej pa se je je udeleževalo vse mesto) zlivali vsebino nočnih posod. Kljub temeljitosti vizitacije je Prygl, ki je v komisiji tudi sodeloval, tožil, da je bilo »reformacije toliko, da se bo zlahka obnovila«, uporabljene metode pa so se mu zdele neučinkovite, saj je bil nauk že premočno zakoreninjen, da bi ga bilo mogoče zatreti z enim samim udarcem. Slovenjgradčanov res ni izučilo, ko je komisija odnesla pete, je bilo vse po starem. Tudi pri Pryglu, ki se je nenehno pritoževal čez njih na vse mogoče naslove.
Uvažali pridigarje
Leta 1533 je Pryglu vendarle uspelo izpeljati že dolgo načrtovano akcijo priključitve k ljubljanski škofiji. »Ljubljanski škofje so se od nekdaj poskušali polastiti slavne slovenjgraške župnije. O njenem statusu priča cela vrsta pomembnih slovenjgraških župnikov – naslovni slovenjgraški župnik je bil v 15. stoletju tudi Enej Silvij Piccolomini, poznejši papež Pij II.« Kljub bolj neposrednemu vplivu škofa pa se slovenjgraška gospoda pod vodstvom Žige Geissrucka ni kaj prida menila za prizadevanja župnika in njegovega vikarja. Geissrucki, humanistični izobraženci in plemiči, so vse 16. stoletje in tudi pozneje najbolj goreče podpirali luteranstvo na Slovenjgraškem.
Okrog leta 1570 so si slovenjgraški meščani omislili novega protestantskega učitelja. Deloval je na Geissruckovem domu, a so ga morali odsloviti po besnem pismu nadvojvode Karla, ki je po sprejetju augsburškega verskega miru in načela, da vero določa vladar, pogosto pisal v Slovenj Gradec. Vizitacija škofa Tavčarja, ki je bil nad stanjem v Slovenj Gradcu zgrožen in je zagrozil z ukrepi, ni spremenila ničesar.
Že leta 1586 so si Slovenjgradčani za opravljanje božje službe poklicali novega pridigarja Štefana Kimmerlinga, učenega in priljubljenega moža, ki je govoril slovensko, in si prizadevali, da bi zgradili kapelo in protestantsko pokopališče. To jim je naposled tudi uspelo, na veliko grozo prav tako neomajnega protireformatorja vikarja Boštjana Vokaliča, ki je bil med meščani vsaj tako osovražen kot nekoč Prygl. »Ves čas je zelo grdo blatil Slovenjgradčane deželnemu knezu Karlu II., ki se je odzval z grožnjami z vojsko.«
Meščani so trmasto vztrajali in podpirali svojega predikanta Kimmerlinga, Vokalič pa se je vztrajno pritoževal škofu in nadvojvodi, češ da »bodo slovenjgraški meščani ob tolikšni verski zmedenosti popolnoma podlegli krivoverskemu odpadništvu«. Škofa je rotil, naj Slovenjgradčanom naloži težke kazni in jim zagrozi z izgubo mestnih svoboščin, če ne bodo Kimmerlinga ali kateregakoli drugega pridigarja odstranili iz mesta, a tudi tokrat je njegovo prizadevanje ostalo brez učinka.
S slovenjgraškimi protestanti se je leta 1600 spet namenil obračunati nadvojvoda Ferdinand II. s svojimi posebnimi komisijami, ki so imele velika pooblastila. Ponoči 23. januarja je komisija prišla v Slovenj Gradec z vojsko naredit red, naslednji dan sklicala vse luteranske meščane in jim ob sežiganju njihovih knjig ponudila edino možnost: če hočejo biti pokorni vladarju, naj dvignejo roko in prisežejo. Prestrašeni so to tudi storili, komisija je naslednji dan uničila protestantsko pokopališče in cerkvico, meščani pa so razdejano pokopališče še naprej uporabljali in tudi Kimmerling je nemoteno delal kot prej.
Eksodus inteligence
»Lahko rečemo, da je treba uspehe protireformacije v Slovenj Gradcu pripisati vztrajnim prizadevanjem škofa Tomaža Hrena,« ugotavlja Košan. Ta je pogosto obiskoval mesto in si skupaj z vikarjem Tavčarjem prizadeval za rekatolizacijo tudi z mecenstvom umetnikov ob gradnji in ponovnem okraševanju cerkva. Za Tavčarja je delal tudi Mihael Skobl, začetnik poznejših pomembnih baročnih slikarskih delavnic v mestu. Škof Hren je bil ves navdušen nad drzno zamislijo kmetov s pobočij Plešivca, ki so se namenili sami zgraditi cerkev na 1699 metrov visoki nedostopni gori.
»Krivoverske razprtije 'purgarjev' so jih podžigale v nameri, da z lastnimi rokami in skromnim obrtniškim znanjem postavijo mogočno cerkev, v slavo vere dedov in čast božjo, v poduk potomcem,« pojasnjuje Košan. Hren je bil leta 1600 tudi sam na Plešivcu, hitro je uvidel, da ima »katedrala« kup pomanjkljivosti, sam je popravil načrte in naročil izdelavo treh oltarjev ter jih avgusta 1602 tudi posvetil. Cerkev sv. Uršule na Plešivcu, ki simbolizira zmagoslavje katoliške prenove na Koroškem, je še danes najviše stoječa slovenska cerkev.
Pasivni odpor slovenjgraških meščanov je trajal do leta 1628, do zadnjega Ferdinandovega ultimata, po katerem se je moralo plemištvo vrniti v katolištvo ali pa oditi drugam. Žiga Gaissbruck je slovenjgraško posest predal in se izselil v nemške dežele, odšli so tudi številni drugi plemiči in trgovci. »To je bil eksodus inteligence iz naših krajev, s tem pa se je tudi končalo razburkano in zanimivo obdobje reformacije in protireformacije na Koroškem tostran meje,« sklene Košan.
