Tiskane izdaje
Že dlje časa si prizadevate odpreti znanstveni center z veliko več prostora za eksperimente in obiskovalce, kot ga je v Hiši eksperimentov.
Že nekaj časa si prizadevam za to, vendar v naši družbi vlada kratkovidnost. Ljudje v izobraževalnem sistemu ne vidijo, da je treba več mandatov za spremembe na bolje. Vsak minister bi moral pripraviti teren za drugega ministra, ne pa da si prvo leto ne upa ničesar, drugo leto se seznani o stvareh, tretje poskuša kaj narediti, četrto pa počiva, saj si ne upa nič več storiti, da ne bi povzročil kakšnega škandala. To so teme, ki jih bom v naslednjem življenju, ko bom predsednik vlade, drugače zastavil. Vendar bom predsednik vlade le, če bom imel dvetretjinsko večino v parlamentu, ker bi marsikaj rad spremenil.
Kaj bi potrebovali za vzpostavitev takšnega centra znanosti?
Samo prostor in denar. Znanje, ideje in sposobnosti imamo. Toda pri nas je videti, kakor da sta prostor in denar najpomembnejša, ne pa znanje in ideje. To je slovenska tragedija. Prej bo zrasel kakšen nov športni in kulturni center, institucija za promocijo izobraževanja pa zelo težko. Saj človek razume, da je lažje vladati ovcam kot pastirjem. Toda Slovenija potrebuje radovedne ljudi, pa ne govorim o otrocih. Potrebujemo radovednost, ker se iz nje rodi kreativnost, iz te pa inovacije, ki bi popeljale državo iz krize.
Treba je vlagati v kakovosten izobraževalni sistem; izobraziti je treba učitelje, da bodo prenehali biti učitelji in postali navduševalci. Nihče te ne more ničesar naučiti, če se nočeš sam. Pameten učitelj bo mlade znal tako navdušiti, da bodo temo raziskovali naprej tudi doma. Je pa učitelje najtežje pomagati navduševati za izobraževanje. Ne le med njimi, niti med drugimi strokovnjaki ni dovolj takšnih, ki si ne upajo priznati, da marsičesa ne vedo, in so se pripravljeni dodatno izobraževati.
Verjetno še nikoli niso obiskali Hiše eksperimentov.
Nekaterim se zdi, da je prostor za otroke, vendar to ne drži. Prebujanje otroka v odraslem je zelo resna zadeva. Podjetja plačujejo veliko denarja, da bi ustvarila kreativne in timske delavce. V Hiši pa se to dogaja samodejno.
Bi bilo mogoče formalni izobraževalni proces približati takšnemu, kakršnega uporabljate v Hiši eksperimentov? Splošno znano je, da je učenje na zabaven, izkustveni način bistveno prijetnejše in učinkovitejše.
To je naš cilj. Nekoč smo rekli - zdaj je to že grešno -, da država odmira, ko se krepi diktatura proletariata. Z drugimi besedami je to pomenilo, da bo država odmrla takrat, ko bo proletariat dovolj močan. Toda podobno velja za centre, kot je naš: naš namen je z neformalnim izobraževanjem pomagati dopolnjevati formalno. Uspešnejši ko bomo, manjša bo potreba po nas. Ampak pot je še dolga. Takšno neformalno izobraževanje oziroma izdelava eksperimentov zahteva veliko finančnih sredstev. Če bi imeli center, v katerem je 500 eksperimentov - zdaj jih imamo 50 -, bi se že lahko igrali s kurikulumom. Hkrati pa bi morali hoditi po poti navduševanja učiteljev za navduševanje. Ko bomo enkrat imeli učitelje, ki znajo navduševati in bodo uporabljali vire, ki jih ima Hiša eksperimentov, se bo k nam prihajala učit vsa Evropa.
Česa se pri letošnjem Znanstivalu najbolj veselite?
Vsaka aktivnost, ki smo jo ustvarili, je kakor naš otrok, zato je nemogoče reči, kateri ti je najbolj pri srcu. Tek po nenewtonski tekočini je zanimiva stvar, hkrati pa tudi Vrt eksperimentov, kjer se na stojnicah predstavi 28 institucij, ki se ukvarjajo s promocijo izobraževanja in znanosti. Znanstveni šovi naših in tujih demonstratorjev so cukrčki. Vsak je vreden ogleda, nosi močna sporočila in dobre sprožilce za nadaljevanje premišljevanja in radovednosti doma.
Lahko govorimo o smernicah znanstvenih šovov?
Nedvomno. Prehajamo v filozofijo, ko poskušamo spreminjati smernice znanstvenih centrov. Na to gledam tudi kot na svojo osebno zgodovino. Začel sem prepričan, da moramo ljudi navduševati za znanost. Vendar so izkušnje pokazale, da pravzaprav ne promoviramo znanosti, ampak navdušujemo ljudi za lastno izobraževanje. Da vidijo smisel življenja v tem, da se vsak dan kaj novega naučijo.
Kakšna vprašanja vas zdaj zaposlujejo?
Kako spreminjati slovensko družbo.
Bi lahko v povezavi s tem zasnovali kakšen eksperiment?
Zelo rad bi naredil eksperiment, ki bi pokazal, kako škodljivo je, če kolesarji po pločniku vozijo hitreje kot hodijo pešci, eksperiment, ki bi pokazal, da če z avtom prevoziš vse oranžne in rdeče luči, pri vožnji z enega na drugi konec Ljubljane ne pridobiš več kot ene minute. Rad bi izvedel eksperimente, s katerimi bi pokazal, da si dobre volje tudi, če ne piješ alkohola; da kajenje ne koristi možganskim celicam; koliko boljša bi bila družba, če bi se ljudje znali drug drugemu nasmehniti, se poslušati, dali prednost vozniku na neprednostni cesti in se pri tem počutili prijetno; da bi se razveselili, ko se ustavijo pri rdeči luči, saj jim je semafor omogočil minuto časa za razmislek.
Zelo rad bi izpeljal izobraževanje prvošolcev, da bi znali razbrati prometne znake za omejitev hitrosti in bi v notranjosti avtomobila videli, koliko kaže števec hitrosti, in starše opozorili, ko vozijo prehitro. Morda je to eksperiment, ki lahko od znotraj, kot trojanski konj, spremeni naše navade.
