Smrdljiva slovenska znamenitost

Ribiči, krivolovci, pohajači in kopalci so se že neštetokrat sprehodili mimo ene najbolj redkih naravnih značilnosti Slovenije, ki se skriva v dolini reke Trebuščice, pa je niso opazili. Žvepleni izvir pred Gorenjo Trebušo na Tolminskem pa jih vedno pozdravlja z značilnim vonjem po gnilih jajcih.

Izvir zagotovo zavohamo, a ni nujno, da ga tudi zagledamo. Bela vlaknata usedlina na bregu tik ob vodi ne pritegne posebne pozornosti. V družbi bi si mislili, da je kolega enega prav potihoma spustil. Kakšen geolog bi morebiti prej rešil uganko, kaj hudiča v takšni neokrnjeni naravi tako zaudarja. Strokovna razlaga žveplenega izvira pojasnjuje, da je to izvir, kjer podzemna voda vsebuje plin vodikov sulfid. Ker pa je ta plin v vodi slabo topen, pri stiku z zrakom hitro uhaja iz nje. In opozori nase z značilnim vonjem. Našli ga boste na levem bregu Trebuščice na nadmorski višini 234 metrov, kjer se že po nekaj metrih steka v reko, kar nakazujejo bele usedline. Ob visokih vodah bo trud sicer zaman, saj bo izvir pod gladino. Odkriti ga pomaga tudi obcestna tabla, ki nas usmerja s prometnice po stezi do vode. Po nekaj deset metrih pa boste že ugledali enega od dveh naravnih žveplenih izvirov pri nas. Drugi žvepleni studenec je v dolini Lučnice v Zgornji Savinjski dolini.

Takšni izviri v Sloveniji redki

Žveplenice so pogoste na vulkansko aktivnih območjih, kjer prihajajo na plan termalne in mineralne vode. Neredko imajo zaradi bližine magme tudi povišano temperaturo in pestro mešanico kemijskih prvin, med katerimi se najde tudi žveplo. Strokovnjaki, ki znamenitost podrobneje opisujejo v Idrijskih razgledih, ob tem navajajo znane »smrdljive zdravilne vode« iz Toskane ali s Sicilije. V karbonatnih sedimentnih kamninah, ki so večinoma temelji pod Slovenijo, pa so izviri redki.

Sicer pa se o žveplenici danes ne bi poučevali, če bi v 80. letih preteklega stoletja uresničili načrte za gradnjo hidroelektrarne Trebuša in zbiralnega jezera, ki bi kakopak poplavilo celotno dolino reke. Leta 1983 so strokovne službe popisale naravno in kulturno dediščino doline. V elaboratu pa je bila žveplenica prvič ovrednotena kot znamenit naravni pojav. K sreči so gradnjo jezu dokaj kmalu opustili, izvir pa je bil leta 1990 razglašen za naravni spomenik. Tudi za preskrbo s pitno vodo Trebuščice niso izkoristili prav zaradi neprijetnega vonja po vodikovem sulfidu (in tudi zaradi nizkega pretoka reke).

Tako je na Marsu

Poglobljeno raziskovanje žveplenice, ki ga zadnja leta vodi Inštitut za raziskovanje Krasa ZRC SAZU, potrjuje, da je to izjemna posebnost na slovenskih tleh. Seveda ne zgolj zaradi redkosti, temveč strokovnjaki poudarjajo tektonske in hidrološke dejavnike, ki so sploh pogoj za značilnost. »Žveplo je pomemben gradnik živega sveta, proteinov. Žveplene snovi v naravi so vezane na geološko sestavo. Znan je mineral pirit v geoloških skladih, ki lahko vstopa v mikrobni metabolizem,« je pojasnil dr. Janez Mulec, znanstveni sodelavec omenjenega inštituta. Vrsto let je očitno vse temeljilo na napačni hipotezi, da vodikov sulfid v vodi izvira iz raztapljanja sadre (mavca), vendar so strokovnjaki ugotovili, da se raztapljajo sulfidni minerali magmatskega izvora. »Menimo, da se podzemne vode v globini na tektonskem stiku obogatijo z žveplom, ki se raztaplja iz sulfidnih mineralov v klasičnih kamninah. Žveplo se v podzemni vodi, kjer ni kisika, veže z vodikom v vodikov sulfid, ki je v vodi slabo topen. Ko podzemne vode pridejo na dan v obliki izvira, vodikov sulfid hitro uhaja iz vode in oddaja značilen vonj,« sicer še vedno ugibajo.

Žveplo ne uničuje življenja, je vir energije

Morda bi laično na hitro sklepali, da žveplo uničuje življenje, vendar je ta krhka nekovina lahko celo vir energije za nekatere mikroorganizme. Tako je druščina mikroskopskih rakcev v izviru in vzdolž toka, ki pa ga ni niti za dva metra, izjemno pestra. Čeprav so razmere v izviru brez prostega kisika, se najdejo tudi višje razviti organizmi (polži, žuželke mladoletnice). »Številni osebki so bili živi, kar skupaj z analizami vode potrjuje domnevo, da se tik pred izvirom mešata površinska in meteorna voda, kjer živijo raki, in podzemna žveplena voda. Nastanek tega tako izjemno zanimivega in vrstno bogatega ekosistema lahko pripišemo heterogeni in s prelomi pretrti geološki podlagi,« navajajo. Strokovnjakom je sicer mati narava podarila laboratorij. »Organizmi pridejo sami na plan. V nasprotnem primeru bi za enake študije morali vrtati tudi kilometer v globino,« pojasni Mulec in natančno doda: »Oksidoredukcijske transformacije žveplovih molekul so kompleksne, vendar jih lahko izrabijo mikroorganizmi za svojo rast. Iz reduciranih oblik žvepla pridobijo energijo za svoj metabolizem. Pogosti so v ekstremnih habitatih, kot so podvodni izviri na dnu oceanov. Na podlagi tega mikrobnega metabolizma se lahko razvije kompleksen ekosistem, ki vključuje tudi višje razvite organizme. Metabolizem poteka v razmerah brez kisika. Tak metabolizem je značilen za 'ekstremna okolja', za kakršna velja tudi planet Mars. Proučevanje takšnih okolij ni zanimivo zgolj zaradi razumevanja biodiverzitete, ampak tudi zaradi biotehnološkega potenciala teh organizmov.«