Snežni plaz nima voznega reda

Devetdeset odstotkov plazov, ki zajamejo planince, sprožijo planinci sami, največ nesreč v gorah pa se zgodi zaradi zdrsov.

 

pon, 28.12.2015, 12:00; spremenjen: 12:00
Možnosti za usposabljanje

 

Literature o snežnih plazovih je dovolj, zato je vse odvisno od volje pohodnikov in turnih smučarjev za izobraževanje. Miha Pavšek je izdal knjigo Snežni plazovi v Sloveniji, kot brevir na tem področju pa je omenil knjigo Sneg, led, plazovi Pavleta Šegule iz leta 1986, veliko informacij je mogoče najti po spletu, med njimi so napotki GRS (grzs.si/novice.php?pid=360). Krovna zveza GRS in posamezna društva pripravljajo tudi seminarje varne hoje v zimskem času in varstva pred snežnimi plazovi. Prvi med njimi bo 9. januarja na Zelenici. Naslednji bodo na Pokljuki (23. in 24. januarja), Grohatu (23. januarja), Okrešlju (30. in 31. januarja) in Veliki Planini (5. in 6. februarja).

Pogovarjati se o nevarnosti snežnih plazov je te dni kot znanstvena fantastika, saj smo tik pred tem, da dobimo s Kredarice poročilo o najtoplejšem decembru. Povprečne temperature so bile ves čas okoli ničle, snežilo ni od začetka decembra. Gorska reševalna služba je kljub temu začela preventivno akcijo s pozivi k previdnosti med zimskimi vzponi. Tudi če je na poti samo zaplata snega ali ledu, sta cepin in dereze nujna pripomočka.

Čeprav sva se z mag. Mihom Pavškom z Geografskega inštituta Antona Melika srečala, da bi se pogovarjala o pasteh in nevarnostih snežnih plazov, se ni bilo mogoče izogniti nenavadno toplemu vremenu, ki je zajelo Evropo. Nemudoma je pokazal zadnjo fotografijo Triglava – na spletni strani inštituta jih objavljajo vsakih nekaj minut –, obsijanega s soncem. Da je v gorskem svetu nenavadno toplo, potrjujejo podatki Agencije RS za okolje, ki kažejo, da bo letošnja povprečna decembrska temperatura nad lediščem, njena povprečna vrednost med letoma 1981 in 2010 je sicer -6,5 stopinj Celzija. »Navajeni smo odstopanj za stopinjo ali dve, kar je več, pa je že izjemno,« je dejal Pavšek.

Triglavski ledenik je v zadnjem letu izgubil precej ledu, a tudi sicer je v visokogorju malo snega – kar ga je, ga je ostalo po zadnjem sneženju v zatišnih legah, vendar to ne pomeni, da se lahko v hribe odpravimo brezskrbno: »Tudi če je pred nami le dva metra velika zaplata snega, potrebujemo cepin in dereze. Pa seveda čelado,« je opozoril Pavšek, sicer še vodnik in inštruktor pri Planinski zvezi Slovenije. Kot strokovnjak za snežne plazove sodeluje tudi pri tečajih gorske reševalne službe o varstvu pred tem naravnim pojavom. Ker so tla zaradi visokih temperatur zdaj nenavadno topla za ta čas, bo nevarnost plazov po prvem sneženju še posebej visoka. »Če pade sneg na toplo površino, se slabše poveže s tlemi. Naredijo se razpoke, ki jim rečemo zdrsno ustje, in kakor hitro so izpostavljeni dodatni teži – to pa velikokrat naredi človek – se odpeljejo navzdol.« Plazov je sicer več vrst, lahko so vrhnji ali talni, lahko gre za sprijeti ali nesprijeti sneg, je grobo naštel sogovornik. Plazovom sprijetega snega rečemo kložasti in so najnevarnejši, saj se plast zbitega snega odtrga in drsi po gladkejših globjih plasteh snežne odeje. Nevaren je tudi plaz nesprijetega snega (pršni plaz), saj se širi navzdol; takšen je pred leti precej poškodoval kočo na Doliču.

Najprej preventiva

V slovenskem lavinskih katastru imamo sicer več kot 1250 snežnih plazov; na nekaterih območjih so namreč plazovi stalnica, kljub temu pa je človek pogosto tisti, ki jih sproži. Devetdeset odstotkov snežnih plazov, ki zajamejo planince, sprožijo sami, zato je zelo pomembna preventiva, kakor opozarjajo pri gorski reševalni službi. V zadnjih letih je bilo najbolj tragično 2010., ko so plazovi zahtevali sedem žrtev. Tisto leto je bilo veliko snega, je pojasnil namestnik načelnika pri GRS Tržič Primož Štamcar, prožili so se zlasti kložasti plazovi, ki nastajajo v vetrovnem vremenu z nizkimi temperaturami. Na plazenje namreč vpliva več vremenskih dejavnikov – količina zapadlega snega, kolikšne so temperature po sneženje, ali piha veter ...

Če pogledamo statistiko nesreč in žrtev, je dolgoletno povprečje eden do dva umrla na leto. Daleč največ pa jih je izgubilo življenja pred sto leti, med prvo svetovno vojno, zlasti na območju Vršiča (v spomin na ruske vojake in ujetnike, ki so jih zasuli plazovi, so postavili Rusko kapelico). Podatki, ki jih je zbral Miha Pavšek in segajo vse do 18. stoletja, kažejo, da je bilo leta 1915 na območju Slovenije več kot 380 žrtev plazov.

Osnovno navodilo gorske reševalne službe vsem, ki se v snežnih razmerah odpravljajo v hribe, bodisi hodit bodisi smučat, je, naj bodo primerno opremljeni in seveda vešči uporabe te opreme. Nujni so čelada, dereze in cepin, standard je tudi pri nas postal lavinski trojček – žolna, sonda in lopata. Zlasti slednji zahtevajo precej znanja, ki ga je mogoče dobiti pri planinskih društvih, alpinističnih odsekih, GRS ... Nujna je kajpak tudi dobra fizična pripravljenost, brez precenjevanja svojih sposobnosti, kakor je opozoril Štamcar. Predvsem pa naj se pohodniki na ture odpravijo vedno v družbi. »Samohodstvo je še dodatno tveganje v primerih, ko se zgodi nesreča. Takrat lahko sopohodnik pomaga ali pokliče pomoč,« je dodal Štamcar. Samohodstvo se je razpaslo zlasti v zadnjih letih in z njim tudi hitri – in najnevarnejši – popoldanski vzponi, kakor je ugoravljal Pavšek. Takojšnja tovariška pomoč pa je ključna, saj na ta način kar 91 odstotkov najdenih odkrijejo živih. In tako rekoč iz minute v minuto pada verjetnost preživetja: 90 odstotkov možnosti je v prvih 18 minutah in le še 34 med 18 in 35 minuto, a še to velja za enega zasutega samo meter globoko, če ga ena oseba odkoplje toliko, da očisti dihala, torej potrebuje sondo, žolno in lopato.

Druge nevarnosti

Da ne bi prišli tako daleč, da bi se začeli pogovarjati o tem, kako ukrepati, ko smo enkrat že pod snegom, smo se raje lotili opozoril. Miha Pavšek je poudaril: »Nikoli v hribe po obilnem sneženju. Počakati je treba vsaj nekaj dni ali do prve odjuge.« Vremenske razmere je treba pozorno spremljati in upoštevati, da se zna vreme v gorah še hitreje spremeniti. Predvsem pa je pozimi mrzlo (ob vetru je občutek mraza še precej večji) in kratek dan, pogoji za hojo zahtevnejši, zato se lahko ta precej zavleče. Tudi poti v snegu so precej drugačne kot sicer, previdno je treba izbirati smer gibanja, sproti ocenjevati nevarnosti in po možnosti narediti tudi prerez snega, s čimer lahko ugotovimo, koliko plasti je, koliko so visoke in koliko trde. Podatke o nevarnosti plazov sicer objavlja Arso, nimamo pa ustrezne lavinske službe, je opozoril Pavšek. »Smo edina alpska država, ki nima take službe.« Za zgled je dal sosednjo Avstrijo, s katero so sodelovali v projektu Naravne nesreče brez meja in na Zelenici uredili Gorniški učni center.

Snežni plazovi so le ena izmed nevarnosti v hribih pozimi. Največ nesreč se zgodi zaradi zdrsov na poledenelih in zasneženih podlagah; zadnja odmevna je bila novembra pod grebenom med planinskima postojankama Staničev dom in Kredarica. Na višini okoli 2500 metrov sta nekaj sto metrov niže padla zakonca. V vsem letu 2015 je bilo v Sloveniji 92 primerov zdrsov v gorah, enajst se jih je končalo s smrtjo.

Prijavi sovražni govor