Tiskane izdaje
Peto leto v 40 mestih po svetu sočasno potekajo kreativna jutra, na katerih posamezniki z zanimivo osebno zgodbo podelijo navdih in izkušnje željnemu občinstvu. Širjenje dobrih idej je brezplačno in dve leti poteka tudi v Ljubljani. Navdihovalka zadnjega petka v mesecu je bila Manca Ahlin, arhitektka in oblikovalka, ki deluje pod blagovno znamko Mantzalin. Slovensko čipko je ponesla v New York ter ji Velikemu jabolku primerno povečala dimenzije in s tem prepoznavnost.
Tema kreativnega jutra v kavarni na Trubarjevi ulici v Ljubljani, kjer so se ob kavi in rogljičkih zbrala večinoma dekleta, je bil šok. Kot se je pošalil gostitelj Gregor Žakelj, je bil za Manco prvi šok, ko se je iz Žirov preselila v Ljubljano, kjer se je vpisala na srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo, a ga je Ahlinova prav tako v šali hitro popravila, da je bil pred tem še en šok – ko se je začela iz domače vasi Izgorje s sedmimi hišami voziti v osnovno šolo v Žireh.
Čipke po lastni zamisli
Na šolskem čipkarskem krožku z dolgo tradicijo – Žiri so poleg Idrije eno od središč slovenske čipkarske umetnosti – je za kleklje prvič prijela tudi ona. Ni se zavedala, kako dobro ji gre prepletanje niti, dokler ni zmagala na čipkarskem tekmovanju šol v Idriji. A klekljanje tradicionalnih čipk je ni povsem zadovoljevalo, vzorcev, ki si jih je želela klekljati, pa v šolski omarici ni našla. Zato jih je začela risati sama. Do sredine srednje šole se je nabrala lepa zbirka, od živalic do astroloških znamenj in vzorčka Slovenije. Vsake toliko kakšen ponovno postane aktualen, nazadnje vzorec lipe, ki ga je narisala leta 1991. Studio Draž zdaj izdeluje pletenino s tem motivom.
Tradicionalni obrti je bila zvesta do vpisa na fakulteto za arhitekturo, tam pa jo je »likovna izobrazba naučila, da ta ni kul«, in »da moraš delati moderen dizajn«. Po diplomi se je zato vrgla v arhitekturo, posvetila se je zlasti tridimenzionalnemu modeliranju. Sodelovala je pri projektu virtualnega muzeja na Ljubljanskem gradu. S studiem Scapelab so se prijavili na natečaj za tri umetniške akademije v Ljubljani in dosegli drugo mesto. S kolegi s fakultete pa so prejeli tretjo nagrado na natečaju za načrtovanje Eda centra v središču Nove Gorice.
Magistrski študij bi bilo koristno opraviti v tujini, je pomislila. Najboljših fakultet si finančno ni mogla privoščiti, dokončno odločitev med študijem arhitekture in urbane kulture v Barceloni ter Bauhausovo šolo v Weimarju pa ji je pomagal sprejeti prijatelj, ki jo je vprašal: »Želiš dve leti preživeti v Barceloni ali Weimarju?« Med študijem je delala v fundaciji Miesa van den Roheja, se še intenzivneje ukvarjala z digitalnimi tehnologijami, zlasti z računalniškim 3D-modeliranjem, ki ji je dalo krila tudi pri eksperimentiranju z najrazličnejšimi materiali in oblikami, magistrsko nalogo pa je posvetila obogateni resničnosti.
V ZDA jo je pripeljal študijski projekt na temo spanja v javnem prostoru, ki ga je na povabilo prijateljice nadgradila in predstavila v Illinoisu. Prvi stik z New Yorkom, kjer živi in ustvarja peto leto, ni bil prav nič filmski, se zasmeji ob prikazu fotografije 125. ulice v Harlemu. A mestu je bila pripravljena dati priložnost, če bi ji jo le vrnilo. Prošnje za delo je pošiljala številnim arhitekturnim studiem, naposled so jo k sodelovanju povabili iz studia Asymptote. Razgled iz pisarne je bil fantastičen, toda kmalu je ugotovila, da delo v armadi praktikantov, ki delajo tako, kakor žvižga šef, ni zanjo. Iskati je začela druge možnosti in kmalu odkrila uporabnost povezav »VIP«, pri čemer kratica v tem kontekstu pomeni »zelo mednarodni ljudje, ali povedano bolj domače: bilo kuda, Balkan svuda«, s hudomušnostjo nasmeji publiko.
Terapevtsko ročno delo
Povezala se je namreč z bosanskim arhitektom iz studia Archipelagos, ki se je prav takrat prijavljal na natečaj za akademijo scenskih umetnosti v Sarajevu. Studio je natečaj dobil, projekt pa se še gradi. Zatem je bila pisarna studia izbrana za načrtovanje 13 kilometrov obalnega pasu v Črni gori. Na začetku so na njem delali štirje arhitekti, nato sta ostala le še dva. »V štirih letih smo sodelovali na dvajsetih natečajih. V nekem trenutku pa me je skurilo. Ker še nisem imela delovnega vizuma, sem se vrnila domov in se nekaj časa smilila sama sebi,« iskreno pripoveduje.
Takrat je ponovno začutila potrebo po ročnem delu, ki dokazano deluje terapevtsko. Sklekljala si je verižico, vendar ne iz bombažne niti, temveč iz laksa. Ker ni razmišljala o njegovi elastičnosti, je bil izdelek »katastrofa«. A ni obupala. Nov material je našla v srebrni žici in izdelala nekaj kosov nakita. Ko se je vrnila v New York, je verižico na njej videla sostanovalka in jo spodbudila k organizaciji razstave klekljanega nakita. Na voljo je imela tri tedne, prijatelj iz Slovenije pa ji je moral prinesti punkelj.
Čipkasti nakit
Toda za oblikovanje blagovne znamke nakita se ni odločila. Stroški vzpostavitve blagovne znamke bi bili preveliki, življenje v New Yorku pa je zelo drago. Spet jo je poneslo v arhitekturo. S kolegi arhitekti so zmagali na natečaju za gradnjo kulturnega centra v Mirnu, ki je bil delno že izveden, drugi del pa čaka na dodatno financiranje. Sama je z vzorcem čipke opremila strop in stene kavarne Srčkovka v Idriji, ki žal ne deluje več. Oblikovala in izdelala je lučko iz optičnih kablov ter sklekljala rožo iz žice – prvi izdelek, pri katerem je zapustila merilo punklja, se s stola spustila na kolena in na njih »mežljala kot budistični menihi«.
Na kolenih v kleti slovenske cerkve sv. Cirila v New Yorku, ki ji jo je prijazno odstopil pater Krizolog, je preživela tudi lansko poletje, a je neizmerno uživala, ko je iz 1200 metrov dolge mornarske vrvi spletala pregradno steno z vzorcem oliv in vinske trte za mediteransko restavracijo Stix v newyorškem predelu Chelsea. Kasneje je za drug lokal istega naročnika »sklekljala« še čipkasto stropno instalacijo iz temno modre vrvi.
Zbranim na kreativnem jutru je Ahlinova zaupala dve modrosti: »Vsi obožujejo tvoje delo, dokler zanj ni treba plačati« ter neresničnost rekla, da se dobro blago samo hvali. »Ni res. Zlasti pa ne v Ameriki«, kjer je vse nekoliko napihnjeno. A vseeno želi v New Yorku ostati še lep čas. Zadnjega pol leta je veliko energije porabila za zbiranje dokumentov za pridobitev »zelene karte«, saj se ji bo delovno dovoljenje kmalu izteklo. Namigne, da se namerava v prihodnosti bolj posvetiti arhitekturni čipki, vendar se zaveda, da to ni mogoče od danes do jutri. »Vsaj ne v Ameriki.« Prejšnji četrtek so v avli zadružnega doma v Žireh odkrili njeno čipkarsko instalacijo, s katero se je poklonila žirovskim klekljaricam in čevljarjem. »Največ mi pomeni, da ustvariš nekaj, česar si sprva nisi mogel niti zamisliti. Nekaj novega, lepega, pozitivnega, kar ljudi navdihuje. Vseeno, v kakšnem merilu je.«
