Spomini na čas, ko so bonbonom še rekli bomboni

Šumi praznuje 140 let: V ustih malih in velikih so se v zadnjih 50 letih najpogosteje topili Visoki C, Herba in Fru Fru.

Objavljeno
28. junij 2016 15.34
Saša Bojc
Saša Bojc
Skoraj vsakdo ima kakšen sladek spomin, povezan z legendarno tovarno slaščic Šumi, ki letos praznuje častitljivih 140 let. Največ jih utegne biti iz časov, ko so bili ti cukrčki redki in zato še slajši. Na sejmih starin poglede še vedno kradejo Šumijeve pločevinaste škatle, v ustih malih in velikih pa so se v zadnjega pol stoletja najpogosteje topili bonboni Visoki C, Herba in Fru Fru.

Visoki C je bil leta 1968 prvi jugoslovanski bonbon z zares tekočim polnilom, Herba je tekmica slavni Ricoli, sadna karamela Fru Fru pa je bila med otroki iz 70. in 80. let znana tudi po Mežkovi pesmici. Kako so bile sladkarije še pred desetletji nekaj izjemnega, se spominja gospa, rojena leta 1953, ki je za novembrsko razstavo o Šumiju med prvimi prispevala svoje spomine. Sladkarije so bile takrat pri njih doma redke tako kot sendviči, salama ali sir. Njena mama je leta 1959 dobila zaposlitev v Šumiju in je delala na oddelku za bonbone in čokoladnem oddelku. »Podjetje delavcem nikoli ni podarilo izdelkov, vsaj tistim v proizvodnji ne. Delavke so nosile bele rute in bele predpasnike, na katere se je prijela stopljena čokolada. Ker so si jih prale same, se spomnim otroškega veselja, ko je mama doma iz torbe vzela skrbno zvit predpasnik, ga slovesno razgrnila in s širokim nožem z njega strgala čokoladno 'glazuro', ki sva jo z bratom s slastjo polizala.«


Dar tete Minke

Tudi dr. Janez Bogataj se spomni osnovnošolskih dni v 50. letih, ko je v Šumiju kot poslovodkinja delala mamina prijateljica Minka Babnik. »Zato je nešteto mojih poti s sošolci iz šole proti domu potekalo skozi trgovino Šumi, kjer nam je 'teta Minka' vedno poklonila kaj sladkega. Najpogosteje je odbrzela v proizvodni obrat in v veliko papirnato vrečo naložila pogosto še tople obreznine napolitank. Nekaj posebnega in priljubljeni so bili tudi 'kangl cukr', kandirani sladkor v obliki nepravilnih grud, gumijeve zelene žabice in miniaturne sladkorne stekleničke s sladko tekočino, ki so se najbolj prodajale okoli božiča in silvestrovega, saj so krasile jelke,« nam je zaupal Bogataj. Tudi gospodar trnovske kmetije Verbič, po domače Brclin, nasproti Plečnikove hiše, se je vsaj enkrat na teden odpravil z vozom do tovarne Šumi in nanj naložil obreznine napolitank, ki jih je dodajal med živinsko krmo. »Kako smo bili veseli, če smo ga srečali. Stekli smo za njim in z voza vlekli kose obreznin ter jih navdušeno jedli. On pa se je le smejal!«

To je bil čas, ko je ljubljanska tovarna slaščic že dobrih osem desetletij zalagala meščane s sladkimi priboljški. Kot priča ustanovna listina »zuckerbäckeraija« , jo je leta 1876 na današnji Slovenski 14 ustanovil France Šumi (in ne njegova žena Josipina Šumi, kot najpogosteje navajajo pisni viri). Josipina si je obrtno dovoljenje pridobila leta 1885, tik preden je zaradi moževega radoživega ljubezenskega življenja vložila tožbo za razvezo, je prebrati v Rodbinski kroniki Dragotina Hribarja in Evgenije Šumi, ki jo je po družinskem arhivu zadnjega lastnika tovarne Svetozarja Hribarja popisala njegova nečakinja Angelika Hribar. Josipina je kot samostojna podjetnica obrtno delavnico na Kongresnem trgu oziroma v Gradišču na prelomu stoletja že razširila v Tovarno kanditov in slaščičarskih izdelkov Josephine Schumi v Ljubljani. Oglas, objavljen v Slovencu 6. in 13. aprila 1880, z naslovom Homeopatične pastilje pa kaže, da so poleg kompotov, bonbonov, marmelad, malinovca, sladkornih figur in sezonskih slaščic izdelovali sladkorne kroglice, ki so jih kupovali homeopati za svoja zdravila.

Po smrti Josipine Šumi leta 1917 je tovarno in stavbi na Slovenski 14 in 16 prevzela njena hči Evgenija, poročena z narodno zavednim časnikarjem in podjetnikom Dragotinom Hribarjem. Pozneje sta v pritličju uredila trgovino Šumi. Leta 1920 je bila preimenovana v Tovarno kanditov in slaščičarskih izdelkov, prodaja likerjev in žganih pijač v steklenicah, Josephine Schumi nasl. Dragotin in Evgenija Hribar. Tovarna je bila od tedaj javna trgovska družba, Dragotin in Evgenija Hribar pa družabnika. V tem času se je proizvodnja znatno povečala, ročno proizvodnjo pa so vse bolj nadomeščali stroji.



Pet tisoč ton bonbonov

Leta 1936 je lastnik tovarne postal njun sin Rado Hribar in tako naj bi po podatkih iz leta 1939 tovarna s 64 zaposlenimi proizvedla 364 ton izdelkov na leto. Tudi med vojno je nemoteno delovala, le da zaradi pomanjkanja surovin v manjšem obsegu. Ko so leta 1944 Rada Hribarja usmrtili, je tovarno prevzel njegov brat Svetozar, po vojni pa so jo nacionalizirali. Leta 1969 se je pridružila tovarni Žito, a v središču Ljubljane neprekinjeno proizvajala bonbone, čokolado in kekse vse do leta 1974.

Potem so proizvodnjo preselili na Šmartinsko 154, leta 2008 pa v Krško, kjer kot del koncerna Podravka deluje še danes. Po besedah vodje programov bonbonov Šumi Jerneje Turk izdelajo okoli pet tisoč ton bonbonov različnih vrst in okusov na leto, od katerih jih na slovenskem trgu prodajo skoraj četrtino, večino pa izvozijo v 37 držav. Za primerjavo: leta 1950 so v Šumiju proizvedli 303 tone bonbonov, leta 1965 2674 ton, desetletje pozneje 4480, leta 1980 6139, je soavtorica razstave mag. Adela Pukl izbrskala iz internih glasil. Med zanimivostmi, na katere sta naletela s kolegom Mihom Špičkom, je knjiga vtisov z razstave ob 90-letnici Šumija. Hrani jo Miro Slana, lastnik Fabianove muzejske trgovine, a za zdaj ostaja uganka, kje je razstava bila. »Zelo zanimivo gradivo iz 60. in 70. let od logotipa do embalaž, ki sta jih oblikovali Majda Dobravec Lajovic in Nana Lesnika in so bile predstavljene na Bienalu grafičnega oblikovanja, hrani pa jih Muzej za arhitekturo in oblikovanje. Nana Lesnika je ob svetovnem prvenstvu v hokeju na ledu leta 1966 v Sloveniji oblikovala prav posebno embalažo za bonbone Hokej 1966,« je povedala sogovornica. Zdaj sta s kolegom v fazi zbiranja gradiva – največ jima ga je uspelo izbrskati iz zadnjih 30 let –, upata pa predvsem, da se jima bodo oglasili ljudje z osebnimi spomini.

Nesladki delavski vsakdan

Vsi le niso sladki, saj je bil tovarniški vsakdan nekaj povsem drugega kot lepo zavit bonbon. Po pripovedovanju nekdanje zaposlene je bilo delo v 60. letih 20. stoletja težaško, v slabih razmerah in z nizkim plačilom. Ženske so delale večinoma na treh oddelkih: čokoladnem, zavijalnem in tistem, kjer so delali bonbone, ko se jim je še reklo bomboni. Najudobnejše delo so imele delavke v zavijalnem oddelku, saj so čokolado in bonbone zavijale sede. Tja so bile dodeljene izbranke. Delo na preostalih dveh oddelkih je bilo veliko težje: na čokoladnem prepih, vročina in delo stoje ob tresalni mizi, na oddelku za bonbone, kjer je stroj mešal maso in iztiskal bonbone, pa je bila neznosna vročina. Bonboni so iz stroja padali na tla, kjer so morale delavke v klečečem položaju z golimi rokami ločevati vroče bonbone, da se niso sprijeli. »Iznesti iz tovarne le majhen košček čokolade je bil zelo hud prekršek. Vratarica je bila suha, osorna in oblastna ženska, ki je ob izhodu strogo pregledovala delavke, in to tako, da jih je po vsem telesu otipavala. Oče, ki je bil ribič, ji je enkrat ali dvakrat prinesel ribe, in od takrat moje mame vratarica ni več potipala po trebuhu, kamor je včasih, a le redko skrila rebro čokolade. Najlepši spomin na to nekajletno obdobje je bil za mamo odhod iz Šumija,« je povedala hči nekdanje delavke.

Visoki C še vedno pri vrhu

Medvojna in povojna realnost je bila drugačna tudi za člane družine Hribar. Kot nam je zaupala Angelika Hribar, jim je stric Svetozar, ki je prevzel tovarno po usmrtitvi strica Rada na začetku leta 1944, kdaj še dal malo sladkorja, po maju 1945 pa je bilo vse podržavljeno in so tudi oni željno gledali razstavljene bonbone. »Prodajalka, ki nas je poznala še od prej, mi je morda enkrat skrivaj podarila bonbonček izza pulta. Še najbolj so mi v spominu ostali zelene žele žabice in podobna čuda. Družinski prijatelj arhitekt Miha Osolin je redno kupoval male žele melisnice, jih spravil v kovinsko okroglo škatlico ter ponujal damam in nam otrokom še potem, ko smo bili že 'veliki'.« Ko je že delala v knjižnici na filozofski fakulteti, so šli s sodelavci med odmorom na kavo k Šumiju, ker je bilo to bolj imenitno kot bližnji bifeji ali kuhanje kave v oddelčni pisarni. Zgodovinar, profesor Vasilij Melik, pa jim je povedal spomine na svoje otroštvo – kako je bilo imenitno, če ga je oče peljal na tortice k Šumiju. Takrat je bila tudi še slaščičarna, pozneje pa le trgovina z bonboni in likerji. Na začetku njenih službenih let so v enem delu trgovine naredili še »bife«, tisti legendarni lokal, ki je ustvarjal svojevrstno družbeno sceno.


Danes je marsikaj drugače, marsikdo se v časih, ki so naperjeni proti sladkorju v vseh njegovih oblikah, na bonbone niti ne spomni več. Toda tudi slaščice se prilagajajo časom, pravijo v Šumiju, zato njihovi bonboni, kot se radi pohvalijo, danes vsebujejo večji, to je 20-odstotni sadni delež, so brez umetnih barvil in arom, brez glutena, imajo funkcionalne dodatke in vitamine. Nekateri so povsem rastlinskega izvora, primerni za vegane in vegetarijance, ter brez gensko spremenjenih organizmov. Pri starejših med najbolj priljubljene še vedno sodijo švicarski mentol ter sadni žele, karamele, Šššum jabolko in Visoki C, pri otrocih pa zlasti Šumi Mega tattoo, saj vsebuje motive tatujev, in gumi bonboni.