Tiskane izdaje
Janeza Kamniškega smo ujeli na robu dolenjskega Šentruperta, ko je s polno paro gradil leseno srednjeveško obzidje. Le nekaj dni pred začetkom tabora, ki se ga bo 2. in 3. septembra udeležilo štirinajst viteških skupin iz različnih držav, je gotovo že vse pripravljeno. Kljub polnim rokam dela si je vzel čas, nam predstavil svojo plemiško družino in razkril nekaj skrivnosti srednjega veka.
Janez Kvaternik, s srednjeveškim viteškim imenom Janez Kamniški z Vesele Gore, je pod kozolcem z dletom dolbel luknjo v tram. »Samostrel izdelujem,« je pojasnil. »Takšne so imeli včasih. Ko bo sestavljen, bo ognjeno kroglo iz železa gotovo lahko pognal vsaj 50 metrov daleč. Tam, na koncu, bomo postavili maketo Mokronoškega gradu in se potrudili, da bo zagorel,« je z roko pokazal na drugi konec polja, njegove modre oči pa so se zaiskrile.
Čeprav v delovni opravi, Kamniški ni mogel skriti svoje viteške drže. Že samo po dolgih laseh, mogočni bradi in močni postavi bi lahko sklepali, da možak ne živi čisto vsakdanjega življenja.
Janez Kvaternik, z viteškim imenom Janez Kamniški iz društva KUD Klati vitez, na njihovem sedežu in muzeju v Barbovi graščini na Veseli gori pri Šentrupertu. Foto: Jure Eržen
»Leta 2003 sem se zadnjič obril in postrigel,« je pripomnil, ob opazki o vizualni podobnosti z vitezi pa me zavrnil: »Kje ste pa to videli? V filmih? Hollywood je podobo vitezov povsem spačil. Kdo pa bi pod težkim oklepom zdržal z dolgimi lasmi? Na čelado so se strigli. No, res pa je, da so začetke krščanstva zaznamovali dolgi lasje.«
Že ko je bil otrok, je srednji vek v njem hudo buril domišljijo. »Sem čisto povprečen slovenski Janez, Kamniški pa sem zato, ker sem tam gori rasel. Zdaj me zanima vse mogoče, od viteštva, tiskarstva, lesarstva, papirništva do kovaštva, zato že nekaj let v meni dozoreva ideja o obujanju starih obrti. Po poklicu sem zidar. Dolgo sem bil brezposeln, lahko bi rekel socialni problem, zdaj pa sem prek javnih del zaposlen v našem društvu, zato se temu delu lahko v celoti prepustim. Rad bi se še bolj, a kaj, ko finance niso nikoli ugodne. Upam, da nam bodo pri projektu pomagala državna in evropska sredstva,« je pripomnil.
Foto: Jure Eržen
Društvo Klativitez je ustanovil leta 2007. »Prebiral sem srednjeveške balade in ena je imela naslov Klativitez. Usedel se mi je v ušesa, in ker naše društvo takrat še ni imelo svojih prostorov, člani smo bili res kot klativitezi, povsod nas je bilo polno, se mi je zdelo ime nadvse primerno. Šele leta 2009 nam je šentruperški župan Rupert Gole ponudil zapuščeno Barbovo graščino na Veseli Gori in tam smo si uredili sedež,« je pojasnil. »Najprej smo jo temeljito pospravili, malo preuredili, postavili stalno razstavo, v njej pa bi radi imeli še kuhinjo s srednjeveško kulinariko, vinsko klet in viteško dvorano. Stole že izdelujemo. Danes ni težav, ko je vse na internetu.«
Združbi je danes zvestih več kot dvajset članov iz različnih krajev. Radi se sestajajo, pohvalijo pa se lahko s številnimi umetniškimi talenti in ročnimi spretnostmi. »Vse poskušamo delati sami. Vsakdo je dobrodošel in za vsakogar najdemo delo, če ni drugega, mu pa metlo podtaknemo. (smeh) Če so v srednjem veku vse lahko izdelali s preprostim orodjem in z malo znanja, pa nam ne bi uspelo, ko imamo na voljo kup pomagal in informacij!« je bil odločen Kvaternik.
Poudaril je, da je imelo ozemlje današnje Slovenije v srednjem veku izjemno pomembno vlogo. »Prepričan sem, da so bile takratne plemiške družine vojaška velesila, ki je zaustavila muslimane, čeprav vem, da se marsikdo ne bo strinjal s to mojo trditvijo. Vojaško smo bili veliko bolj sposobni, kot smo danes. Na tem ozemlju je živelo približno 35 vitezov, meja pa je bila na Gorjancih. Evropejci so bili prepričani, da je na drugi strani grebena konec sveta. Prav po Savi je šel glavni telegraf iz kresov. Dve uri po tem, ko so Turki prečkali mejo, so to na Dunaju že vedeli, a se pogosto niso pravočasno odzvali. V Sloveniji nimamo prav veliko dvorcev iz tistega obdobja, tod so v glavnem gradili utrdbe,« je poudaril sogovornik.
Ena od njih je zdaj prav po zaslugi Janeza Kamniškega zrasla v Šentrupertu, na več kot petih hektarih površine. »Dokler sem kompliciral, mi ni šlo nič od rok. Ogromno sem se naučil, predvsem kot samouk. V Sloveniji je težko najti koga, ki bi še obvladal stare obrti. Na žalost je večina takratnih spretnosti že utonila v pozabo,« je potarnal.
Gosposki podmladek
Z gradbišča srednjeveškega tabora smo se odpeljali nekaj kilometrov stran, do Barbove graščine. »Ta stavba je bila zgrajena za potrebe župnikov, ki so službovali na Veseli Gori. Takrat je bila do tod speljana znana romarska pot z Žalostne gore v Mokronogu,« je pojasnil Kvaternik. »Ko smo prevzeli graščino, je bil v njej muzej kmečkega orodja. V delu stavbe smo to dediščino ohranili, dodali pa smo ji srednjeveško zgodbo.«
Pred mogočnimi vhodnimi vrati so nas pričakali še drugi člani veselogorske družine, sestri Katja in Špela Kodrič z Mirne ter domačin Klemen Kašič. Oblečeni v gosposko grajsko opravo. »Tako mladi, pa že v srednjem veku,« sem pripomnila, Špela pa me je popravila: »Še vedno.« (smeh) Janez je dodal: »Saj na njih svet stoji. Oni bodo srednji vek peljali naprej. Pri svojih petdesetih ne zmorem vsega sam. S podmladkom sem kar zadovoljen, v gospodo res ni nikogar težko vzgojiti.« (smeh)
Foto: Jure Eržen
Društvu Klativitezov se je najprej pridružila Špela, potem se je navdušila še mlajša, 18-letna Katja: »Prav vse iz tistih časov se mi zdi zanimivo. Način življenja, boji, vse. Včasih sem se tudi mečevala, zdaj pa pač sprejmem tisto vlogo, ki mi jo dodelijo. Pogosto sem dvorna dama, s kolegico pa vodiva tudi sekcijo srednjeveških plesov. Pomagam še pri animacijah in vodim goste po razstavi.«
Za Špelin izlet v srednji vek je bil kriv njen fant. Ima zelo pomembno vlogo v zgodbi društva.
Foto: Jure Eržen
»Kaligrafinja sem,« je ponosno povedala. »Sama sem se naučila starinskega lepopisja, z interneta in iz starih knjig. Sicer pa tudi plešem in se prilagodim vsem drugim potrebam nastopov. Ekipa je tista, ki me vleče, zdi se mi, da smo postali že prava, zelo povezana družina.«
Foto: Jure Eržen
Tovrstne vezi pri Klativitezih še zlasti močno občuti Klemen, saj v društvu aktivno sodelujejo vsi člani njegove družine. »Mama, oče in sestra. Tudi dva strica sta zraven, eden z vso družino. Ko je Janez prišel na Veselo Goro, me je zelo vznemirjalo, kaj se dogaja v graščini. Potem me je povabil, naj se vključim v krožek za otroke, zdaj pa sem v društvo vpet z dušo in telesom. Skozi srednji vek vodim napovedane skupine in skrbim za animacije. Ko k nam pripeljejo otroke iz šol in vrtcev, jih pričakamo v kostumih, na dvorišču jih povabimo na srednjeveški vrtiljak, pokažemo jim lokostrelstvo, zavrtimo se v renesančnih plesih, jih seznanimo z metanjem bojne sekire, mečevanjem. Zelo jim je všeč tudi konj na kolesih, Janez pa jim pokaže izdelavo papirja, tiskarstvo, knjigoveštvo in še marsikaj drugega. Navdušeni so. Različne skupine smo že gostili na grajskem zajtrku, v Barbovi graščini pa se je po srednjeveških običajih poročilo tudi kar nekaj parov,« je paleto dejavnosti opisal Klemen.
Vsako leto privabijo do tisoč obiskovalcev. »Želeli bi jih še več, a bi se morali več ukvarjati s promocijo,« je razmišljal Kvaternik. »Pomembno se mi zdi, da obiskovalci pri nas prav vse razstavljene eksponate lahko primejo v roke, kar ni običajno na obisku v drugih muzejih.«
Srednji vek, način življenja
Na Veseli Gori jim imajo res kaj pokazati. Uredili so bogat heraldični hodnik, ki jim ga je pomagal zasnovati priznani strokovnjak Aleksander Hribovšek. Razstavljene grbe slovenskih zgodovinskih pokrajin pa nameravajo v kratkem dopolniti še s prepoznavnimi nošami iz tistega zgodovinskega obdobja. Vse bodo sešile članice društva same, saj so tudi srednjeveške kostume. Špela: »Še prapore šivamo kar same. Pred petimi leti je iz Kranja prišla šivilja, gospa Bojana, ki je dekleta nekaj dni učila osnov ustvarjanja kostumov. Za to se je najbolj zagrela Klemnova mama Tina in od takrat smo že kar dobro napolnile omare.«
Dvorne dame po hodnikih graščine rade plapolajo v razkošnih dolgih oblekah, moški člani društva pa se ne veselijo tako zelo, kadar se morajo stlačiti v oklep. »Precej nenavaden občutek je. Ni enostavno na sebi nositi 30, 40 kilogramov kovine, pa še meč zraven,« je poudaril Klemen. »Pri mečevanju je pač potrebna takšna oprema, saj bi se brez zaščite hitro poškodovali. Celo kakšen prst bi lahko odletel, a nam se kaj takega še ni zgodilo. Nismo imeli poškodb, saj stvari jemljemo zelo resno in veliko treniramo. Predvsem ob koncu tedna, če ne gremo na kakšno gostovanje. Lahko bi rekel, da je srednji vek pri nas že prerasel v način življenja.«
Prav grajska orožarna mnoge najbolj navduši. V njej so zbrani različni meči, od križarskih vojn do baroka, pa tudi mlajši, vseh oblik in velikosti. Veliko je helebard, posebno poglavje so viteška kopja. Uspelo jim je izbrskati celo nekaj originalov, nekaj so jih prekopirali, a vsi so še vedno pripravljeni za boj. »Tu skoraj ni eksponata, ki bi bil le za okras, vse orožje je že bilo 'krščeno' v naših spopadih. Saj vidite, da je že vse obtolčeno,« je malo za šalo, malo zares pristavil Kamniški. »Ko se sprosti adrenalin, gre zares.« (smeh)
Ostro zbirko dopolnjujejo različne čelade, rokavice, seveda pa ne gre brez oklepov, ki jih večinoma skuje Kvaternik sam. »Za enega porabim od dvajset dni do enega meseca. Hkrati jih lahko naredim tudi več, saj serijsko izdelam različne dele in jih potem sestavim. Včasih delam po 12, celo 16 ur na dan. Ko padeš notri, pozabiš na čas,« je pripomnil.
Viteška oprava društva KUD Klati vitez, na njihovem sedežu in muzeju v Barbovi graščini na Veseli gori pri Šentrupertu. Foto: Jure Eržen
Ja, saj, v srednjem veku je čas gotovo tekel počasneje. Menda mu ljudje delamo krivico. »V šolah nas čisto narobe učijo o tem zgodovinskem obdobju. Vedno ga omenjajo v kontekstu mračni srednji vek, poudarjajo, da je bil umazan. Prav nič ni bil umazan. Takrat so imeli kanalizacijo, kopalnice, precej so se umivali, drugače pa je bilo v baroku. Barok, ta je bil pa res umazan,« je na koncu pribila Špela Kodrič.
