Stane vozi Finsko, Tanja Nemčijo, Franci pa Francijo

S privilegijem, da vozijo zastave, so v Planici nagrajeni najbolj prizadevni »štamfarji«, a po hrbtišču skakalnice se upajo spustiti le najpogumnejši.

Sat, 19.03.2016, 10:00

Poseben pečat planiškemu prazniku že desetletja dajejo zastavonoše, ki se pred vsako tekmo drug za drugim spustijo z mize mogočne velikanke. Kdo so ti ljudje? Pravijo si štamfarji. V posebno čast si štejejo, da lahko zapeljejo zastave sodelujočih držav po »puklju« skakalnice, saj je to nagrada za prizadevno delo, a takšen podvig zmorejo le najpogumnejši.

Zastovonoše si je izmislil dolgoletni smučarski delavec, Mojstrančan, Janko Dernič. Ljubezen do Planice ga je spremljala vse življenje, do visoke starosti. Leta in leta je vodil pripravo tamkajšnih skakalnic in letalnice. Njegova zamisel o spustu zastavonoš na otvoritvi tekem je že leta 1949 zaprla sapo gledalcem v Planici. Fantje z zastavami, privezanimi na smučarske palice, so s hitrostjo sto na uro, drug za drugim, drveli izpod mostička letalnice v iztek. Zastave so frfotale in metale smučarje sem ter tja. Ko so bili vsi na dnu skakalnice, so zadonele še znamenite planiške fanfare, potem pa se je tekma začela. Tradicija, stara blizu sedem desetletij, je še danes močno zasidrana v srca Planičarjev.

Tu gre za čast

O Janku smo klepetali z njegovim sinom Petrom Derničem. »Še rodil se nisem, ko si je oče zamislil, da bi bilo lepo, če bi se po puklju z zastavami zapeljali člani državne reprezentance. Takrat še jugoslovanske. Seveda so bili v njej skoraj sami Slovenci, med njimi Tine Mulej, Janko Štefe in Ludvik Dornik. Česa takega ni bilo še nikjer na svetu,« poudari Peter. »Od takrat so zastavonoše, sčasoma so reprezentante zamenjali štamfarji, v Planici nastopili vsako leto. No, le če jim vreme tega ni dopuščalo ali če je bilo na skakalnici toliko sprotnega dela, da teptači pač niso mogli izpeljati protokola. A to se zgodi le redko. Če je res slabo vreme se po hrbtišču skakalnice spustijo vsaj tri zastave, slovenska, FIS in planiška, sicer pa vse. Po slovenski abecedi imen držav.«

Zastavonoše še danes vztrajajo, da zastave v bistvu vozijo, in ne nosijo. Janko Dernič je v vsej svoji karieri vozil jugoslovansko. Predal jo je Ratečanu Janezu Mlinarju, ki je bil zanjo zadolžen do razpada skupne države. Peter, ki mu je oče že v otroštvu vcepil ljubezen do Planice, pa se je z boka planiške velikanke dolga leta spuščal z Evropo. »To sem počel še pod očetovim vodstvom, od leta 1989 naprej. Bil je izredno strog, tu je vladala vojaška disciplina. Fantje so se ga dobesedno bali. Evropo sem vozil 20 let, potem sem jo predal drugemu. Zakaj? Ker sem sin edinec in se pač nisem smel polomiti,« malo za šalo in malo zares pripomni Peter.

»To ni kar tako, veste, hitrost spusta po strmini doseže tudi 120 kilometrov na uro. Najvišjo doslej, 128 na uro, je dosegel Rok Erlah iz Rateč. Peljati se moraš vzravnan in v radiusu skakalnice te lahko vertikalne sile pošteno zmedejo. Kdor se že na vrhu ne postavi v pravo pozo, jo lahko skupi. Tudi padci so se že pripetili. Človek si lahko pošteno polomi rebra. Zato ni čudno, da se marsikdo odreče privilegiju zastavonoše.«

Že nekaj let prav Peter na vsakih osem sekund na mostičku skakalnice zamahne z zastavico pred spustom posameznega zastavonoše. »Letos sodeluje 17 držav, peljali bomo tudi FIS in Planico, za Evropo pa še ne vem, če bom dobil kandidata,« razloži in iz žepa izvleče seznam. Pove še, da je starostni razpon zastavonoš od 20 do 64 let. »Med njimi sta dve dekleti, Katja Kobentar in Tanja Frančič, ki je, še z dekliškim priimkom Žerjav, na mladinskem prvenstvu konkurirala celo Janici Kostelić. Če le ne pride kaj vmes, so posamezniki vedno zadolženi za isto zastavo. Iztok Pergarec – Ič, zdajšnji vodja letalnice in prava planiška legenda, na primer, že leta vozi samo slovensko. Ker so vsi aktivni športniki, jim lahko kakšna poškodba nepričakovano prepreči spust. Koblarjevega Tomaža, denimo, čaka operacija kolka. Ko mu ga bodo zamenjali, bo gotovo spet vozil zastavo. Ne more se zgoditi, da bi jo kdo peljal že prvo leto, ko pride delat na skakalnico. Počakati mora, da mu jo preda nekdo, ki odneha. Tu gre za čast! Tako je to v Planici, vse delamo prostovoljno. Jaz sem se lani upokojil, prej pa je vsako leto šlo po dva tedna dopusta. Vse žene, ki sem jih imel, so me zaradi tega grdo gledale,« v smehu pripomni Peter.

Neverjeten pogled z vrha

Končno so zadihani, zardeli in prepoteni teptači začeli prihajati skozi vratca v ogradi velikanke. Prvi sta bili dekleti. Čeprav je Katja videti še zelo mlada, že od leta 2004 v Planici vozi zastavo. »Še kot otrok sem gledala, kako se po grebenu spuščajo zastave. Joj, kako sem si želela biti zraven! No, pa sem dobila priložnost in zdaj vozim Poljsko, ki sem je prevzela od zdaj, žal, že pokojnega Klemena Šesta. Vsi smo zelo ponosni na to tradicijo in se trudimo, da bi jo še dolgo ohranjali. Če kdo iz države, katere zastavo voziš, na tekmi kaj doseže, je to zate še večja čast,« zatrjuje. »Z vrha je neverjeten pogled. Kot bi bilo pod teboj mravljišče. Kar trema te zgrabi. Dobro je, če se malo zatresejo kolena. Komur se ne, ne spoštuje skakalnice in se mu lahko hitro kaj zgodi. Ni preprosto. Med vožnjo moraš misliti le na zastavo. Če je ne držiš prav, te lahko vrže.«

Tega se zaveda tudi Tanja, ki vozi zastavo od leta 2001. Najprej je imela v rokah estonsko, pet let za tem ji je Armando Jesenšek, ki je tudi že pokojni, predal Nemčijo. »Nemci so kar dobri in jaz jim silovito maham z zastavo,« pripomni Tanja, ki jo je poroka pred leti s Podkorena odnesla na Dolenjsko. »Goriški so moji sosedje v Stari vasi,« se pohvali. »No, selitev me ni zaustavila, da ne bi vsako leto, vsaj za en teden, prišla v Planico. V srce ti zleze. Še 39 vročine me ni ustavilo. Tudi moja hčerka, ki ima zdaj tri leta, je že peljala zastavo. Noseča sem bila, pa sva šli po puklu. Nemčije ne bom izpustila iz rok, dokler mi bo telo to dopuščalo.«

Pod velikanko se je ob meni nabralo še nekaj zastavonoš. Letos so še posebej veseli, saj so jih organizatorji opremili z novimi, kraljevsko modrimi, kombinezoni in čeladami.

Od skakalca do zastavonoše

V rokah Roberta Igličarja je že osem let ruska zastava. »Dobil sem jo od nekoga, ki mi je zelo podoben. Ravno tako mu je ime Robi, prav tako malo las kot jaz ima na glavi, pa tudi po teži sva si blizu, zato gledalci sploh niso opazili zamenjave. Kot da bi šlo za dedovanje zastave iz roda v rod,« hudomušno začne. Potem pa se zresni: »Vožnja zastave mi ogromno pomeni. To je največje priznanje organizatorjev in vodstva Planice za delo, ki ga opravimo. Pod letalnico se zbere po 30.000 ljudi, ti pa se zapelješ v to množico! To je izjemen ponos! Obiskovalci tudi nam ploskajo. Šele potem, ko se vse umiri, ko se ozreš navzgor, si misliš, 'glej ga, bedaka, kam sem rinil', hahaha. Ko si enkrat na vrhu, se pač moraš spustiti, dol moraš priti.«

Najstarejši v ekipi planiških zastavonoš je 64-letni Stane Rakar iz Žirovnice. Bil je aktiven skakalec v generaciji Danila Pudgarja in Bogdana Norčiča. »Leta 1977 sem bil v Planici še predskakalec, prvi sem šel na skakalnico in delal špuro. Ko sem skoke opustil, sem nekaj let pavziral, po olimpijadi v Sarajevu, leta 1984, pa me je Marko Mlakar, s katerim sva bila v aktivni karieri cimra, povabil v ekipo za delo v Planici. Od takrat sem zraven in vozim finsko zastavo. Finci so zdaj malo opešali, a včasih so bili zelo dobri. Tako sem mahal z zastavo, da so se vsi spraševali, kaj je Rakarju, hahaha. Včasih sem bil kar navihan. Ko je bilo konec tekme, sem hitro eno odpeljal po puklju. Jelko Gros je čisto ponorel. To sem storil še dve leti nazaj, ko je tu zmagal Jurij Tepeš. Tako toplo mi je bilo pri srcu, da sem to moral storiti, ejga. Vem pa, da bo enkrat treba odnehati, sem že hudo siv. Že lani sva se s Francijem Kolmanom pogovarjala o tem, pa sem jaz ostal, da bi še njega spodbudil. No, zdaj je v bolnici.« Katero zastavo pa je vozil Franci, vprašam Staneta, on pa: »Ja, Francijo, vendar.« Zaupa nam še eno planiško anekdoto: »Kakšnih sedem let nazaj sva z ženo pred Planico padla v hudo prometno gnečo. V Ratečah je bila že tako nervozna, da je peljala kar čez sredino krožišča. No, ko sva prišla blizu, sem skočil iz avta, zgrabil smuči in vso pot navzgor tekel. Vsi so bili že postrojeni za spust. Nekdo je že držal mojo zastavo, a sem rekel: 'če mi je že uspelo priti, grem pa kar jaz dol' in mu jo vzel. Šlo je tako hitro, da za seboj nisem opazil Koblarja, ki je vedno štartal pred mano. Ko je Peter zamahnil, sem se odrinil. Kmalu sem opazil, da s Koblarjem voziva vštric, hahaha. Pa ni bilo nič narobe.«

Še Dernič eno pristavi: »Noč pred Planico sva ga z Dušanom Goriškom pošteno žingala in ko sva zjutraj na vrhu skakalnice sede čakala na spust, sva oba zaspala. Takrat je imel stvari v rokah še moj oče. Jaz sem moral z Evropo tretji na progo. Ko sem slišal, da že vozijo, sem skočil pokonci in kar z odpetimi pancerji zapeljal dol. Ko je ata to opazil, me je s palico tako udaril čez hrbet, da sem bil ves moder! Hahaha ... Samo zbežal sem dol in se mu tisti dan nisem upal več prikazati pred oči. Res, brez heca, a kaj takega se ni nikoli več ponovilo.«

Tudi Klemen Zupančič, ki mu Planičarji pravijo Grizli, se Janka Derniča še dobro spominja: »Meni se je zdel kot kakšen hud nacist, ko nam je pred nosom mahal z zastavico in vpil 'dajmo, dajmo, izgini, pojdi'. Saj smo bili prijatelji, ampak pri tem ni bilo popuščanja. Zdaj sem zraven že več kot 15 let, vozim kazastansko zastavo, če pa teh skakalcev ni na tekmi, potem peljem prvo naslednjo. Lepo se imamo, veliko se smejimo. Včasih pred štartom ruknemo kakšno šilce domačega. Če že ne za pogum, pa za tradicijo.«

Prijavi sovražni govor